Dodelitev otroka – vera in pravo

V RAZVEZNIH in dodelitvenih sodnih primerih je vera lahko pomemben dejavnik – pa tudi kompleksen. Lahko se denimo pojavijo naslednja vprašanja:

Ali naj bi sodnik upošteval izjave, v katerih tožnik trdi, da eden od staršev ni primeren, da se mu dodeli otroka, ker je član neke vere, še zlasti če je ta manjšinjska? Ali naj bi sodnik obravnaval izjave glede verskih prepričanj in običajev staršev in se nato odločil, katera vera naj bi bila po njegovem najboljša za otroka? Ali naj bi on potem odredil, naj se otroka vzgaja v tisti veri, in prepove izpostavljati ga drugim veram?

Danes se vedno več ljudi poroča zunaj svojega verskega in etničnega porekla. Ko se torej takšni pari razvežejo, otroci morda že imajo vezi z dvema verskima skupnostima. Včasih pa se zgodi, da je roditelj, ki je v razveznem postopku, malo pred tem privzel vero, ki je drugačna od tiste, ki jo je imel prej. Nova vera lahko življenju roditelja daje stabilnost in je njemu nekaj zelo pomembnega, otroku pa neznana. Tako se pojavi še eno vprašanje: Ali lahko sodišče roditelju prepove jemati otroke na bogoslužje svoje vere samo zato, ker je ta drugačna od tiste, ki so jo starši imeli prej?

To so težka vprašanja. Od sodnika ne zahtevajo le, da pretehta potrebe otroka, temveč tudi koristi in pravice staršev.

Temeljne pravice staršev in otrok

Res je, da na sodnike lahko vplivajo njihovi osebni verski pogledi. Vendar pa je v mnogih državah komaj verjetno, da se ne bi menili za verske pravice staršev ali otrok. Te države utegnejo imeti ustavo, ki sodnikom prepoveduje omejevati temeljno pravico staršev, da usmerjajo vzgojo svojega otroka, tudi otrokovo izobraževanje in versko poučevanje.

Prav tako ima otrok pravico, da od staršev dobi tak pouk. Preden sodnik lahko zakonito poseže v versko poučevanje otroka, mora sodišče slišati prepričljiv dokaz, da »določeni verski običaji predstavljajo neposredno in resnično ogrožanje otrokove telesne blaginje«. (Poudarili mi.) Zgolj zaradi tega, ker sta roditelja različne vere ali je med njima zaradi tega celo sovražnost, država še ni upravičena posredovati.

V Nebraski (ZDA) se je ob razumnem stališču neke matere, Jehovove priče, v dodelitvenem sporu pokazalo, kako te zakonske priprave ščitijo tako starše kot otroke. Oče, ki ni Priča, ni hotel, da bi njuna hči obiskovala bogoslužje Jehovovih prič v kraljestveni dvorani. Nižje sodišče je soglašalo z očetom.

Mati se je nato pritožila na Vrhovno sodišče v Nebraski. Trdila je, da ni bilo nikakršnega dokaza, da bi katera koli od dejavnosti Jehovovih prič predstavljala neposredno in resnično ogrožanje hčerkine blaginje. Mati je pričala, »da bi hčerki obiskovanje in sodelovanje pri verskih dejavnostih obeh staršev [. . .] dalo podlago, da se bo lahko, ko bo za to dovolj stara, odločila, katero vero ima raje«.

Višje sodišče je razveljavilo odločbo nižjega sodišča in razsodilo, da »je [nižje] sodišče zlorabilo svojo diskrecijsko pravico, s tem ko je omejilo dodelitveno pravico matere v tem, da nadzoruje versko vzgojo svojega mladoletnega otroka«. Prav nobenega dokaza ni bilo, da je otroku obiskovanje bogoslužja v kraljestveni dvorani Jehovovih prič škodovalo.

Pravice staršev, katerim otrok ni dodeljen

Včasih razvezani starši skušajo spore glede verskega poučevanja izkoristiti za pridobitev nadzora nad otroki. Tako sta denimo v zvezni državi Nova Mehika (ZDA) v primeru Khalsa proti Khalsi oba starša, v času ko sta bila poročena, bila sikhovske vere. Toda kmalu za tem, ko sta se razvezala, je mati postala katoličanka in začela otroke odvračati od sikhovske vere.

Očetu to ni bilo prav, zato je dal zadevo na sodišče, da bi dobil več veljave pri usmerjanju verskega poučevanja otrok o njegovi sikhovski veri. In kako je sodišče odgovorilo na to njegovo prošnjo? Zavrnilo jo je. Odredilo je, da »takrat, ko so otroci z [njim], ne smejo niti prostovoljno niti neprostovoljno sodelovati v nobeni sikhovski dejavnosti, vštevši kakršno koli cerkveno dejavnost, sikhovsko taborjenje ali otroško varstvo«.

Oče se je zoper odločbo pritožil na Pritožbeno sodišče v Novi Mehiki. To višje sodišče je soglašalo z očetom in razveljavilo odločbo prejšnjega sodišča. Izjavilo je: »Sodišča bi se morala ravnati po pravilu nepristranosti med verami in naj bi v ta občutljiva in z ustavo zaščitena področja posegala le, ko obstaja jasen in potrjujoč dokaz za škodovanje otrokom. Omejitve na tem področju pomenijo nevarnost, da bodo na sodiščih izrečene omejitve neustavno kršile starševsko svobodo čaščenja oziroma da se bo nanje gledalo, kot da imajo tak učinek.«

Ta odločba sledi dolgi vrsti načel, ki so v mnogih deželah dobro uveljavljena. Razumen roditelj bo pretehtal ta načela. Krščanski roditelj bo poleg tega tudi skrbno razmislil o otrokovi potrebi po stikih z obema staršema, pa tudi otrokovi dolžnosti, da spoštuje tako mater kot očeta. (Efežanom 6:1–3)

Zunajsodna poravnava

Čeprav je morda zunajsodna poravnava manj formalna kakor obravnava pred sodnikom, je roditelj ne bi smel jemati zlahka. Vsi medsebojni dogovori, sklenjeni ob tem postopku za dodelitev otroka, lahko s kasnejšimi sodnimi odredbami postanejo obvezujoči. Zato je priporočljivo, da se roditelj prej pogovori z izkušenim odvetnikom družinskega prava, da se zavaruje, da se bo vse zadeve glede dodelitve otroka vodilo prav in pošteno.

Vsak roditelj bi si moral za poravnavo vzeti čas in se nanjo pripraviti. Na njen končni izid lahko zelo vpliva to, kako se roditelj med njo vede. Vse prepogosto sta starša, ki sta v razveznem postopku, v to tako čustveno vpletena, da imata zamegljen pogled na pomembne stvari, kot so: Kaj je v največjo korist otroka? Kaj otrok potrebuje, da bi se lahko duševno, čustveno in telesno razvijal?

Zapomnite si, da s pravnega vidika pri poravnavi niso prvenstvena zadeva verske ali druge osebne razlike, temveč to, kako bi lahko starši našli skupni jezik in se sporazumeli v korist otrok. Kak roditelj se bo morda srečal z verskimi in drugimi predsodki, nepričakovanimi vprašanji ali pa manipulacijami, ki naj bi ga razburile in zmedle. Utegne se izpostaviti slabosti obeh roditeljev in o njih tudi pretiravati. A ko vpleteni ostanejo razumni, se lahko doseže neko rešitev.

Včasih se poravnava utegne zdeti dolga in ubijajoča. Izbirna možnost je dolga sodna pravda s svojo neprijetno publiciteto, stroški in škodljivimi posledicami za otroke. To je prav gotovo slabše. Krščanski roditelj se bo tako kot pri vseh resnih problemih v življenju tudi pri poravnavi obračal k Bogu v molitvi, misleč na navdihnjeno povabilo: »Izroči svojo pot GOSPODU, zaupaj vanj, in on bo storil.« (Psalm 37:5, SSP)

Toda kaj če ni mogoče skleniti rešitve in sodnik otroka dodeli drugemu roditelju? Oziroma kaj če je eden od staršev, ki se razvezujeta, izobčen iz krščanske občine? Kako naj bi gledali na skupno oziroma posamezno dodelitev otroka? Ta vprašanja in z njimi povezana biblijska načela bo obravnaval naslednji članek.

[Okvir na strani 6]

Tri pomembne lastnosti

Sodnik sodišča za družinsko pravo je za Prebudite se! povedal, da so med pomembnimi lastnostmi, na katere gleda pri starših, naslednje tri:

Razumnost – voljnost drugemu roditelju zagotoviti kar največji dostop do otroka (kadar ne gre za fizično ali moralno nevarnost za otroka)

Rahločutnost – zavedanje otrokovih čustvenih potreb

Samoobvladanje – uravnovešeno domače življenje, ki bi prispevalo k mirnemu ozračju, v katerem bi otrok lahko dobro napredoval

[Okvir na strani 6]

Sodni napotki

Nekateri sodniki dajejo napotke, s katerimi se želijo ogniti nepotrebnim sporom glede verskih vrednot staršev. Na primer:

1. Spodbujalo naj bi se k smiselnemu odnosu med otrokom in obema staršema. John Sopinka, sodnik na Vrhovnem sodišču v Kanadi, je izjavil, da bi se moralo vsakemu od roditeljev dovoliti »opravljati dejavnosti, ki pomagajo razkriti, kakšen ta roditelj v resnici je [vštevši izpovedovanje svoje vere]. Od roditelja, ki ima pravico do stikov, se ne pričakuje, da v času, ko je otrok pri njem, ravna drugače kot sicer ali da takrat privzame lažen življenjski slog.«

2. Prepovedati roditelju, ki ima pravico do stikov, da bi otroka učil svojih verskih prepričanj, je kršitev starševske svobode vere, razen takrat, ko obstaja jasen, potrjujoč dokaz za neposredno in znatno škodo otroku.

[Slika na strani 7]

Sodniki imajo v pravdah za dodelitev otroka veliko odgovornost

[Slika na strani 8]

Posrednik pri poravnavi lahko staršem pomaga rešiti nesoglasja brez dolgega sodnega postopka