Odgovore iskati zgoraj, ne spodaj
EVOLUCIJA uči, da nas je vrsta sprememb postopoma oblikovala v višje razvito obliko živali. Biblija pa po drugi strani pravi, da smo bili že na samem začetku popolni, ustvarjeni po Božji podobi, da pa se je kmalu zatem pojavila nepopolnost in človeštvo je pričelo drseti navzdol.
To sta povzročila naša prastarša, Adam in Eva, ko sta si izbrala moralno neodvisnost in si z namerno neposlušnostjo Bogu poškodovala vest. Bilo je, kakor da bi z vozilom namerno predrla zaščitno ograjo, namreč Božji zakon, in zdrknila tja, kjer smo mi danes, v bolezen, starost in smrt, da ne omenjamo rasnih predsodkov, verskega sovraštva ter strašnih vojn. (1. Mojzesova 2:17; 3:6, 7)
Živalski ali poškodovani geni?
Biblija nam seveda ne daje znanstvenega pojasnila o tem, kaj se je zgodilo s popolnima telesoma Adama in Eve, ko sta se pregrešila. Biblija ni znanstvena knjiga, podobno kot priročnik za lastnika avtomobila ni avtomehanični učbenik. Toda kakor lastnikov priročnik je tudi Biblija verodostojna; ni mit.
Ko sta Adam in Eva predrla zaščitno pregrado, Božji zakon, se je njun organizem poškodoval. Zatem sta pričela počasi drseti proti smrti. Po zakonu dednosti so nepopolnost podedovali njuni otroci, torej vsa človeška družina. Tako umirajo tudi oni. (Job 14:4; Psalm 51:5; Rimljanom 5:12)
Na žalost pa k tej dediščini spada tudi nagnjenje h grehu, kar se kaže kot sebičnost in nemorala. Spolnost je seveda primerna, če je na svojem mestu. Bog je namreč prvemu človeškemu paru zapovedal: »Plodita in množita se in napolnita zemljo.« (1. Mojzesova 1:28) In ker je Bog ljubeč Stvarnik, je poskrbel, da je izpolnjevanje te zapovedi tako možu kot ženi v užitek. (Pregovori 5:18) Toda človek je zaradi nepopolnosti pričel spolnost zlorabljati. Nepopolnost se pravzaprav dotika vsakega področja našega življenja, tudi delovanja naših možganov in telesa, česar se vsi dobro zavedamo.
Vseeno pa nam nepopolnost ni povsem zatrla moralnega občutka. Če si res želimo, lahko trdno poprimemo za »volan« in se umikamo življenjskim pastem, tako da se upiramo težnji, da bi zavili v greh. Seveda ne more noben nepopoln človek popolnoma premagati greha in Bog to usmiljeno upošteva. (Psalm 103:14; Rimljanom 7:21–23)
Zakaj nočemo umreti
Biblija razvozla še eno uganko, na katero evolucionisti nimajo zadovoljivega odgovora: normalen človekov odpor do tega, da sprejme smrt, četudi je ta morda videti naravna in neogibna.
Biblija odkriva, da je bila smrt posledica greha, posledica neposlušnosti Bogu. Če bi naša prastarša ostala poslušna, bi živela večno, in enako tudi njuni otroci. Bog je pravzaprav človekove možgane programiral z željo po večnem življenju. »Tudi večnost jim je položil v srce,« piše v Propovedniku 3:11. Zato je v ljudeh ob smrtni obsodbi nastal notranji spor, nenehno nesoglasje.
Da bi rešili ta notranji spor in potešili naravno hrepenenje po nadaljnjem življenju, so si izmislili vsa mogoča verovanja, od nauka o nesmrtnosti duše do verovanja v reinkarnacijo. Smrt želijo odpraviti ali jo vsaj odložiti tudi znanstveniki, zato si prizadevajo prodreti v skrivnost staranja. Ateistični evolucionisti zavračajo željo po večnem življenju, češ da je evolucijski trik ali prevara. Bije se namreč z njihovim mišljenjem, da so ljudje samo višje razvite živali. Po drugi strani pa se biblijska izjava, da je smrt sovražnik, sklada z našim naravnim hrepenenjem po tem, da bi živeli. (1. Korinčanom 15:26)
Ali nam torej naše telo kako kaže, da smo bili ustvarjeni za večno življenje? Odgovor je pritrdilen! Že samo ob človeških možganih osupnemo zaradi dokazov, da smo bili ustvarjeni za veliko daljše življenje, kot ga živimo danes.
Narejeni za večno življenje
Možgani tehtajo približno 1,4 kilograma in vsebujejo od 10 do 100 milijard nevronov, od katerih si baje nista niti dva povsem enaka. Vsak nevron lahko komunicira z do 200.000 drugimi nevroni, zaradi česar je število tokokrogov oziroma poti v možganih astronomsko veliko. Poleg tega pa je »vsak nevron [že sam po sebi] zelo izpopolnjen računalnik«, piše v Scientific American.
Možgani plavajo v kemični snovi, ki vpliva na vedenje nevronov. Poleg tega so veliko kompleksnejši od računalnikov, tudi najmočnejših. »V vsaki glavi,« pišeta Tony Buzan in Terence Dixon, »je izreden pogonski mehanizem, kompakten in zmogljiv organ; in bolj ko ga spoznavamo, večja je videti njegova kapaciteta, kakor da se širi v neskončnost.« Zatem citirata profesorja Pyotra Anokhina, ki je rekel: »Do sedaj še ni bilo človeka, ki bi bil zmožen izkoriščati vse svoje možganske zmogljivosti. Zaradi tega ne sprejemamo nikakršnih pesimističnih ocen o omejitvah človekovih možganov. Ti nimajo omejitev.«
Ta presenetljiva dejstva kljubujejo evolucijskemu nauku. Zakaj bi namreč evolucija za navadne jamske prebivalce oziroma tudi za današnje visoke izobražence »ustvarila« organ, ki je zmožen delovati milijon ali celo milijardo življenjskih dob? Zares, smiseln odgovor je samo večno življenje! Kaj pa nam pove naše telo?
V knjigi Repair and Renewal—Journey Through the Mind and Body piše: »To, kako se poškodovane kosti, tkivo in organi celijo, je pravi čudež. In če bi se ob tem za trenutek ustavili in razmislili, bi čisto osupnili ob tihem obnavljanju kože, las in nohtov, kakor tudi drugih delov telesa. Obnavljajo se namreč 24 ur na dan, teden za tednom, in če se izrazimo biokemično, se naše telo v življenju mnogokrat dobesedno nanovo naredi.«
Bog bo ob svojem času zlahka povzročil, da se bo ta čudežni proces samoobnavljanja nadaljeval v neskončnost. Takrat bo »smrt« končno ,odpravljena‘. (1. Korinčanom 15:26) Toda za pravo srečo potrebujemo več od večnega življenja. Potrebujemo mir – mir z Bogom in ljudmi. Takšen mir pa je mogoč le, če drug drugega zares ljubimo.
Novi svet temelji na ljubezni
»Bog je ljubezen,« je zapisano v Prvem Janezovem listu 4:8. Ljubezen, še posebej ljubezen Boga Jehova, je tako silna, da je bistveni razlog, zakaj lahko upamo na večno življenje. »Tako je Bog ljubil svet,« piše v Janezovem evangeliju 3:16, »da je dal Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temuč da ima večno življenje.«
Večno življenje! Kako čudovit obet! Toda ker smo podedovali grešnost, nimamo pravice do življenja. »Plačilo za greh je smrt,« pravi Biblija. (Rimljanom 6:23) Na našo srečo pa je ljubezen ganila Božjega sina, Jezusa Kristusa, da je za nas umrl. Apostol Janez je o Jezusu napisal: »On [je] dal življenje za nas.« (1. Janezov 3:16) Da, svoje popolno človeško telo je daroval kot »odkupnino za mnoge«, da bi nam, ki verujemo vanj, bili izbrisani grehi in bi lahko živeli večno. (Matevž 20:28) Biblija pojasnjuje: »Bog [je] poslal Sina svojega edinorojenega na svet, da bi živeli po njem.« (1. Janezov 4:9)
Kako naj bi se potemtakem odzvali na ljubezen, ki sta nam jo izkazala Bog in njegov Sin? Biblija nadaljuje: »Ljubljeni, če nas je Bog tako ljubil, dolžni smo tudi mi ljubiti se med seboj.« (1. Janezov 4:11) Naučiti se moramo ljubiti, saj bo ta lastnost vogelni kamen Božjega novega sveta. Mnogi so že spoznali, kako pomembna je, prav kakor jo Bog Jehova poudarja v svoji Besedi, Bibliji.
Knjiga Love and Its Place in Nature opisuje, da brez ljubezni »otroci težijo k smrti«. Vendar se ta potreba po ljubezni ne konča, ko odrastejo. Neki vodilni antropolog je omenil, da je ljubezen »v središču vseh človekovih potreb, prav kakor je sonce v središču našega sončnega sistema [. . .]. Otrok, ki ni ljubljen, je biokemično, fiziološko in psihološko zelo drugačen od ljubljenega. Slednji se tudi drugače razvija.«
Ali si lahko predstavljate, kakšno bo življenje, ko bodo vsi na zemlji zares ljubili drug drugega? Takrat ne bo več nikogar, ki bi imel predsodek do koga, ki je druge narodnosti, rase oziroma čigar barva kože je drugačna od njegove! Zemlja bo pod upravo od Boga postavljenega kralja Jezusa Kristusa polna miru in ljubezni, s čimer se bo izpolnil navdihnjeni biblijski psalm:
»Bog, sodbe svoje daj kralju [. . .]. On oskrbi pravico ubožcem ljudstva, pomoč sinom siromakov, stiskalca pa zdrobi. Pravični bode v cvetu ob času njegovem, in mirú bo obilost, dokler ne izgine luna. In gospodoval bo od morja do morja in od velereke do mej zemlje. Kajti rešil bo siromaka, ki vpije na pomoč, in ubožca, ki mu ni pomočnika. Usmili se slabotnega in potrebnega ter duše potrebnih bo rešil.« (Psalm 72:1, 4, 7, 8, 12, 13)
Hudobnim ljudem ne bo dovoljeno bivati v Božjem novem svetu, saj neki drug biblijski psalm obljublja: »Hudodelniki bodo iztrebljeni, čakajoči pa GOSPODA bodo podedovali deželo. Še malo namreč, in brezbožnika ne bo več, in ogledoval boš mesto njegovo, a njega ne bode. Krotki pa bodo podedovali deželo in se radovali v obilosti miru.« (Psalm 37:9–11)
Takrat bosta ozdravela um in telo vseh poslušnih ljudi, tudi tistih, ki bodo vstali od mrtvih. Nazadnje bodo vsi živeči popolnoma odsevali Božjo podobo. Po dolgem času se bo tako končal boj, da bi delali to, kar je prav. Tudi neubranosti med hrepenenjem po življenju in sedanji kruti resničnosti smrti ne bo več! Da, to je zanesljiva obljuba našega ljubečega Boga, ki je sklenil: »Smrti ne bode več.« (Razodetje 21:4; Dejanja 24:15)
Zato se v boju, da bi delali, kar je prav, nikoli ne vdajte. Poslušajte božanski opomin: »Bojuj dober boj vere, sezi po večnem življenju!« To življenje v Božjem novem svetu je po Bibliji tisto »pravo življenje«. (1. Timoteju 6:12, 19, Ekumenska izdaja)
Da bi le dojeli resnico, zapisano v Bibliji: »GOSPOD [Jehova, NW] [je] Bog, on nas je ustvaril, ne pa mi sebe.« Dojeti to resnico je bistveno, da bi spolnili pogoje za življenje v Jehovovem novem svetu ljubezni in pravičnosti. (Psalm 100:3; 2. Petrov 3:13)
[Poudarjeno besedilo na strani 11]
Življenje v Božjem novem svetu je po Bibliji tisto »pravo življenje«. (1. Timoteju 6:19, EI)
[Slika na strani 9]
Ljudje so predrli zaščitno ograjo, Božje zakone, in posledice so katastrofalne
[Slika na strani 10]
Človeštvo se bo pod Božjim vladarstvom veselilo novega sveta miru