Spoznajte ptiča s trepalnicami

Od dopisnika Prebudite se! iz Južnoafriške republike

»ZELO verjetno se še nikoli nismo srečali. Smo ptiči, večini ljudem znani kot južni talni kljunorožci.

Poleg pozornost zbujajoče zunanjosti veljajo za nas tudi druga zanimiva dejstva, ki bi vam jih radi predstavili. Eno je že nakazano v našem imenu, namreč da pretežni del časa preživimo na tleh. Veliki smo nekako toliko kot purani in podobno kakor oni tudi mi res ne letimo prav dosti.

Z značilnim, okornim racanjem vandramo po osrednjih in jugovzhodnih področjih Afrike. Če se bomo kdaj srečali, nas ne morete zgrešiti, ker imamo škrlatni vratni vrečasti privesek in liso okoli oči ter seveda dolge, čudovite trepalnice!

Mi, talni kljunorožci, smo, kar se tiče zaroda, skromni – povprečno vzredimo po eno pišče v godno ptico vsakih šest let. V vzrejnem obdobju naši samci priskrbijo dovolj suhega listja, s katerim obložimo gnezda, ki so ponavadi v drevesnih duplinah ali manjših skalnih votlinah. Nato samice previdno skrbijo za jajca kar 40 dni. Skupaj z drugimi člani družine tekamo sem ter tja, da priskrbimo dovolj črvov, ličink in drugih dobrot ‚čakajoči materi‘. Vsi smo presrečni, ko mladiči tri mesece po izvalitvi zapustijo gnezdo in se pridružijo ostali družini.

Odraščamo počasi – traja namreč najmanj šest let, da popolnoma odrastemo. Da pa si kdo od nas uspe ustvariti lastno družino, lahko traja še dlje. Seveda imamo v dolgem življenju (mnogi med nami živijo 30 let) obilico časa, da svoje gene prenesemo na naslednje generacije.

Kot lahko vidite, smo družinsko usmerjeni. Živimo in delamo v skupinah, v katerih nas ni več kot osem. Vsaka družina dejavno naseljuje področje kakih 100 kvadratnih kilometrov afriških savan, gozdov in travnikov. V nekaterih predelih južne Afrike smo zaradi kmetovanja in človekovega naseljevanja izgubili do 70 odstotkov naravnega okolja.

Svoje območje zelo ščitimo in redno stražimo njegove meje. Hrane – kač, ličink, želv in žuželk – ne želimo deliti niti s kljunorožci drugih družin. Da bi odvrnili vsiljivce, se v svoji napadalnosti včasih osmešimo. Kako? Ko v okenskem steklu ugledamo svoj odsev, se pogosto zaženemo vanj zmotno misleč, da je odsev vsiljivec. Z dolgim težkim kljunom seveda okno ob tem, ko vanj zadenemo, razbijemo. Nekateri ljudje zaradi mnogih razbitih oken čeznje namestijo zaščitno mrežo, za kar smo jim zelo hvaležni!

Tragično, toda skrbijo nas smrtne grožnje. Nekateri ljudje nas izrivajo iz našega naravnega okolja. Drugi streljajo na nas s puškami. Kmetje pogosto nastavljajo zastrupljene vabe za šakale in druge, po njihovem nezaželene živali. Toda kako naj vemo, da so zastrupljene? Včasih kmetje, očitno zato, da bi nas zaščitili, strup zakopljejo. A ker navadno z dolgimi kljuni kopljemo za hrano, si, ko pridemo do zastrupljene hrane, tako rekoč izkopljemo svoj grob.

Nekateri ljudje se zelo trudijo, da bi nas zavarovali pred temi nevarnostmi. Upamo, da ne bomo šli po poti našega soptiča dodoja, namreč v izumrtje. Torej, kadar se znajdete na našem področju in slišite živahni du-du-dududu du-du-dududu, nas vsekakor poiščite. Pomahali vam bomo z dolgimi trepalnicami in zaželeli dobrodošlico v kraljestvu talnega kljunorožca.«