Matera – mesto edinstvenih jamskih bivališč

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ ITALIJE

PRED približno 50 leti so nekateri menili, da so nenavadna bivališča postala nekakšen Dantejev »pekel«. Zato so oblasti zahtevale, da se ljudje od tam izselijo. Zdaj so ta bivališča ponovno delno poselili in so celo del Svetovne kulturne in naravne dediščine, ki je pod okriljem Organizacije združenih narodov za prosveto, znanost in kulturo (Unesco).

O čem pravzaprav govorimo? In zakaj so ta bivališča skozi čas pri ljudeh vzbujala tako različne odzive? Odgovor na prvo vprašanje je preprost: govorimo o Sassiju (italijanska beseda za »skalovje«) Matere na jugu Italije, prav nad peto italijanskega »škornja«. Da pa bi si odgovorili na drugo vprašanje, moramo razumeti, kaj sploh Sassi je, in vedeti nekaj več o njegovi zgodovini. Zakaj se nam ne bi pridružili, ko bomo obiskali Sassi, in se o njem kaj naučili?

Po besedah pisca Guida Piovena je »med italijanskimi pokrajinami, nad katerimi se ljudje najbolj čudijo,« Sassi v bistvu mesto z »neverjetno privlačnostjo«. Da bi imeli panoramski razgled, smo se povzpeli na naravno razgledno točko, s pogledom na globoko sotesko. Na drugi strani te grape je pred nami mesto Matera. V lesketajoči se poletni svetlobi vidimo hiše, pritrjene k skalovju. Videti je, kakor da so zrasle ena vrh druge. Ozke uličice med njimi vodijo proti dnu soteske in oblikujejo zamotan splet, nekako podoben stopnicam brezmejnega amfiteatra. Mnoge jame, ki jih vidimo v skalnem obličju, so bivališča oziroma so to bila. To je na kratko Sassi – jamske hiše iz skal!

Sanjsko okolje

Da bi prišli v Sassi, staroveško mestno središče Matere, moramo skozi moderno prometno in hrupno mesto. Ko pa vstopimo v staro mesto, je, kakor da bi se prestavili v neki drug čas. Znajdemo se v skoraj sanjskem okolju, v katerem se kaos sedanjosti počasi umika podobam minulega časa.

Ne pričakujte, da boste videli kakšnega jamskega prebivalca. Dandanes le stežka vidite izvirne staroveške jame, saj so pred bivališči zgradili apnenčasta pročelja, če že ne kar cele hiše, v različnih slogih: srednjeveškem, baročnem in modernem. Ko gremo naprej, se znajdemo na prizorišču, ki se očitno še vedno spreminja, prav pred našimi očmi.

Po mnenju arheologov so se pred nekaj tisočletji na tem predelu nastanile skupine nomadov, verjetno pastirjev. Številne naravne jame, raztresene po tem področju, so bila zavetišča pred vremenskimi nevšečnostmi in roparji. Kmalu so se ljudje nastanili v mnogih od teh jam. Po najdbah arheologov se zdi, da so od takrat naprej to področje neprenehoma naseljevali.

Sam Sassi pa so poseljevali postopoma. V grško-rimskih časih je bila le majhna naselbina na najvišji točki skalne štrline, današnjem starem mestnem središču. Raffaele Giura Longo piše, da je bil v tistih antičnih časih Sassi iz »dveh divjih dolin, dveh kotanj, ki sta se odpirali na pobočjih staromestnega griča nad njima in gledali v strmino k soteski. Tu ni bilo prebivalcev, [. . .] razraščala se je le gosta vegetacija.« Zgodaj v srednjem veku, ko so sistematično izkopavali mehek apnenec in gradili ceste, križišča in hiše iz skal, izkopanih iz jam, je Sassi začel dobivati svojo značilno zunanjo podobo.

Ljudje so potrebovali hiše ter prostore za živali in za dejavnosti, povezanimi z živinorejo, na primer za izdelavo sira. Glavna zaposlitev pa jim je seveda bilo poljedelstvo. Zelenjavne vrtove so zasajali na prostranih terasah, izkopanih ob straneh globoke globeli, na katero je gledal Sassi. Sledovi teras so vidni še danes. Večina družabnega življenja je bila vezana na soseske, dvorišča, obdana z več bivališči.

Impresiven sistem zbiranja vode

Lahko bi tudi dejali, da je zgodovina Sassija sočasno človekov boj proti skalovju in vodi ter sožitje z njima. Čeprav vode ni bilo na pretek, pa je ob deževjih površinska voda, ko je tekla po pobočjih globeli, spirala poljedelsko zemljo s teras, pridobljenih s tako trdim delom. Prebivalci Sassija so torej spoznali, da bi bilo treba skopati kanal in zbrati deževnico.

Toda kako in kam bi jo lahko zbrali? Na terasah so izkopali in izdelali neprepustne zbiralnike. Po omrežju kanalov in žlebov je vsa voda tekla proti tem zbiralnikom, ki so jih prvotno uporabljali predvsem v poljedelstvu. Po izjavi arhitekta Pietra Laureana je bilo njihovo število »daleč večje od števila naseljenih jam ali od tistih, ki so jih potrebovali za pitno vodo«, kar priča, da »so bili vodni zbiralniki v Sassiju prvotno impresiven sistem zbiranja vode za namakanje«.

Vodovodno omrežje je prebivalce oskrbovalo tudi z dovolj pitne vode in z naraščanjem populacije je ta postajala vse pomembnejša. Prav zaradi tega so se domislili bistroumne ureditve. Zbiralnike so povezali drugega z drugim v isti terasni ravnini, pa tudi medterasno. »S tem ko se je tekočina pretakala iz enega zbiralnika v drugega, se je, kakor pri velikem destilacijskem sistemu, vse bolj čistila.« Voda je nato tekla na površje pri enem od mnogih izvirov, ki so postali Sassijeva značilnost. Ustja nekaterih od teh izvirov lahko vidimo še danes. Tako veliko vode je bilo v sicer sušnem področju prava redkost.

Hiša v skali

Ko se spuščamo po stopnicah in sledimo labirintu ozkih uličic, uvidimo, da so te staroveške soseske gradili v naklonu. Tako smo se mnogokrat znašli na strehah hiš, katerih vrata so vodila na spodnje terase. Na nekaterih mestih je tudi po deset terasastih bivališč, posajenih eno na drugem. Tu človek živi v neposrednem stiku s skalo. Tako so že uradni dopisi iz zgodnjega 13. stoletja te soseske poimenovali »Sassi«.

Ustavimo se pred bivališčem. Spopolnjeno in sorazmerno moderno pročelje nas ne bi smelo preslepiti, saj je bil prvotnemu vhodu dodan novejši, apnenčasti. To je značilno bivališče v Sassiju. Ko prestopimo prag, se spustimo po vrsti stopnic in pridemo v veliko sobo, kjer je družina nekdaj opravljala večino svojih dejavnosti. Spustimo se še nekaj stopnic niže v drugo sobo, nasproti katere je še ena. Nekatere sobe so bila stara zbirališča vode, preurejena v stanovanja. Zgornjo odprtino, skozi katero je pritekala voda, so zamašili, vhod pa so dogradili tako, da so ga izkopali v eno stran terase. V najbolj notranjih prostorih so nekdaj nastanjali le vprežne živali, družina pa je živela v sobah, bližje izhodu. Svetloba in zrak sta prihajala skozi veliko odprtino nad vrati. Ni nam treba omenjati, da današnji prebivalci Sassija živali nimajo več v hišah!

Mnogo bivališč je pod ravnjo ulice. Zakaj? Ker so bili vhodi in nekateri jamski domovi izkopani rahlo poševno zaradi izkoristka sončnih žarkov. Pozimi, ko sonce doseže najnižjo točko horizonta, so žarki lahko prodrli v hišo ter jo osvetljevali in ogrevali, poleti pa sonce ni pripekalo dlje od vhoda in tako je notranjost ostajala hladna in vlažna. Na zadnji steni jame, v kateri smo na obisku, vidimo vklesano nišo z več »policami«. To je sončna ura, ki naj bi kazala letno gibanje sonca. Ko smo spet zunaj, imamo nenavaden občutek. Zaradi hlada v jami smo kar prekmalu pozabili, da je zunaj poletna vročina!

Propad in obnova

Sassi je, če odmislimo sanjsko okolje, doživljal različne spremembe. Čeprav je stoletja ostal povezano in sorazmerno učinkovito urbano središče, pa se je v 18. stoletju nekaj spremenilo. Nove zgradbe in ceste so zavrle učinkovit vodovodni sistem, ker so se pojavili problemi rednega odstranjevanja odpadkov. Zato je bilo vse več bolezni. Poleg tega so poljedelske družine v Sassiju, ki jih je bilo vedno več, zaradi sprememb v gospodarstvu na tem področju zapadale v vse večjo revščino.

Postopno propadanje tega nekdaj čudovitega področja je bilo videti neogibno. Da bi torej problem rešili enkrat za vselej, so v zgodnjih petdesetih letih tega stoletja uradno odredili, naj se ljudje iz Sassija izselijo. Za več kot 15.000 tam živečih prebivalcev Matere je bil to resnični stres, še posebej zaradi družbe, saj so bile močne prijateljske vezi, ki so jih v soseskah skovali, pretrgane.

Mnogi so odločeni, da tega neverjetnega mestnega debla ne smemo izgubiti. Prav zato se je z učinkovitim obnovitvenim delom Sassi počasi opomogel in vanj so se spet naselili ljudje. Mnogi turisti želijo doživeti vonj po staroveških stanovanjskih naseljih in zapletenost Sassijevih ulic. Če boste kdaj hodili po tem koncu sveta, zakaj se ne bi ustavili in obiskali tega stoletja starega mesta, ki je zraslo iz skale?

[Slike na straneh 16, 17]

1. panoramski pogled na materski Sassi; 2. »soseske« z izvirom, levo spredaj; 3. notranjost značilnega bivališča; 4. niša, ki je bila včasih sončna ura; 5. kanal, po katerem je nekdaj tekla voda v zbiralnike