Ali je jedrska grožnja končno minila

»MIR na zemlji se zdaj zdi veliko bolj mogoč, kakor kdaj prej po drugi svetovni vojni.« Ta optimistična ocena časopisnega dopisnika ob koncu 1980-ih je temeljila na dejstvu, da so pomembni razorožitveni dogovori in nepričakovani politični prevrati navsezadnje le končali hladno vojno. Toda, ali je minila tudi jedrska grožnja, ki je bila tako značilna za spore nekdanjih velesil? Ali sta trajen mir in varnost res dosegljiva?

Nevarnost širjenja

Velesile so med hladno vojno, zanašajoč se na to, da bo ravnovesje strahu ohranilo mir, sklenile dovoliti razvijanje jedrskega znanja za miroljubne namene, toda omejiti uporabljanje le-tega pri izdelavi jedrskega orožja. Leta 1970 je začela veljati podpisana pogodba o nerazširjanju jedrskega orožja, ki jo je kasneje ratificiralo še kakih 140 narodov. Toda možne jedrske sile, kot so Argentina, Brazilija, Indija in Izrael, je niso podpisale in je še vedno nočejo podpisati.

Kljub temu pa jo je leta 1985 podpisala še ena možna jedrska sila, Severna Koreja. Vendar je 12. marca 1993 razglasila odstop od pogodbe in svet je bil opravičeno zaskrbljen. Nemška revija Der Spiegel je napisala: »Objava odstopa od pogodbe o nerazširjanju jedrskega orožja ustvarja precedens: grozi nam jedrska oboroževalna tekma z začetkom v Aziji, ki lahko postane nevarnejša od bombnega rivalstva, ki je bilo med velesilami.«

Ker pa se zaradi nacionalizma rojeva presenetljivo veliko novih narodov, bo jedrskih sil verjetno še več. (Glejte okvir.) Novinar Charles Krauthammer svari: »Konec sovjetske grožnje še ne pomeni konca jedrske nevarnosti. Prava nevarnost je širjenje jedrskih sil, to pa se je šele začelo.«

Bombe naprodaj

Te dozdevne jedrske sile hlepijo po vplivu in moči, ki ju ponuja to orožje. Govori se, da je neka država kupila najmanj dve jedrski bojni glavi od Kazahstana. Ta nekdanja sovjetska republika pa ju je uradno dala na seznam »pogrešanih«.

V Frankfurtu (Nemčija) so oktobra 1992 aretirali nekaj moških z 200 grami zelo radioaktivnega cezija, kar zadostuje za zastrupitev celotne mestne oskrbe z vodo. V Münchnu pa so teden dni kasneje ujeli sedem tihotapcev z 2,2 kilogramoma urana. Odkritje kar dveh jedrskih tihotapskih tolp v samo dveh tednih je preplašilo uradnike, saj je bilo v vsem preteklem letu po vsem svetu prijavljenih le pet takšnih primerov.

Ne ve se, ali so to nameravali prodati terorističnim skupinam ali nacionalnim vladam. Možnost jedrskega terorizma je neglede na to vse večja. Dr. David Lowry, iz Evropskega širitvenega informacijskega centra, pojasnjuje to nevarnost: »Vse, kar mora terorist narediti, je to, da vzorec zelo oplemenitenega urana pošlje kakemu uglednemu uradu za testiranje, rekoč, da je to dokaz, da ga ima še več. To je tako, kakor če bi ugrabitelj za dokaz, da ima žrtev, poslal njeno uho.«

Miroljubne »tempirane bombe« in »smrtne zanke«

Na začetku 1992 so za miroljubno pridobivanje elektrike uporabljali 420 jedrskih reaktorjev; nadaljnih 76 pa so še gradili. Čez leta pa so zaradi nesreč v reaktorjih poročali o porastu bolezni, splavih in prirojenih okvarah. Po nekem poročilu so pripetljaji v sovjetskih tovarnah plutonija, leta 1967, povzročili trikrat večjo radioaktivnost kakor černobilska nesreča.

Ta kasnejši incident v Černobilu (Ukrajina), aprila 1986, pa je bilo seveda nekaj, kar je polnilo časopisne stolpce. Grigori Medwedew, v 1970-ih pomočnik glavnega jedrskega inženirja v černobilski tovarni, pojasnjuje, da se ta »velikanska količina dolgotrajne radioaktivnosti«, ki je švignila v ozračje, »skupaj z dolgoročnim učinkom lahko primerja z desetimi hirošimskimi bombami.«

Medwedew je v svoji knjigi Tschernobylskaja chronika naštel enajst resnih incidentov v jedrskih reaktorjih v nekdanji Sovjetski zvezi v sredini 1980-ih in nadaljnjih dvanajst v Združenih državah. Med slednje spada tudi pretresljiva nesreča na Otoku treh milj leta 1979. Medwedew o tem dogodku piše: »Prizadel je prvi resni udarec jedrski energiji in pri mnogih razpršil iluzije o varnosti jedrskih tovarn — toda ne pri vseh.«

To pojasnjuje, zakaj se nezgode še kar naprej dogajajo. Tako so med letom 1992 v Rusiji narasle za skoraj 20 odstotkov. Marca tega leta je po enem takšnih incidentov v elektrarni Sosnovy Bore v St. Petersburgu (Rusija) narasla stopnja sevanja v severovzhodni Angliji za 50 odstotkov, v Estoniji in južni Finski pa je kar dvakrat presegla najvišjo dovoljeno stopnjo. John Urquhart, profesor z univerze Newcastle, priznava: »Ne morem dokazati, da je ta porast povzročil Sosnovy Bore, toda če ni bil Sosnovy Bore, kaj neki je potem bilo?«

Nekateri strokovnjaki trdijo, da so černobilski reaktorji pomanjkljivo skonstruirani in so preprosto prenevarni za obratovanje. Vseeno pa jih še vedno nekaj več kot ducat uporabljajo, da bi pomagali zadovoljiti velike potrebe po elektriki. Nekatere reaktorske operaterje so celo obtožili, da so zaradi tega, da bi povečali proizvodnjo energije, odklopili sisteme varnostnih naprav. Takšna poročila vznemirjajo dežele, kot je Francija, ki kar 70 odstotkov električne energije pridobiva v jedrskih tovarnah. Še en »Černobil«, in mnoge tovarne v Franciji bodo prisiljeni za stalno zapreti.

Celo »varni« reaktorji očitno z leti postanejo nevarni. Na začetku 1993 so med rutinskim varnostnim pregledom brunsbüttelskega reaktorja, ki je eden najstarejših v Nemčiji, v jeklenem cevovodu našli nad sto razpok. Podobne razpoke so našli tudi na reaktorjih v Franciji in Švici. Možen povzročitelj prve resne nesreče v tovarni na Japonskem, leta 1991, je bila prav starost. Glede na to slabo kaže tudi za Združene države, kjer je skoraj dve tretjini komercialnih reaktorjev starih več kot deset let.

Nesreče v jedrskih reaktorjih se lahko zgodijo kjerkoli in kadarkoli. Več je reaktorjev, večja je grožnja; starejši je reaktor, večja je nevarnost. Neki časopis jim ni brez razloga dal vzdevka tiktakajoče tempirane bombe oziroma radioaktivne smrtne zanke.

Kje bi morali odlagati odpadke

Pred kratkim je ljudi presenetilo, ko so neko obrečno področje za piknike v francoskih Alpah našli zaprto in zastraženo s policijo. Časopis The European pojasnjuje: »Rutinski pregledi, ki so bili odrejeni po smrti neke domačinke zaradi zastrupitve z berilijem pred dvema mesecema, so odkrili, da je bila radioaktivnost na tem področju stokrat višja kakor v okolici.«

Berilij je redka lahka kovina, ki jo pridobivajo z različnimi postopki. Uporabljajo jo v letalski industriji, če je obsevana pa v jedrskih elektrarnah. Očitno je tovarna, ki pridobiva berilij, odpadke od nevarnih obsevalnih procesov odvrgla kar na to področje za piknike ali v njegovo bližino. »Berilijev prah pa je, celo neobsevan,« je zapisal The European, »ena od najbolj strupenih poznanih oblik industrijskih odpadkov.«

Medtem pa so v obdobju tridesetih let, v morje, proč od obale Nove zemlje, ki so jo Sovjeti v zgodnjih 1950-ih uporabljali za jedrske preizkuse, baje odvrgli kakih 17.000 sodov radioaktivnih odpadkov. Poleg tega pa so v ta pripravni smetnjak odvrgli še radioaktivne dele jedrskih podmornic in dele najmanj dvanajstih reaktorjev.

Jedrsko onesnaževanje je nevarno, pa če je namerno ali ne. Time je o podmornici, ki se je 1989 potopila proč od norveške obale, svaril: »Iz razbitin že uhaja cezij-137, izotop, ki povzroča raka. Doslej so to uhajanje imeli za premajhno, da bi vplivalo na življenje v morju in na zdravje ljudi. Toda Komsomolets je prevažala še dve jedrski torpedi s 13 kg plutonija, ki ima razpolovno dobo 24.000 let in je tako strupen, da lahko že drobec ubije človeka. Ruski strokovnjaki so svarili, da se ta plutonij lahko že do leta 1994 raztrese v vodo in zastrupi velik del oceana.«

Seveda pa odlaganje radioaktivnih odpadkov ni problem, svojski le Franciji in Rusiji. Time poroča, da imajo Združene države »gore radioaktivnih odpadkov, pa nobenega stalnega odlagališča.« Pravi še, da milijon sodov teh smrtonosnih snovi leži v začasnem skladišču, kjer je stalna »nevarnost izgube, kraje in poškodovanja okolja zaradi napačnega ravnanja«.

Da ponazorimo to nevarnost: aprila 1993 je eksplodiral rezervoar jedrskih odpadkov v nekdanji tovarni orožja v Tomsku (Sibirija) in porajal podobo drugega Černobila.

Očitno je, da noben klic o miru in varnosti, ki temelji na dozdevnem prenehanju jedrske grožnje, ni utemeljen. Toda mir in varnost sta kljub temu blizu. Kako to vemo?

[Okvir na strani 4]

JEDRSKE SILE

Dvanajst in vedno več

PRIZNANE oziroma DEJANSKE: Belorusija, Britanija, Francija, Indija, Izrael, Južnoafriška republika, Kazahstan, Kitajska, Pakistan, Rusija, Ukrajina, Združene države

MOŽNE: Alžirija, Argentina, Brazilija, Irak, Iran, Južna Koreja, Libija, Severna Koreja, Sirija, Tajvan

[Slika na strani 5]

Celo miroljubna uporaba jedrske energije je lahko nevarna

[Vir slike]

Ozadje: U.S. National Archives photo

[Navedba vira slike na strani 2]

Naslovnica: Stockman/International Stock

[Navedba vira slike na strani 3]

U.S. National Archives photo