Nekaj boljšega od svetovne slave

Leta po tem, ko sem postal znan evropski kipar, mi je umetniški sodelavec karajoče dejal: »Umetnost si pustil na cedilu!« Preden vam povem, zakaj me je okaral, naj vam pojasnim, kako sem postal kipar.

V VASI Nabrežina, kjer sem se rodil, je večina mož delala v starem kamnolomu. Nabrežina leži na severu Italije, blizu Trsta, prav poleg nekdanje Jugoslavije. Pri svojih petnajstih sem tudi jaz začel delati v vaškem kamnolomu. To je bilo leta 1939, ko se je začela druga svetovna vojna. Ko sem tako delal s kamnom, sem si zaželel postati slaven kipar. Želel sem si tudi, da ne bi nikoli umrl. Obe želji sta bili videti nedosegljivi.

Leta 1945 se je vojna končala in preselil sem se v Rim k svoji sestri. Upal sem, da se bom tam lahko vpisal na akademijo umetnosti. Kako nepopisno vesel sem bil, ko se mi je želja uresničila in sem bil nanjo sprejet za tri leta! Študij so mi omogočile različne dobrodelne organizacije.

Duhovna lakota

Skušal sem tudi potešiti svojo duhovno lakoto, zato sem obiskoval različne verske shode, tudi shode pripadnikov Rešilne vojske in valdežanov. Obiskal sem celo tečaj na jezuitski univerzi in se udeležil tudi tridnevnega seminarja, na katerem je poučeval škof. Med tem tečajem se med seboj nismo smeli pogovarjati, temveč smo se predajali molitvi, meditaciji, spovedi in škofovim predstavitvam.

Po vsem tem pa sem ugotovil, da se mi vera ni ojačala. »Zakaj,« sem vprašal škofa, »si nisem pridobil trdne vere?«

»Vera je dar od Boga,« je odgovoril škof, »in on jo da tistemu, kateremu sam želi.« Njegov odgovor me je tako razočaral, da sem prenehal iskati Boga. Začel sem se predajati samo študiju umetnosti.

Požel sem mednarodno slavo

Leta 1948 sem končal šolanje v Rimu in dobil enoletno štipendijo za študij na dunajski akademiji umetnosti v Avstriji. Tam sem naslednje leto diplomiral in sprejel enoletno štipendijo za dodatno izobraževanje v Ljubljani v Sloveniji (takrat še del Jugoslavije). Moj cilj je bil preseliti se v francoski Pariz, središče lepe umetnosti.

Vendar pa se mi je leta 1951 ponudila priložnost delati v Stockholmu na Švedskem. Tja sem se preselil zato, da bi lahko prihranil nekaj denarja za nadaljevanje umetniške življenjske poti v Parizu. Nato pa sem spoznal Micky in leta 1952 sva se poročila ter se nastanila v Stockholmu. Zaposlil sem se v majhni delavnici, kjer sem izdeloval kamnite, marmornate in granitne kipe. Nekateri so razstavljeni v Millesgardenu, parku in muzeju v mestu Lidingoe blizu Stockholma.

Stare tehnike ulivanja brona, metode z izgorevanjem voska, sem se naučil v Rimu ter jo poučeval na Šoli poklicnega umetniškega spopolnjevanja in na stockholmski akademiji umetnosti. Kasneje sem lahko delal tudi v livarni brona v Skansenskem muzeju na prostem, v Stockholmu. Tam sem pogosto oblikoval kipe iz brona ali svinca kar pred občinstvom. Najeli so me tudi, da sem obnavljal stare kipe, lastnino takratnega švedskega kralja Gustava VI. Ti so na ogled v Kraljevi palači ter na Drottningholmskem gradu v Stockholmu.

Med letoma 1954 in 1960 sta moje delo hvalila tisk in umetnostna kritika. Mnogo mojih kipov so razstavljali po večjih evropskih mestih, v Stockholmu, Rimu, Ljubljani, na Dunaju, v Zagrebu in Beogradu. V Beogradu je nekaj kipov kupil tudi maršal Tito za svojo zasebno zbirko. V Moderni galeriji v Rimu me zastopa velik ženski torzo iz granita, moje umetnine pa so razstavljene tudi v Albertinskem muzeju na Dunaju. Stockholmski Moderni muzej ima enega mojih kipov iz brona in svinca, Moderna galerija v Ljubljani pa kip iz brona.

Ponovno zanimanje za religijo

Nekaj let po poroki je Micky opazila, da se mi ponovno prebuja zanimanje za religijo. Kar naprej sem se spraševal: ‚Kje je vera, za katero so bili prvi kristjani pripravljeni umreti?‘ Ponovno sem začel obiskovati verske shode, tudi binkoštne in adventistične. Preiskal sem celo islam in budizem.

Leta 1959 sem pred umetnostno razstavo v Milanu v Italiji za nekaj dni obiskal rojstno vas, Nabrežino. Vaščani so mi povedali o možu, za katerega so govorili, da ve veliko o Bibliji. Bil je Jehovova priča. Ko sem se imel priložnost z njim pogovarjati, mi je v Bibliji pokazal misli, ki jih nisem še nikoli videl. Spoznal sem, da človek je duša, ne pa da ima dušo, ločeno od telesa, in tudi to, da je človeška duša umrljiva in ne neumrljiva, kakor učijo druge religije. (1. Mojzesova 2:7; Ezekiel 18:4)

Ta mož mi je poleg tega pokazal, da Bog Adamu in Evi ob njuni ustvaritvi ni namenil smrti, ampak večno srečno življenje na zemlji. Prvi človeški par je umrl zaradi svoje neposlušnosti. (1. Mojzesova 1:28; 2:15–17) Naučil sem se, da je Bog s tem, ko je dal svojega Sina v odkupnino, pravzaprav ljudem priskrbel možnost večnega življenja, ki je bilo zaradi Adamove neposlušnosti zapravljeno. (Janez 3:16) Vsega naučenega sem bil zelo vesel. (Psalm 37:29; Razodetje 21:3, 4)

Preobrat

Kmalu zatem sem se vrnil na Švedsko in z Micky sva skušala poiskati Jehovove priče. Vendar nisva mogla najti njihovega naslova. Nekaj dni zatem pa je pri vratih pozvonilo in bili so tam, pred našimi durmi! Začel sem prebirati literaturo, ki so mi jo pustili, in se kmalu prepričal, da je v njej resnica. Toda mnenje sem si želel potrditi v razgovoru s starim prijateljem, katoliškim nadškofom, s katerim sem se spoznal v poznih štiridesetih letih tega stoletja med študijem v Rimu. Obiskal sem ga januarja leta 1961.

Prijatelj je takrat skrbel za celotno katoliško misijonarsko dejavnost po svetu. Kakšno presenečenje me je čakalo! Nisem mogel verjeti! Nadškof ni imel niti osnovnega biblijskega spoznanja. Ko sva se pogovarjala o tem, kaj se zgodi po smrti, je dejal: »To, kar verjamemo zdaj, se lahko izkaže za popolnoma napačno.« In ko sva se pogovarjala o sklicevanju apostola Petra na biblijsko obljubo o ‚novih nebesih in novi zemlji‘, ni bil povsem prepričan o pomenu te obljube. (2. Petrov 3:13; Izaija 65:17–25)

Po vrnitvi v Stockholm sem s Pričo, ki sva jo z ženo poznala, začel redno preučevati Biblijo. Veselilo me je, da se je tudi Micky vse bolj zanimala za preučevanje. Navsezadnje sem 26. februarja 1961 svojo posvetitev Jehovu simboliziral s krstom v vodi, Micky pa se je krstila naslednje leto.

Prilagoditve glede zaposlitve

Leta 1956 sva dobila punčko in leta 1961 fantka. Zdaj je bilo treba skrbeti za družino, zato sem si moral poiskati stalno zaposlitev. Bil sem navdušen nad povabilom, da v rojstni vasi zgradim velik spomenik. To naj bi bil spomin na partizane, ki so umrli v drugi svetovni vojni. Spomenik bi mi bil donosen posel. Toda potem ko sem pretehtal različna dejstva, tudi to, da nekaj mesecev ne bi bil z družino in s krščansko občino, moral pa bi živeti v deželi, kjer je cvetel komunizem in se za duhovnostjo ne bi bilo lahko prizadevati, sem ponudbo zavrnil.

Še pri eni zaposlitvi se mi je pojavil problem zaradi vesti. Prosili so me, da bi izdelal velik ornament za nov krematorij na Švedskem. Ko sem ga dokončal, so me povabili na slovesno odkritje. A ko sem zvedel, da bo moje delo odkril stockholmski škof, sem se odločil, da me ne bo na proslavi, kjer so ljudje, katerih nauki in navade so v neposrednem nasprotju z Božjo Besedo. (2. Korinčanom 6:14–18)

Kot kipar nisem imel zagotovljene stalne zaposlitve, zato mi je bilo težko zadovoljivo skrbeti za gmotne potrebe družine. (1. Timoteju 5:8) V molitvi sem pretehtal, kaj bi lahko naredil za preživljanje naše družine. Zatem me je obiskal neki arhitekt. S sabo je imel maketo zgradbe, za katero je naredil načrt. Prosil me je, ali mu jo lahko fotografiram. Ker sem bil tega vešč (izkušnje sem si pridobil pri fotografiranju svojih kipov), sem delo ves vesel sprejel. V teh letih se je na Švedskem veliko gradilo in povpraševanje po fotografiranju maket je bilo veliko. Tako sem ogromno delal mnogim arhitektom in za družino sem lahko dobro skrbel.

Prav takrat sem obiskal tudi Italijansko kulturno ustanovo v Stockholmu, da bi jim posredoval dobro novico o Božjem kraljestvu. (Matevž 24:14) Poznal sem direktorja ustanove in se z njim lahko dogovoril za sestanek. Ko je izvedel, da ne kiparim več, je vzkliknil: »Umetnost si pustil na cedilu!« Razložil sem mu, da imam pomembnejše obveznosti, do Boga in svoje družine.

Priznati moram, da je bila umetnost nekaj časa najpomembnejša v mojem življenju. Vendar sem spoznal, da bi bilo nadaljevanje take življenjske poti podobno služenju dvema gospodarjema. (Matevž 6:24) Prepričan sem bil, da je najpomembnejše delo, ki sem ga lahko opravljal, oznanjevanje dobre novice o Božjem kraljestvu. Zato sem se odločil, da ne bom več kiparil, in Bog Jehova je to bogato blagoslovil. (Malahija 3:10)

Prednosti krščanske službe

V začetku sedemdesetih let so se za biblijsko resnico začeli zanimati mnogi, ki so se na Švedsko preselili iz južne in vzhodne Evrope. Tako sem imel najprej leta 1973 prednost preučevati Biblijo z italijansko, špansko in srbsko-hrvaško govorečimi priseljenci ter pomagal ustanoviti nove občine in preučevalske skupinice za te jezikovne skupine. Dobil sem nalogo, da pripravim krščanska zborovanja v italijanščini in na njih režiram biblijske drame. Tu in tam sem imel tudi prednost služiti občinam na Švedskem kot potujoči nadzornik.

Ko sem pomagal pripravljati italijanska zborovanja na Švedskem, sem prišel v stik tudi s podružnico Watch Tower Society v Rimu. Italijanski bratje so mi povedali, da v Italiji zaradi hitrega napredovanja v oznanjevalskem delu primanjkuje občinskih starešin. Tako sva se z Micky leta 1987 preselila v Italijo, in sicer v Ligurijo blizu Genove. Najini otroci so bili takrat že odrasli in na svojem. V Italiji sva preživela dve čudoviti leti in sodelovala pri ustanavljanju nove občine v Liguriji. Popolnoma sva izkusila resničnost besed iz Pregovorov 10:22: »Blagoslov GOSPODOV bogatí.«

Z Micky skušava včasih prešteti blagoslove, s katerimi naju je blagoslovil Jehova, in seznam postane dolg. Poleg tega da sva sodelovala pri ustanavljanju novih občin, sva lahko kar nekaj ljudem, tudi svojim otrokom, pomagala do posvetitve in krsta, nato pa naprej do krščanske zrelosti. Svoje odločitve, da sem se odrekel življenju znanega kiparja, ne obžalujem, saj sem izbral življenjsko pot, ki se mnogo bolj izplača – pot služenja našemu ljubečemu Bogu Jehovu. Z mojimi ljubljenimi smo si tako po Jehovovi zaslugi pridobili trdno upanje za večno življenje. (Po pripovedi Cela Pertoja.)

[Slika na strani 13]

Med kiparjenjem leta 1955

[Slika na strani 15]

Z ženo