Mladi vprašujejo:

Kaj lahko storim, da me ne bi kar naprej obtoževali?

»Vedno sem bil kriv. Pa če je bila odklenjena hiša ali če je kdo pustil vklopljen štedilnik oziroma je bilo kar koli na napačnem mestu ali ni bilo narejeno. Za vse je bil kriv Ramon!« (Ramon)

KO SI najstnik, se ti morda kdaj pa kdaj zdi, da te okrivijo skoraj za vse, kar gre narobe. V prejšnjem članku smo spoznali, da starši včasih prehitro obtožijo svoje otroke.a Vzrokov je več: morda je to zaradi čisto naravne starševske skrbi ali pa celo zaradi globoke čustvene stiske. Ne glede na vzrok pa je to, da se ti naprti krivda za tisto, česar nisi storil, lahko boleče in ponižujoče.

Seveda boš kot nepopoln človek kdaj pa kdaj naredil napako. (Rimljanom 3:23) Poleg tega si zaradi svoje mladosti relativno neizkušen. (Pregovori 1:4) Skoraj gotovo boš občasno pri presoji pogrešil. Ko torej narediš napako, je edino prav in pravično, da za to odgovarjaš. (Propovednik 11:9)

Kako se boš torej odzval, če te oštejejo za nekaj, kar si v resnici storil? Nekateri mladi se skušajo vesti, kakor da so žrtve nekakšne skrajne nepravičnosti. Vpijejo in derejo se na ves glas, češ da jih starši vedno za vse obtožijo. In kaj iz tega nastane? Vznejevoljeni starši samo še poostrijo ukrepe, da bi dosegli, kar želijo. Biblija pa svetuje takole: »Modrost in pouk zaničujejo neumneži. Poslušaj, sin moj, očeta svojega pouk in ne zametuj nauka matere svoje.« (Pregovori 1:7, 8) Če se svojih zmot zaveš in narediš potrebne spremembe, se iz teh napak lahko nekaj naučiš. (Hebrejcem 12:11)

,Zaupen pogovor‘ s starši

Nekaj povsem drugega pa je, ko te oštejejo za kaj, kar ni tvoja krivda, oziroma te kar naprej oštevajo. Razumljivo je, da si lahko jezen in užaljen. Morda te to celo zavede v nespodobno vedenje, misleč, da ti bodo tako ali tako naprtili krivdo. (Propovednik 7:7, SSP) Vendar pa zlobna dejanja vsakogar prizadenejo. (Primerjaj Job 36:18.) Pregovori 15:22 kažejo na boljšo pot reševanja, ko pravijo: »Skazé se načrti, kjer ni sveta [zaupnega pogovora, NW].« Da, ena od možnosti, da spremeniš ravnanje tvojih staršev do tebe, je, da jim poveš, kako se počutiš.

Najprej si izberi, kakor Biblija temu pravi, ‚pravi čas‘. (Pregovori 15:23) Pisatelj Clayton Barbeau svetuje: »Izberi si čas in kraj, ko so glave ohlajene in se vsi kar dobro počutite.« Biblija nadalje svari: »Zbadljiva beseda [. . .] zbuja jezo.« (Pregovori 15:1) Skušaj torej pristopiti prijazno in spoštljivo, ne pa bojevito. Pazi, da se ne razjeziš. (Pregovori 29:11) Namesto da svoja starša napadaš (‚Vedno me za vse krivita!‘), jima skušaj razložiti, kako se počutiš ob njunem nenehnem oštevanju (‚Ko me obtožita za nekaj, za kar nisem kriv, se počutim grozno!‘). (Primerjaj 1. Mojzesova 30:1, 2.)

Enako velja, ko se starša jezita zaradi kakšnega nesporazuma. Nekoč, ko je bil Jezus še otrok, sta se njegova starša vznemirila, ker nista vedela, kje je. Toda Jezus ni nergal ali se pritoževal. Mirno je pojasnil okoliščine. (Lukež 2:49) Zakaj se ne bi, ko si v težavah, poskusil s staršema zrelo pogovoriti? Zavedaj se, da sta vznemirjena, ker jima je mar zate! Spoštljivo ju poslušaj. (Pregovori 4:1) Preden jima prikažeš svojo plat zgodbe, počakaj, da se ozračje umiri.

»Presodi svoje ravnanje«

Zakaj pa sploh nekateri starši radi hitro napačno sklepajo glede svojih otrok? Če smo odkriti, dajo otroci svojim staršem včasih sami povod za dvom. Pregovori 20:11 pravijo: »Po dejanjih svojih se dá spoznati tudi deček, je li čisto in je li pošteno delo njegovo.« Kakšen ugled si si ustvaril pri svojih starših? Ali tvoja ‚dejanja‘ kažejo, da si ‚pošten‘ in resen, ali pa si brezbrižen in neodgovoren? Če zate velja slednje, ne bodi presenečen, če o tebi pogosto napačno sodijo. »Moram biti odkrit,« priznava glede starševskega kritiziranja Ramon, prej omenjeni mladenič. »Včasih je bilo v njunem sumu zrno resnice.«

Če je tako tudi pri tebi, lahko storiš le to, da začneš živeti drugače. Z zaupljivim in odgovornim vedenjem boš morda starše postopoma prepričal, da si se spremenil in da ti lahko zaupajo.

To se dobro vidi iz Ramonove izkušnje. Ker je rad pozabljal, so mu prijatelji in družina dobronamerno pritaknili vzdevek raztreseni profesor. Ali so tudi tebe starši ožigosali, češ da si »nezrel« ali »neodgovoren«? Pisateljica Kathleen McCoy piše, da starši morda menijo, da s takšnimi nazivi »opozorijo na to, kar je narobe, tako da najstnik lahko to vidi in se v tem spremeni«. Resnica pa je, da je človek zaradi takšnih vzdevkov pogosto močno užaljen. Kljub temu je Ramon spoznal, da vzdevek pove marsikaj koristnega. »Vedno sem na nekaj mislil, zato sem zgubljal reči, kot so ključi, ali pozabljal na domačo nalogo in kakšna opravila,« priznava.

Zato se je Ramon lotil sprememb. »Začel sem se učiti o odgovornostih in prednostnih opravilih,« se spominja. »Napravil sem si spisek in se resneje lotil osebnega biblijskega preučevanja. Spoznal sem, da so Jehovu pomembne malenkosti, pa tudi velike stvari.« (Lukež 16:10) Z udejanjanjem biblijskih načel je sčasoma zgubil sloves pozabljivca. Zakaj ne bi tega poskusil tudi ti? In če te táko ožigosanje ali vzdevek res moti, se o tem pogovori s svojimi starši. Morda bodo razumeli, kako to vpliva nate.

Ko je videti, kakor da gre za pristranost

Včasih je videti, ko da se za oštevanjem skriva pristranost. Ramon se spominja: »Starejši bratje ali sestre so prihajali domov pozno, pa ni bilo nič. Če pa sem jaz bil pozen, sem zaradi tega takoj imel težave.« Gvajanec Albert se iz svojega odraščanja spominja podobnih občutkov. Zdelo se mu je, da ga je mati strože disciplinirala kakor brata.

Vendar pa ni vedno vse tako, kakor je videti. Starši dajo starejšim otrokom pogosto več svobode, pa ne zaradi pristranosti, ampak preprosto zato, ker čutijo, da bodo ti ravnali odgovorno. Morda je to tudi zaradi kakih posebnih okoliščin. Albert priznava, da je bil brat manjkrat fizično kaznovan, ker je bil »majhen in bolehen«. Ali so starši pristrani, če se zavedajo posebnih potreb ali omejitev posameznega otroka?

Seveda imajo starši včasih svoje ljubljenčke. (Primerjaj 1. Mojzesova 37:3.) Albert o bolehnem bratu pravi: »Mami je bila nanj posebej navezana.« Na srečo je krščanska ljubezen širokosrčna. (2. Korinčanom 6:11–13, SSP) Torej tudi če sta tvoja starša na katerega od bratov ali sester »posebej navezana«, to še ne pomeni, da zate ni ostalo nič ljubezni. Resnično vprašanje je, ali s tabo krivično ravnajo in te oštevajo zaradi slepe navezanosti na katerega od tvojih bratov ali sester. Če se izkaže, da je to res, jim vsekakor povej, kako se počutiš. Mirno in razumno jim opiši, kako si se počutil v določenih primerih, ko se ti je zdelo, da gre za pristranost. Morda te bodo poslušali.

Problematične družine

Res pa je, da vseh okoliščin ni lahko spremeniti. Nekaterim staršem je zasramovanje in oštevanje postalo že navada. Tako je morda še posebej pri starših, ki imajo čustvene probleme ali pa so bojeviti. V takšnih okoliščinah bodo morda prizadevanja, da bi se o tem pogovorili, jalova. Če je videti, da je tako pri tebi, se zavedaj, da problemi tvojih staršev niso v tvoji oblasti in jih je verjetno mogoče rešiti le z zunanjo pomočjo. Najboljše, kar lahko storiš, je morda to, da jim izkažeš primerno spoštovanje in čast ter da se skušaš ogibati nepotrebnih sporov. (Efežanom 6:1, 2) Pregovori 22:3 pravijo: »Razumni vidi hudo ter se skrije.«b

Obenem pa ti naj pomaga še kdo od zunaj. Pogovori se z zrelim odraslim, morda s krščanskim starešinom. Ljubeča pozornost takšne osebe lahko precej omili tvoje občutke krivde, češ da si vedno ti kriv za vse. Hkrati pa se ‚približaj Bogu‘. (Jakob 4:8) Medtem ko te drugi morda krivično obtožujejo, pa se »[Bog] ne huduje [. . .] vekomaj in večno ne drži jeze. Kajti on pozna, kakšna stvar smo, spominja se, da smo prah.« (Psalm 103:9, 14) Zavest, da si v Božjih očeh dragocen, ti lahko pomaga zdržati krivično obtoževanje.

[Podčrtni opombi]

[Slika na strani 21]

Priznavanje lastnih napak nam pomaga, da se iz njih učimo