Via Egnatia – cesta, ki je pomagala pri širjenju — Watchtowerjeva SPLETNA KNJIŽNICA

Via Egnatia – cesta, ki je pomagala pri širjenju

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ GRČIJE

LETA 50 n. š. je skupina krščanskih misijonarjev prvič stopila na evropska tla. Prišli so zato, ker so se odzvali na povabilo, ki ga je v videnju dobil apostol Pavel: »Pridi v Macedonijo in pomagaj nam.« (Dejanja 16:9) Sporočilo o Jezusu Kristusu, ki so ga prinesli Pavel in njegovi spremljevalci, je na Evropo izredno močno vplivalo.

Pri širjenju krščanstva v Makedoniji je zelo pomagala Via Egnatia, tlakovana rimska cesta. Misijonarji so pristali v pristaniškem mestu Neapol (sedaj Kavala v Grčiji), na severnem delu Egejskega morja, nato pa so očitno potovali po tej cesti v Filipe, ki je bilo prvo mesto območja Makedonije. Cesta je vodila naprej v Amfipol, Apolonijo in Tesaloniko (Solun), ki so bile naslednje postojanke Pavla in njegovih spremljevalcev. (Dejanja 16:11–17:1)

Odseki te antične ceste so preživeli do današnjih dni in jih še vedno vsakodnevno uporabljajo. Sedaj načrtujejo gradnjo sodobne ceste, ki bi potekala tam, kjer antična, in nosila isto ime.

Kdo je zgradil prvotno cesto? Kdaj so jo zgradili in s kakšnim namenom?

Čemu so jo potrebovali?

Rim je še naprej osvajal ozemlja proti vzhodu, in tako je Makedonija leta 146 pr. n. š. postala rimska provinca. Vendar pa se je v imperiju zaradi teh pridobitev pojavila nova potreba – potreba po tem, da bi lahko hitro poslali vojaške sile na nova ozemlja. Via Appia oziroma Apijska cesta na Apeninskem polotoku je Rim že povezovala z jugovzhodno jadransko obalo. Toda sedaj je imperij potreboval podobno cesto tudi na Balkanskem polotoku, in tako se je porodila zamisel o Vii Egnatii. Poimenovali so jo po glavnemu inženirju tega projekta, rimskem prokonzulu Gnaiusu Egnatiusu.

Via Egnatia se je začela v pristaniškem mestu Dyrrachium v provinci Iliriji (Drač v Albaniji) in tekla vse do starega Bizanca (Carigrad v Turčiji). Dolga je bila več kot 800 kilometrov. Graditi so jo začeli leta 145 pr. n. š. in jo dokončali čez kakih 44 let. Via Egnatia je, tako kot so načrtovali, kmalu postala zelo koristno sredstvo za rimsko širitveno politiko na Vzhodu.

Težaven teren za gradnjo ceste

Zaradi terena je bila gradnja ceste pravi izziv. Tako denimo na začetku cesta naleti na Ohridsko jezero, in teče ob njegovem severnem robu. Nato se vije preko gorskih prelazov, si utira pot proti vzhodu čez negostoljuben svet jam, ogoljenih hribov in kotlin, delno pokritih z jezeri, in končno prispe do osrednje makedonske ravnine.

Ko se cesta približuje Tesaloniki, teče po ravni in lahko prehodni pokrajini. Svet na vzhodni strani mesta pa je gričevnat. Via Egnatia se vije skozi to gričevje in se nato spusti v dolino, pokrito z jezeri z nerazločnim močvirnim obrobjem. Nato se vije skozi doline in močvirja, vse do antičnega Neapola.

Od tam naprej nato pelje ob obali Egejskega morja proti vzhodu in prečka pokrajino Trakijo. Cesta na svojem zadnjem odseku teče dokaj naravnost in po ravnem svetu svojemu končnemu cilju naproti, Bizancu.

Služila svojemu namenu

Via Egnatia je postala najbolj neposredna in prikladna pot med Rimom in rimskim osvojenim ozemljem vzhodno od Jadranskega morja. Olajšala je ustanavljanje rimskih kolonij v makedonskih mestih in močno vplivala na gospodarski, demografski in kulturni razvoj tega področja. Po cesti je bilo moč z lahkoto prevažati baker, asfalt, srebro, ribe, olje, vino, sir in druge dobrine.

Zaradi blaginje, ki je nastala ob tej trgovini, so postala nekatera mesta ob cesti, na primer Tesalonika in Amfipol, ena največjih mestnih središč na Balkanu. V pomembno trgovsko središče, z bogatim umetnostnim in kulturnim dogajanjem, se je še zlasti razvila Tesalonika. Res je, da so stroške za vzdrževanje te ceste morale delno kriti skupnosti, skozi katere je tekla. Toda v zameno so te uživale obilo ugodnosti mednarodne trgovine.

Vloga pri širjenju krščanstva

Via Egnatia pa je tamkajšnjim prebivalcem prinesla tudi nekaj veliko vrednejšega od gmotne blaginje. Vzemimo na primer uspešno poslovno žensko Lidijo. Živela je v Filipih – prvem evropskem mestu, ki je slišalo Pavlovo oznanjevanje dobre novice. Apostol Pavel je s svojimi spremljevalci leta 50 n. š. pristal v Neapolu, nato pa potoval 16 kilometrov severozahodno po Vii Egnatii do Filipov.

»V sobotni dan,« pripoveduje Lukež, »smo šli ven za vrata k reki, kjer smo menili, da bo kraj molitve, in smo sedli, in govorili ženam, ki so se bile zbrale.« Med ženami, ki so poslušale Pavla, je bila tudi Lidija. Še istega dne je skupaj z vso svojo družino postala verna. (Dejanja 16:13‚ 14)

Iz Filipov so se nato odpravili naprej po Vii Egnatii skozi Amfipol in Apolonijo v Tesaloniko, skupaj je to kakih 120 kilometrov. (Dejanja 17:1) Da bi oznanil dobro novico v Tesaloniki, je Pavel govoril ob sobotnih zbiranjih Judov v krajevni sinagogi. In tako so nekateri Judje in mnogi Grki postali verniki. (Dejanja 17:2–4)

Enako danes Jehovove priče v Albaniji in Grčiji prihajajo do tamkajšnjih ljudi po odsekih te iste ceste. Njihov cilj je širiti dobro novico o Božjem kraljestvu, prav to, kar so delali tudi apostol Pavel in njegovi misijonarski spremljevalci. (Matevž 28:19, 20; Dejanja 1:8) Rimska cesta Via Egnatia je pomagala pri duhovnem širjenju v prvem stoletju, pomaga pa tudi v tem 20. stoletju!

[Zemljevidi na straneh 16, 17]

(Lega besedila – glej publikacijo)

BRITANIJA

EVROPA

AFRIKA

BALKANSKI POLOTOK

MAKEDONIJA

GRČIJA

Dyrrachium v Dliriji (Drač v Albaniji)

Tesalonika

Apolonija

Amfipol

Filipi

Neapol (Kavala)

Bizanc (Carigrad)

ČRNO MORJE

MARMARSKO MORJE

TRAKIJA

EGEJSKO MORJE

Troada

TURČIJA

[Vir slike na strani 16]

[Slika na strani 16]

Na cesti v Neapol

[Slika na strani 17]

Na cesti v Filipe