Trdno upanje sredi černobilske turobnosti

Od dopisnika Prebudite se! iz Ukrajine

ŠESTINDVAJSETEGA aprila 1986 se je v Černobilu v Ukrajini pripetila najhujša jedrska nesreča v zgodovini. Kasneje istega leta je takratni sovjetski predsednik Mihail Gorbačov dejal, da tragedija kruto opominja, da »človeštvo še ne obvladuje velikanskih sil, ki jih je oživilo«.

Nemška izdaja Psychology Todaya, februar 1987, je poudarila pomen černobilske nesreče in poročala: »Nesreča na černobilskem reaktorju [. . .] je bila prelomnica v zgodovini sodobne civilizacije. Bila je tudi katastrofa, ki bo na nas močno vplivala še stoletja.« The New York Times pravi, da »je v zrak, prst in vodo po svetu [šlo] toliko dolgoročnega radioaktivnega sevanja, kolikor ga je ob vseh jedrskih poskusih in bombah, ki so kdaj eksplodirale«.

Nemški časopis Hannoversche Allgemeine je napovedal, da »bo v naslednjih 50 letih zaradi raka kot posledice taljenja sovjetskega reaktorja umrlo kakih 60.000 ljudi [. . .] Nadaljnjih 5000 ljudi bo resno genetsko prizadetih in do 1000 jih bo od rojstva imelo razne telesne okvare.«

Černobilska nesreča je povzročila oblak strahu, tesnobe in negotovosti, ki je omračil življenje tisočim ljudem. Kljub temu pa so se nekateri sredi te hude turobnosti začeli veseliti trdnega upanja. Razmislite o družini Rudnik: Viktorju, Ani ter njunima hčerkama Eleni in Anji. Aprila 1986 so Rudnikovi živeli v Pripetu, le tri kilometre od černobilskega reaktorja.

Dan nesreče

Tistega tragičnega sobotnega jutra so gasilci z junaško akcijo na okvarjenem reaktorju preprečili, da posledice nesreče niso bile še hujše. V nekaj urah so dobili radiacijsko bolezen in mnogi so kasneje umrli. Grigorij Medvedev, ki je bil v sedemdesetih letih v Černobilu namestnik glavnega inženirja, v svoji knjigi Ožgane duše opisuje: »Čez majhen borov nasad, ki reaktorsko področje ločuje od mesta, se je dvignil oblak in ta gozdiček prekril z radioaktivnim prahom.« Poročajo, da je v ozračje ušlo mnogo ton radioaktivnih snovi!

Nenavadno je, da je bilo tiste sobote v Pripetu, mestu z več kot 40.000 prebivalci, vse videti normalno. Ljudje so se pripravljali na praznovanje sovjetskega praznika 1. maj, po ulicah so se igrali otroci. Nesreča ni bila objavljena, nihče jih ni opozoril na nevarnost. Ana Rudnik se je sprehajala s triletno hčerkico Eleno, ko sta srečali Aninega očima. Slišal je za nesrečo in ker ga je skrbelo zaradi radioaktivnega sevanja, ju je hitro odpeljal na svoj dom kakih 15 kilometrov stran.

V ozračje se je dvignil radioaktivni oblak in potoval stotine kilometrov, čez Ukrajino, Belorusijo, Rusijo, Poljsko, pa tudi čez Nemčijo, Avstrijo in Švico. Naslednjega ponedeljka so znanstveniki v Švedski in Danski postali zaskrbljeni, ker so njihove naprave zaznale visoko stopnjo radioaktivnosti.

Posledice

V Černobil so poslali sovjetske vojake, gasilce, gradbene strokovnjake in druge. Ta skupina kakih 600.000 ljudi je postala znana kot »likvidatorji«. Poškodovani reaktor so zalili s sarkofagom jekla in betona, visokim za deset nadstropij in debelim dva metra.

Evakuacijo z bližnjih področij so začeli v naslednjih nekaj dneh. »Morali smo od doma in pustiti vse (obleke, denar, dokumente, hrano), vse, kar smo imeli,« pojasnjuje Viktor. »Zelo smo bili zaskrbljeni, saj je bila Ana drugič noseča.«

Odseliti se je moralo kakih 135.000 ljudi, zapustili so vsa naselja, ki so ležala na območju znotraj 30 kilometrov od reaktorja. Rudnikovi so se odselili k sorodnikom. Vendar pa so se ti kmalu začeli bati, da se bo radiacija z Rudnikovih razširila nanje. »Postalo jim je neprijetno,« pravi Ana, »in na koncu so nas prosili, naj odidemo.« Podobne boleče izkušnje so imeli tudi drugi evakuiranci. Nazadnje so se Rudnikovi septembra 1986 naselili v Kalugi, kakih 170 kilometrov jugozahodno od Moskve v Rusiji.

»Končno smo razumeli, da ni poti nazaj,« pravi Ana. »Izgubili smo svoj dragi družinski dom, kjer smo se rodili in odrasli. Tamkajšnje področje je bilo res lepo, odeto v cvetje in pokrito s travniki, rečico pa so krasili lokvanji. V gozdu je bilo polno jagod in gob.«

Prizadeta pa ni bila le lepota Ukrajine, temveč tudi njena vloga žitnice Sovjetske zveze. Tiste jeseni je bilo v državi veliko pridelkov kontaminiranih. Podobno so v Skandinaviji 70 odstotkov mesa severnih jelenov razglasili za neprimernega za uporabo, ker so se živali pasle po kontaminiranih lišajih. V nekaterih predelih Nemčije pa so zaradi strahu pred kontaminacijo zelenjavo kar pustili segniti na polju.

Posledice radioaktivnega sevanja na zdravje

Po uradnih številkah pet let po nesreči je bilo radioaktivnemu sevanju izpostavljenih 576.000 ljudi. Poročajo, da je med njimi število obolelih za rakom in drugimi boleznimi višje kakor sicer. Posebno prizadeti so mladi. Revija New Scientist, 2. december 1995, je poročala, da eden od vodilnih evropskih strokovnjakov za ščitnico meni, da »se lahko kar pri 40 odstotkih otrok, ki so bili takrat, ko so bili izpostavljeni najvišjim stopnjam radioaktivnih padavin iz Černobila, stari manj kot leto dni, ko odrastejo, razvije rak na ščitnici«.

Ker je bila Ana med nosečnostjo izpostavljena radioaktivnemu sevanju, so zdravniki vztrajali, naj splavi. Viktor in Ana sta to odklonila, zato sta morala podpisati izjavo, v kateri sta obljubila, da bosta za otroka skrbela, tudi če bo iznakažen. Anja sicer ni iznakažena, je pa kratkovidna, ima dihalne motnje ter bolezni srca in ožilja. Poleg tega se je po nesreči tudi drugim članom družine Rudnik zdravje poslabšalo. Viktorju in Eleni so se razvile težave s srcem, Ana pa je ena od mnogih, ki so evidentirani kot černobilski invalidi.

Med najbolj izpostavljenimi radioaktivnemu sevanju so bili likvidatorji, ki so zalili poškodovani reaktor. Za tisoče, ki so pomagali pri čiščenju, pravijo, da so pomrli predčasno. Med preživelimi pa imajo mnogi nevrološke in psihosomatske motnje, pogosta sta tudi depresija in samomor.

Angela je ena tistih preživelih, ki so se jim začele hude zdravstvene težave. Ko je prišlo do nesreče, je živela v Kijevu, ukrajinskem glavnem mestu, več kot 80 kilometrov od Černobila. Vendar pa je potem oskrbovala likvidatorje na območju reaktorja. Svetlana, še ena, ki je preživela in stanuje v Irpenu, blizu Kijeva, pa je dobila raka in so jo morali operirati.

Pogled nazaj

Mihail Gorbačov je deset let po nesreči, aprila 1996, priznal: »Na take razmere nismo bili pripravljeni.« Ruski predsednik Jelcin pa je ob isti priložnosti dejal: »Človeštvo ni še nikoli občutilo tako velike nesreče, nesreče s tako hudimi in tako težko odpravljivimi posledicami.«

Zanimivo je, da je nemška izdaja Scientific Americana posledice černobilske nesreče primerjala s posledicami srednje močne jedrske vojne. Nekateri menijo, da je zaradi nesreče umrlo 30.000 ljudi.

Po lanskoletnem poročilu ob deseti obletnici nesreče je okrog jedrske elektrarne še vedno 29-kilometrsko področje, ki ni primerno za življenje človeka. Vendar pa poročilo pravi, da »se je 647 odločnih prebivalcev skrivaj, s pomočjo podkupnin ali pa kar odkrito vrnilo na to cono«. Opaža še: »Znotraj 10-kilometrskega radija jedrske elektrarne ne živi prav nihče. Nekaj sto ljudi, ki so se vrnili, živi v 20-kilometrskem pasu okrog tega prvega pasu.«

Zaupanje med zelo razširjenim strahom

Življenje je bilo za mnoge tisoče, ki so nekdaj živeli blizu Černobila, težko in je še takšno. Neka raziskava o evakuirancih je odkrila, da jih kar 80 odstotkov v svojem novem domu ni srečnih. Žalostni so, utrujeni, zaskrbljeni, razdražljivi in osamljeni. Černobil ni bil le jedrska nesreča, bil je socialna in psihološka kriza zelo velikih razsežnosti. Ne preseneča, da mnogi pri datiranju pravijo pred Černobilom ali po njem.

Rudnikovi se v nasprotju z mnogimi drugimi z razmerami spoprijemajo izredno dobro. Z Jehovovimi pričami so pričeli preučevati Biblijo in si pridobili močno vero v obljube iz Božje Besede, ki govorijo o novem svetu pravičnosti. (Izaija 65:17–25; 2. Petrov 3:13; Razodetje 21:3, 4) Viktor in Ana sta leta 1995 svojo posvetitev Bogu simbolizirala s krstom v vodi. Kasneje se je krstila tudi njuna hči Elena.

Viktor pojasnjuje: »S preučevanjem Biblije smo lahko začeli spoznavati našega Stvarnika, Boga Jehova, in izvedeli, kaj namerava s človeštvom in zemljo. Nismo več depresivni, saj vemo, da se pod Božjim kraljestvom take strašne nesreče ne bodo nikoli več ponovile. Veselimo se časa, ko si bo pokrajina okrog našega dragega doma blizu Černobila opomogla in postala del čudovitega raja.«

Tudi Angela in Svetlana zaupata Božjim obljubam o novem svetu pravičnosti in kljub boleznim, ki jima jih je povzročilo radioaktivno sevanje, na življenje gledata enako svetlo. »Če ne bi poznala Stvarnika in njegovih namenov,« pravi Angela, »bi bilo življenje težko. Ker pa sem z Jehovom tesno povezana, laže ostanem pozitivna. Želim mu še naprej služiti kot polnočasna oznanjevalka Biblije.« Svetlana dodaja: »V veliko pomoč so mi moji krščanski bratje in sestre.«

Ti ljudje so s preučevanjem Biblije odkrili, da nesreče, ki jih povzročajo »čas in razmere«, prizadevajo ljudi ne glede na to, kje živijo ali kdo so. (Propovednik 9:11) Preučevalci Biblije pa so tudi zvedeli, da ne glede na to, kako hude so njihove težave, ni takšne škode, ki je Bog Jehova ne bi mogel popraviti, ne takšne poškodbe, ki je ne bi mogel pozdraviti, in nobene takšne izgube, ki je ne bi mogel nadomestiti.

Kako si lahko tudi vi pridobite zaupanje v Božje obljube in se tako veselite svetlega upanja? Pisec biblijske knjige Pregovori odgovarja: »Da bode v GOSPODA upanje tvoje, te danes učim, prav tebe.« (Pregovori 22:19) Da, spoznanje si morate pridobivati z rednim preučevanjem Biblije. Pri tem vam bodo z veseljem pomagali Jehovove priče na vašem področju. Ponujajo vam brezplačni program biblijskega preučevanja, ob času in na kraju, ki ustreza vam.

[Poudarjeno besedilo na strani 14]

»Človeštvo ni še nikoli občutilo tako velike nesreče, nesreče s tako hudimi in tako težko odpravljivimi posledicami.« (Ruski predsednik Jelcin)

[Poudarjeno besedilo na strani 15]

Černobil ni bil le jedrska nesreča, bil je socialna in psihološka kriza zelo velikih razsežnosti

[Navedba vira slike na strani 12]

Tass/Sipa Press