Dodelitev otroka – uravnovešeno gledišče

POGOSTO pravi izziv pride šele po razvezi – boj za naklonjenost in nadzor nad otrokom. Pregovor »Za prepir sta potrebna dva« tu ne velja vedno. Dovolj je že samo en oblasten roditelj, ki hoče, da je vse po njegovo. Kanadska odvetnica za družinske zadeve iz Toronta je povedala: »V družinskem pravu je vse zelo čustveno nabito.«

Nekateri starši, namesto da bi mislili na to, kaj je za otroka najboljše, nadaljujejo spor in vložijo predloge o nebistvenih stvareh. Nekateri na primer skušajo dokazati, da bi se moralo otroka predodeliti, ker je drugi roditelj Jehovova priča in bo otroka prikrajšal za ,normalno življenje‘.

Nepriča utegne sprožiti sporno zadevo v zvezi s praznovanjem rojstnih dni, božiča ali celo pusta. Nekateri se utegnejo pritožiti, da bo otrok omejen pri druženju in socialni prilagoditvi, če se bo odločil, da ne bo pozdravil zastave. Nekateri pa utegnejo trditi, da bi bil otrok psihološko oškodovan, če bi roditelja spremljal pri tem, ko ta z drugimi govori o Bibliji. Nekateri starši Nepriče celo trdijo, da bi bilo v nevarnosti otrokovo življenje, ker roditelj Priča ne bi privolil, da se otroku da krvna transfuzija.

Kako se kristjan odzove na take čustveno nabite argumente? Čustven odziv – »na ogenj odgovoriti z ognjem« – ne bo učinkoval. Če se zadeva privede pred sodnika, bo imel vsak roditelj priložnost spregovoriti. Najpomembnejše je imeti v mislih biblijski nasvet: »Vrzi na GOSPODA breme svoje, in on te bo podpiral; nikdar ne pripusti, da omahne pravičnik.« (Psalm 55:22) Z Jehovovo pomočjo se lahko starši ob razmišljanju o tem in upoštevanju biblijskih načel spoprimejo s kakršnim koli izidom glede dodelitve otroka. (Pregovori 15:⁠28)

Razumnost

Najpomembnejše vodilo so koristi otroka. Če je roditelj prezahteven, se kaj lahko zgodi, da mu otroka ne dodelijo in celo omejijo pravice obiskovanja. Moder roditelj je miren, v mislih ima biblijski nasvet: »Nikomur ne vračajte hudega za hudo [. . .] dajte mesta jezi [. . .]. Ne daj se hudemu premagati, ampak premaguj v dobrem hudo.« (Rimljanom 12:17–21) Starši bi se morali, najsibodo na sodišču, v odvetnikovi pisarni ali pa pri strokovnjaku za dodelitev otroka, ravnati po nasvetu: »Krotkost [razumnost, NW] vaša bodi znana vsem ljudem.« (Filipljanom 4:⁠5)

Včasih bo razvezani zakonec skušal druge pretentati z načenjanjem zavajajočih in teoretičnih problemov. Modro se je bojevati proti človeški nagnjenosti, da se ob takšnih ustnih napadih premočno odzovemo. Zdravje, vera in izobrazba so pri razvezanih zakoncih priljubljene zadeve, s katerimi pri obravnavi spora glede dodelitve otroka delajo težave. (Pregovori 14:⁠22)

K razumnosti sodi tudi zmožnost pretehtati dejstva in se pogoditi za pošten dogovor. Noben roditelj ne bi smel pozabiti, da ima otrok tudi po razvezi še vedno dva starša. Ta dva sta se sicer razvezala, nista se pa razvezala od otroka. Torej bi moral imeti vsak roditelj, razen v skrajnih razmerah, svobodo, da se, ko je otrok pri njem, kot roditelj tudi vede. Vsak roditelj bi moral imeti svobodo izraziti svoja čustva in vrednote, pa tudi svobodo, da otrok sodeluje pri njegovih zakonitih dejavnostih, verskih ali drugačnih.

Pretehtajmo možne izide obravnave: 1) skupna dodelitev, 2) dodelitev otroka enemu roditelju in 3) samo pravica do obiskovanja. Kakšna je razlika med skupno dodelitvijo otroka in dodelitvijo le enemu roditelju? Kako se spoprijeti s tem, da vam niso dodelili otroka? Kaj če je en roditelj izobčen?

Skupna dodelitev

Nekateri sodniki menijo, da je pomembno, da je otrok v stiku z obema staršema. Njihovo mnenje temelji na raziskavah, ki odkrivajo, da je otrok morda pod manjšim stresom in utrpi manj čustvene škode po razvezi, če je dodeljen obema staršema. Otrok se tako ne bi počutil, kot da ga je en roditelj zapustil, temveč bi čutil, da ga imata rada oba starša in bi bil zajet v obe gospodinjstvi. »Skupna dodelitev zajema oba starša,« pravi odvetnik družinskega prava.

Vendar pa dr. Judith Wallerstein, izvršna direktorica Centra za družino na prehodu v Corte Maderi (Kalifornija), svari, da je za to, da bi skupna dodelitev lahko v redu potekala, treba sodelujočih staršev in prilagodljivega otroka, ki dobro shaja z ljudmi. Te lastnosti so bistvene, saj v skupni dodelitvi oba starša obdržita zakonito pravico do soodločanja o večjih stvareh, kot so zdravje, izobrazba, versko poučevanje in družbeno življenje otroka. To pa je uspešno le, kadar oba starša ostajata razumna in raje skrbita za otrokove koristi kot pa za svoje.

Dodelitev otroka enemu roditelju

Sodišče lahko otroka dodeli roditelju, za katerega meni, da lahko bolje poskrbi za potrebe otroka. Sodnik lahko odloči, da ta roditelj sam odloča o pomembnih zadevah glede otrokovih koristi. Pogosto sodišče pride do odločitve po tem, ko posluša ugotovitve strokovnjakov za te zadeve – navadno so to psihologi, psihiatri in socialni delavci.

Tisti, ki zagovarjajo dodelitev otroka enemu roditelju, menijo, da takšna ureditev da otroku več stabilnosti. Kadar starša drug z drugim ne moreta uspešno komunicirati, niti ne kaže, da bi to lahko, se mnogi sodniki raje odločijo za takšno dodelitev. Seveda pa roditelj, ki mu otrok ni dodeljen, s tem ni odrezan iz otrokovega življenja. Na splošno se mu dodeli pravica do obiskovanja, in tako oba starša lahko otroku še naprej dajeta potrebno vodstvo, ljubezen in naklonjenost.

Pravica do obiskovanja

Starši niso stvarni, če na dodelitev otroka gledajo kot na tekmo, v kateri en roditelj »zmaga«, drugi pa »izgubi«. Starši so uspešni in »zmagajo« takrat, ko vidijo, da so njihovi otroci odrasli v zrele, sposobne, spoštovanja vredne odrasle ljudi. Uspeh pri vzgoji otroka ni neposredno povezan s pravno dodelitvijo otroka. S tem ko kristjan ravna v skladu s pogoji, ki jih je odredilo sodišče, tudi če se mu ti zdijo nepravični, kaže, da je ,pokoren višjim oblastem‘. (Rimljanom 13:1) Pomembno si je tudi zapomniti, da to ni čas za tekmovanje za naklonjenost in zvestovdanost svojih otrok, pri katerem bi s poniževanjem drugega roditelja skušali uničiti njegov odnos z njimi.

Tudi v Bibliji so zgledi bogaboječih staršev, ki so bili zaradi različnih razlogov ločeni od svojih otrok. Tako sta denimo Amram in Jokebeda, Mojzesova starša, ravnala v največjo korist svojega otroka in ga položila v majhno plavajočo košaro »v ločje na Nilovem bregu«. Ko je dojenčka našla faraonova hči, sta zaupala Jehovu. Ta modra in zvesta starša sta bila nagrajena z velikodušno pravico do »obiskovanja«, ki sta jo učinkovito izkoristila za poučevanje dečka o Jehovovih poteh. Mojzes pa je odrasel v izrednega služabnika pravega Boga. (2. Mojzesova 2:1–10; 6:⁠20)

Kaj pa če je eden od staršev izobčen? Ali naj bi krščanski roditelj pustil, da ta obiskuje otroka? Izobčenje iz občine spremeni samo duhovni odnos med izobčenim in krščansko občino. Gre za pretrg duhovnih vezi. Odnos roditelj-otrok pa ostane nedotaknjen. Roditelj, kateremu je dodeljen otrok, mora spoštovati pravico izobčenega starša do obiskovanja. Če pa roditelj, kateremu otrok ni dodeljen, predstavlja neposredno in resnično ogrožanje otrokove telesne ali čustvene blaginje, potem sodišče (ne roditelj, kateremu je otrok dodeljen) utegne urediti tako, da obiskovanje otroka nadzoruje tretja oseba.

Nikoli niste sami

Razvezni postopki in sledeči spori o dodelitvi otrok so čustveno izčrpavajoči. Zveza, ki je na začetku toliko obetala, se je razbila skupaj s sanjami, načrti in pričakovanji para. Tako je denimo zvesta žena lahko zaradi moževe nezvestobe ali skrajnega zlorabljanja prisiljena poiskati pravno zaščito zase in za svojega otroka. Vendar pa jo utegne vztrajno mučiti občutek krivde in lastne neustreznosti, ko premišljuje, kaj je šlo narobe oziroma kako bi v vsej zadevi lahko bolje ravnala. Mnogi pari so zaskrbljeni, kako se bodo na razpad družine odzvali otroci. Boj za dodelitev otroka na sodišču lahko postane zelo čustveno napet čas, v katerem se ne preizkusi le značajnosti posameznika kot skrbnega starša, temveč tudi njegova vera in zaupanje v Jehova. (Primerjaj Psalm 34:15, 18, 19, 22.)

Kadar se nedolžni zakonec odloči ukrepati zaradi tega, ker sozakonec zlorablja otroka, ker hudo zlorablja njega samega, ali zato, da ga nezvesti zakonec ne bi okužil s kakšno spolno boleznijo, ni potrebe, da bi se pred Jehovom počutil krivega oziroma menil, da ga je Jehova zapustil. (Psalm 37:28) Nezvesti zakonec ali zakonec, ki zlorablja, je tisti, ki je prekršil sveto zakonsko zvezo in »nezvesto ravnal« s svojim zakonskim partnerjem. (Malahija 2:⁠14)

Še naprej ,imejte dobro vest‘ pred ljudmi in Jehovom, s tem da se ravnate po biblijskih načelih, da z razvezanim zakoncem pošteno ravnate in ste pri vsej zadevi glede dodelitve otroka prožni. »Bolje namreč, da trpite, če hoče volja Božja, pri dobrih delih nego pri hudih.« (1. Petrov 3:16, 17)

Otrokom pa je treba zagotoviti, da za razpad družine niso krivi oni. Včasih se stvari pač ne iztečejo tako, kot je bilo načrtovano. Toda upoštevanje biblijskih načel lahko ublaži vpliv razveze, saj ta spodbujajo k odprtemu in razumnemu dialogu med starši in otroki. To se lahko stori denimo s tem, da se otrokom pusti, da dejavno sodelujejo pri načrtovanju življenja po razvezi. Če boste z otroki potrpežljivi in prijazni, se zanimali za njihove občutke in jih poslušali, jim boste zelo pomagali prilagoditi se novemu življenjskemu ritmu in ureditvi.

Tudi drugi lahko pomagajo

Starši pa niso edini, ki lahko pomagajo otroku, ki doživlja razpad družine. Zelo jim lahko pomagajo in jih pomirijo tudi družinski člani, učitelji in prijatelji. Še zlasti stari starši lahko veliko pripomorejo k otrokovi stabilnosti in čustveni blaginji.

Krščanski stari starši morda otroka duhovno poučujejo in ga včlenjujejo v zdrave dejavnosti, vendar pa morajo biti spoštljivi do odločitev staršev glede verske vzgoje, saj so starši in ne stari starši tisti, ki imajo moralno in zakonsko pravico odločati o teh stvareh. (Efežanom 6:2–4)

S takšno podporo lahko otroci razvezanih staršev preživijo razpad zakona svojih staršev. In lahko se še naprej veselijo blagoslovov Božjega novega sveta, kjer bodo vse družine rešene iz »sužnjevanja minljivosti v svobodo slave otrok Božjih«. (Rimljanom 8:21; 2. Petrov 3:⁠13)

[Okvir na strani 11]

Odpravljati napačne predstave

»Modrih jezik oznanja dobro znanje,« in krščanski roditelj ima lepo priložnost, da popravi napačne predstave oziroma pol­re­sni­ce. (Pregovori 15:2) Tako denimo, kar se tiče zdravja otrok, »Jehovove priče sprejemajo medicinsko in kirurško zdravljenje«, a Priča si takrat, ko mu je otrok dodeljen, pridrži pravico obveščene privolitve.a (The Journal of the American Medical Association)

Jehovove priče svojo vero, ki temelji na Božji Besedi, Bibliji, jemljejo resno. Zaradi tega so boljši očetje, matere, otroci, prijatelji, sosedje in državljani. Krščanski starši disciplinirajo ljubeče, otrokom pri­vzga­ja­jo spoštovanje do oblasti in jih učijo zdravih vrednot za življenje.b (Pregovori 13:⁠18)

Svetna izobrazba ima pri otrokovi vzgoji pomembno vlogo in Jehovove priče želijo, da imajo njihovi otroci najboljšo razpoložljivo.c (Pregovori 13:⁠20)

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 10]

Roditelj, kateremu je otrok dodeljen, bi moral tega potrpežljivo poslušati, ko mu pripoveduje o obisku pri roditelju, pri katerem ne živi