Uničujoča suša na afriškem jugu

Od dopisnika PREBUDITE SE! iz Afrike

MNOGI pravijo, da je bila to najhujša suša v tem stoletju. Nekateri celo menijo, da je bila najhujša, kar jih je doslej bilo v južni Afriki. Dveletna suša, ki je udarila afriški jug, je povzročila veliko nesrečo. »Veliko hujše je, kakor smo pričakovali,« je izjavila direktorica Operacije lakota, zasebne humanitarne organizacije iz Južnoafriške republike. »Potovanje po področju je razkrilo do tedaj še neodkrito skrajno človeško bedo, trpljenje in pomanjkanje.«

»Ničesar ne more rasti. Prst je mrtva,« je obupan neki kmetovalec. V nekaterih krajih lačni vaščani jedo blato ali korenine divjih rastlin. Agencije, katere jih oskrbujejo s hrano, so zasute s prošnjami. The Guardian Weekly je zapisal, da »je jug Afrike izgubil več odstotkov pridelka, kakor sta ga v strašni suši v 1985. letu izgubila Etiopija in Sudan«.

Suša je kakšnih 18 milijonov ljudi pahnila na rob stradanja. V Angoli je stiska najhujša v zgodovini te države. Ocenjujejo, da je poginilo kakšnih milijon govedi, in da so v enem letu izgubili približno 60 odstotkov pridelka. Najbolj prizadetim ljudem pa ni mogoče niti pomagati. Avgusta 1992 je suša pobrala dve tretjini zambijskega pridelka, pričakovan uvoz enega milijona ton koruze pa je bil neizogiben. Kakšnih 1,700.000 ljudi je stradalo.

V Zimbabveju, ki so ga nekoč imenovali krušna košara južne Afrike, je štiri milijone ljudi — skoraj polovica prebivalstva — potrebovalo pomoč v hrani. Učitelj iz neke tamkajšnje pokrajine je povedal: »Imamo malo vode in skoraj nič živeža. Na tukajšnji zemlji ni niti travnate bilke več.«

V nekaterih vaseh ljudje nabirajo drevesno listje in ga kuhajo za jed. Vlada je mesečno pomoč v hrani morala znižati s 15 kilogramov na 5 kilogramov na osebo. Veliko umetno jezero Kariba je imelo najnižjo vodno gladino doslej in v Bulawayi so porabo vode omejili.

V Zimbabveju so na divjačinskih farmah zaradi pomanjkanja vode morali pobiti tisoče živali. Časopis je zapisal: »S posušenih dreves so padale mrtve ptice; želve, kače, glodalci in mrčes pa so kar izginili.«

Mozambik je od vseh držav, ki so imele sušo, ta najhuje prizadela. Država je 80 odstotkov živeža dobila od mednarodne pomoči; po neki oceni je tam stradalo 3,200.000 ljudi. Begunci so se zatekli v Južnoafriško republiko, Malavi, Svazi in Zimbabve. Ko je nedavno suša malce popustila, so se mnogi vrnili.

Mestni prebivalci se često ne zavedajo, kako suša vpliva na življenje podeželanov. Uradnik, ki sodeluje pri razdeljevanju humanitarne pomoči, je pripomnil: »Večini prebivalcev večjih mest, ki jih ni udarilo pomanjkanje hrane in vode, se niti ne sanja, kakšno opustošenje je povzročila suša.«

V mnogih krajih je sicer deževje nekoliko ublažilo razmere, toda v delih Mozambika, Svazija in Južnoafriške republike še vedno ni padlo dovolj dežja. Posledice te suše bodo nedvomno občutili še več let.

Premalo dežja je očitno en vzrok suše. Toda ta je še hujša tudi zaradi drugih problemov, ki zaslužijo pozornost.

Druge težave

Suša v Afriki je še veliko hujša zaradi politične nestalnosti. Države, ki trpijo zaradi takšne nestalnosti, je pomanjkanje hrane najhujše prizadelo; to so Angola, Etiopija, Mozambik in Somalija. Vojne so uničile poljedelstvo; mnogi kmetje so morali zbežati, in kmetije so neobdelane.

Sporni povzročitelj suše je človekovo onesnaževanje ozračja. Posledica tega je, kot nekateri pravijo, globalno segrevanje atmosfere. Naslednji dejavnik je rast prebivalstva. V Afriki se letno poveča povprečno za 3 odstotke, kar je največ na svetu. Da bi nahranili več ust, kmetovalci obdelujejo zemljo neustrezno, in ji ne dovolijo, da bi si opomogla.

Poleg tega krčijo gozdove, predvsem zato, da bi pridobili več površin za kmetovanje. V reviji African Insight so zapisali, da je pred dvajsetimi leti bilo še 20 odstotkov Etiopije pogozdene, danes pa je je le še dva odstotka. Nekateri strokovnjaki pravijo, da je od vseh z okoljem povezanih težav, ki ogrožajo zemljo, krčenje gozdov najresnejša. Vpliva na vremenski vzorec in povzroča erozijo tal, prav tako se zaradi tega širijo puščave.

Vlade v nekaterih afriških državah postavijo nizke cene hrani in živalim, da bi si pridobile naklonjenost mestnih prebivalcev. To pa kmetovalcev ne spodbuja, saj kmetovanje ni donosno. Zimbabvejska oblast je zato ceno koruze dvignila za 64 odstotkov, kar naj bi kmetovalce spodbudilo, da bi več pridelali.

Kakšna je rešitev

Izvedenci imajo mnogo predlogov. Tako so včasih afriškim državam svetovali, naj kmetujejo po zahodnih metodah, kar pa afriškemu okolju ni ustrezalo.

Zato bodo kmalu potrebovali izvedljive rešitve. Višji afriški uradnik pri Ekonomski komisiji ZN za Afriko je izjavil: »Na osnovi vseh sedaj znanih gospodarskih projektov Afrika v letu 2000 ne bo samo prek roba, ampak že na dnu črne luknje.«

Afrika očitno potrebuje politično stalnost in pa, da se končata nasilje in vojna. Nujno potrebuje tudi sodelovanje s sosednjimi državami.

V Organizaciji ZN za prehrano in kmetijstvo so dejali, da Afrika lahko prehrani trikrat toliko prebivalcev, kot jih šteje danes. Toda v njej že desetletja pridelajo vsako leto manj živeža; prebivalstvo se pri zdajšnji hitrosti rasti lahko v 30 letih podvoji.

Pomoč v hrani, ki jo dobivajo iz drugih držav, lahko brez dvoma mnoge obvaruje stradanja. Vendar takšna pomoč, čeprav redna, ni rešitev in deluje negativno, ker domače kmetovalce ne spodbuja k pridelovanju. Ti namreč ne morejo svojih pridelkov prodajati po razumni ceni in ljudje se često navadijo na uvožen živež, zato jim ni več za domače zrnje.

Kaj se dela

Pohvaliti je treba neutrudno naprezanje mnogih, ki želijo pomagati Afričanom. V nekaterih področjih se je to pokazalo uspešno. V Zimbabveju je ekipa mednarodnih raziskovalcev naredila načrt za sajenje dreves, ki v suhih področjih razmeroma lepo in hitro rastejo. Zamislili so si, da bi s temi drevesi zasadili velike površine, kar bi jim pomagalo premagati težave s kurivom, saj 80 odstotkov ljudi še kuha na drva.

V Zimbabveju so v vasi Charinge, ki leži na izsušenem področju Masvinga, kmetovalce spodbudili, naj zasajeno zelenjavo in sadna drevesa zaščitijo s kamenjem. Izkazalo se je, da lepo uspevajoče poljščine rabijo veliko manj vode. Kmetje lahko hrano celo prodajajo drugim, ki jim je primanjkuje.

V Južnoafriški republiki je veliko podjetje tovarno za predelavo premoga v nafto preuredilo, tako da reciklira vso vodo, ki jo uporablja v procesu. Čiščenje industrijske vode je sicer zelo drago, vendar pa Afrika namerava prečiščevati 70 odstotkov svojih industrijskih voda.

V Luanshyaju v Zambiji so kot alternativno hranilo uvedli sojo. Humanitarna delavka je povedala: »Zaradi podhranjenosti jih največ umre marca in junija, ko primanjkuje tradicionalnih živil. Soja pa dozori aprila in je za hrambo obstojnejša od koruze in sirka.«

Ne glede na to, koliko je morebiti takšno premagovanje suše in primanjkljaja hrane vredno, pa človek z vso tehnologijo in napredkom ni sposoben odpraviti suše v Afriki. Samo Nekdo pozna vse implikacije in je že davno napovedal rešitev. Ko bo pod kraljevsko oblastjo Boga Jehova vladal Kralj, Jezus Kristus, se bodo kmalu po vsej zemlji dobesedno spolnile besede preroka Izaija: »Zakaj v puščavi začno izvirati vodé, v pustinji potoki. Suha pokrajina postane jezero in žejna dežela vrelci vodá. Kjer so prebivali šakali v svojem brlogu, bo poganjala trava s trstjem in bičjem« (Izaija 35:6‚ 7, EI).

[Slika na strani 26]

Vaščani in živina se prerivajo za tisto malo vode, kar je je ostalo v blatnih jamah

[Navedba vira slike na strani 26]

The Star, Johannesburg. S.A.