Očetje romarji in njihov boj za svobodo

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ NIZOZEMSKE

LETA 1620 je skupina angleških puritancev, ki je priplula iz Delfshavna, blizu Rotterdama na Nizozemskem v Novi Angliji, kjer je sedaj jugovzhodni Massachusetts, ustanovila prvo stalno evropsko naselbino, kolonijo Plymouth. Kaj je te zelo verne ljudi spodbodlo k temu, da so tvegali in se z majceno ladjo Mayflower odpravili na tako dolgo in naporno potovanje čez zahrbtni Atlantski ocean? Kaj pa so sploh delali na Nizozemskem? Zakaj so odšli od tam?

Verski položaj v Angliji

V 16. stoletju je rimskokatoliško cerkev pretresala reformacija. Po vsej Evropi, tudi v Angliji, so vzniknile protestantske cerkve. In kar se Anglije tiče, je do končnega preloma z Rimom prišlo, ko je papež zavrnil prošnjo kralja Henrika VIII., naj razveže njegov prvi zakon. Anglikanska cerkev se je ločila od Rima in leta 1534 je angleški parlament Henrika uradno priznal za »Glavnega zemeljskega vodjo anglikanske cerkve, tik za Bogom«. Njegova hči Elizabeta, rojena leta 1533, je bila vzgojena kot protestantka in ko je postala kraljica Elizabeta I., je anglikanski cerkvi dala močan protestantski značaj. Vendar pa so obstajale nekatere manjše protestantske skupine, ki se niso strinjale s prevladujočo anglikansko cerkvijo. Mnoge izmed njih so dobile ime puritanci, ker so želele anglikansko cerkev očistiti vseh ostankov rimskega katolicizma. Za še posebej radikalno pa je veljala neka skupina, ki se je oddaljila od cerkvene škofovske in duhovniške hierarhije. Imeli so se za popolnoma neodvisno občino, ki so jo vodili lastni starešine.

Kraljica Elizabeta se je ustrašila, da bo zgubila oblast nad ljudmi, če puritancev ne bo držala v šahu. Zato je proti njim uvedla strogo zakonodajo. Kljub temu pa so se različne puritanske skupine še naprej shajale, a tokrat skrivaj, v zasebnih domovih. Puritanci pa so poleg tega delili tudi številne religiozne letake, na katerih so razlagali svoje nazore. Londonski puritanci so postavili tudi svoje starešinstvo, ki so ga sestavljali predvsem suspendirani anglikanski duhovniki. Skupine, ki so opustile reformiranje anglikanske cerkve in z njo pretrgale vse vezi, pa so imenovali separatisti.

Kralj Jakob I., naslednik kraljice Elizabete, je posnemal njeno versko politiko ter grozil, da bo »[puritance] nagnal iz države«. Hkrati je odobril nov angleški prevod Biblije, King James Version, ki so ga dokončali leta 1611. Ta nova izdaja je mnoge motivirala, da so Biblijo preiskali. S kakšnim rezultatom? Še celo več ljudi se ni strinjalo z državno cerkvijo. Kaj bi storili vi, če bi takrat živeli? Ali menite, da bi zaradi tega, ker bi vam grozili s preganjanjem, prilagodili svoje verske nazore? Ali pa bi se neomajno ravnali po svojem prepričanju ne glede na to, koliko bi vas to stalo? Mnogo puritancev se je, in ni naredilo kompromisa.

Pobeg v Holandijo

Eno tako skupino separatistov, ki ni naredila kompromisa, je bilo najti v Scroobyju, majhnem angleškem mestu. Tam so se skrivaj sestajali na domu poštnega uradnika Williama Brewstera, ki je bil njihov »vodilni starešina«. Z njimi je bil povezan tudi John Robinson, nekdanji anglikanski duhovnik. Skupina v Scroobyju je zagovarjala to, da naj bi cerkev vodili starešine ne pa duhovniki in škofje, poleg tega je tudi zavrnila duhovniška oblačila in večino bogoslužnih obredov anglikanske cerkve, čeprav jih je zakon predpisoval.

Ker so na puritance vse bolj pritiskali, se je ta skupinica odločila pobegniti na Nizozemsko, v tedaj edini evropski kraj, kjer so bili strpni do njihovih mnenj in praktik. Izselili so se seveda ilegalno. Zato so, kolikor se je le dalo, na skrivaj prodali domove in vse, česar niso mogli vzeti s sabo, ter leta 1608 odpluli v Amsterdam. In tam, na Nizozemskem, so pričeli sami nase gledati kot na romarje.

Leto dni po prihodu, istega leta, ko je premirje končalo vojno, ki je besnela med Španijo in Nizozemsko, so se očetje romarji preselili v Leiden. Zaradi premirja so zaživeli v mirnejšem ozračju. Postopoma je iz Anglije prišlo še več beguncev in skupina je zrasla na kakih 300 ljudi. Čez čas so kupili veliko hišo, v kateri je živel John Robinson s svojo družino, v njej pa so se lahko tudi shajali.

Po kakih desetih letih bivanja v Leidnu so očetje romarji postali nemirni. Premirje s Španci naj bi se pretrgalo in bali so se, da bi jo, če bi španska inkvizicija prevzela nadzor na Nizozemskem, še slabše odnesli, kakor so jo pod kraljem Jakobom. Poleg tega so se s svojimi liberalnejšimi holandskimi sosedi v naukih razhajali in skrbelo jih je, ker so se njihovi otroci družili s holandsko mladino, ki pa so jo imeli za razbrzdano. Kaj bi torej lahko storili? Zamislili so si še eno veliko selitev, tokrat v Ameriko!

Mayflower odpluje!

Največji izziv je bil, kako tako dolgo potovanje financirati. Druga precejšnja težava pa je bila ta, da so dovoljenje za odpravo morali dobiti od angleškega kralja – istega, pred katerim so zbežali na Nizozemsko! Očetje romarji so s svojimi prošnjami zlomili odpor kralja Jakoba in končno jim je dal dovoljenje. Na koncu pa jim je še skupina londonskih trgovcev financirala to pustolovščino.

Končno je prišel čas, da odrinejo! Tistim iz cerkve očetov romarjev iz Leidna, ki so se namenili odpluti na krovu ladje Speedwell in so 22. julija 1620 zapustili Delfshaven ter šli proti Angliji, naj bi se tam pridružili še drugi člani. Očetje romarji so vkrcani krenili z ladjama Speedwell in Mayflower. A zaradi nevarnih lukenj v trupu ladje Speedwell sta bili ladji prisiljeni vrniti se v Anglijo, kjer je Mayflower pobrala potnike in živež s Speedwella. In končno je šestega septembra majhna, 27-metrska ladja Mayflower sama krenila iz Plymoutha v Angliji na morje. Na krovu je imela 24 družin, skupaj 102 potnika, in 25 članov posadke. Kako zelo so morali biti ti neizkušeni popotniki pogumni, da so se lotili 5000 kilometrov dolgega čezoceanskega potovanja! Ladja je bila prenapolnjena, meriti pa se je morala še z nevarnim severnoatlantskim vremenom. Lahko si predstavljate, kaj so potniki na krovu občutili, ko so po dolgih devetih tednih bivanja na oceanu zagledali kopno!

Ustanavljanje kolonije

Preden so se očetje romarji izkrcali na obalo, so sklenili vzajemno pogodbo, oziroma zavezo, o prihodnji vladi te nove kolonije. Po tej pogodbi, ki jo je podpisalo 41 mož te skupine, so se očetje romarji formirali v »civilno državo« in prevzeli odgovornost, da postavljajo zakone za vodenje vseh svojih zadev ter da te zakone tudi upoštevajo. In čeprav mnogo zgodovinarjev temu dokumentu pravi prva ameriška ustava, pa Grote Winkler Prins Encyclopedie poudarja, da so očetje romarji, ki so ta dokument oblikovali, »v mislih imeli postavitev oblasti verske narave«. Z njim naj bi vse člane kolonije tako fizično kakor versko obdržali skupaj.

Skupina je najprej pregledala obalo in raziskala notranjost, potem pa se je mrzlega decembra ustalila na kraju, ki so ga najprej poimenovali New Plymouth, kasneje pa kolonija Plymouth. Prišli so tudi na področja, ki so jih obdelovali Indijanci. Toda veliko indijansko populacijo, ki so jo raziskovalci tam opazili že pred nekaj leti, so zdesetkale bolezni teh raziskovalcev. Med temi boleznimi so bile tudi koze in ošpice. Indijanci bi se drugače očetom romarjem in njihovim poskusom, da ustanovijo kolonijo, verjetno uprli.

Očetje romarji so najprej zgradili komunsko hišo in še nekaj zasebnih domov. Začetek je bil res težak, saj so pripluli pozimi pa še hrane jim od ladijske zaloge živil ni ostalo kaj dosti. V tej prvi zimi jih je 52 umrlo zaradi bolezni. Med njimi je bilo 13 soprogov od 24 in kar 14 soprog od 18. Med mrtvimi je bil tudi njihov prvi guverner John Carver. Toda preživelci so se odločili, da v New Plymouthu ostanejo. Naslednji guverner, zanesenjak William Bradford, je zgodovino te mlade kolonije podrobno zapisal, zato ga imajo za prvega ameriškega zgodovinarja.

Očetje romarji in Indijanci

Prvi očetje romarji, ki so prispeli v New Plymouth, so sklenili obojestranski mirovni sporazum z Massasoitom, najvišjim poglavarjem krajevnega indijanskega plemena Vampanoag. Z njim so očetje romarji in Vampanoagi obljubili, da eden drugemu ne bodo škodovali, in prisegli, da se bodo, če pride do vojne s kom od zunaj, med seboj ščitili. In očetje romarji brez Massasoitovega prijateljstva po vsej verjetnosti ne bi preživeli. Ti Indijanci so naseljencem dali domačo koruzo, da so se z njo hranili in jo še sadili. Zveza z njimi pa je očete romarje tudi ščitila, da niso končali v rokah drugih plemen.

V tem zgodnjem obdobju so Indijanci kolonistom precej pomagali. Po besedah guvernerja Williama Bradforda je Indijanec po imenu Tisquantum koloniste naučil, »kako sadit koruzo, kje ulovit ribe in dobit druge koristne reči. Poleg tega jih je njim v dobro tud vodil na nepoznana mesta.« (Črkovanje po izvirnem dokumentu.) Prva žetev indijanske koruze je bila bogata. Očetje romarji pa so bili uspešni tudi pri lovu na ptiče. Za vse to so bili Bogu hvaležni in odločili so se, da priredijo tridnevni žetveni praznik. Na to praznovanje je prišel Massasoit s še 90 svojimi bojevniki in s seboj so kot dodatek k tej pojedini prinesli pet jelenov.

Slavljenje je, tako kot kolonija sama, imelo močan verski pridih. In čeprav očetje romarji naslednje leto tega praznika zaradi bornega pridelka niso priredili, je zahvalni dan kasneje postal vsakoletni državni in verski praznik v Združenih državah, Kanadi in še ponekod drugje. Danes je v Severni Ameriki ta dan tipičen dogodek, ko družina pripravi pojedino s puranom, omako iz brusnic in bučno pito. Praviloma pa je še vedno »čas za resno versko razmišljanje, cerkveno bogoslužje in molitev«. (The World Book Encyclopedia, 1994)a

Kasnejši razvoj

Leta 1622 je iz Leidna in Anglije pripotovalo še več očetov romarjev. Kasneje pa so prišle še ladje s soverniki iz Evrope. Leta 1630 se je koloniji pridružila zadnja skupina očetov romarjev iz Leidna. Tako jih je bilo v njej sedaj približno 300. Kolonija se je čez čas spojila s precej večjo kolonijo Massachusetts Bay, ki je bila nedaleč severno od njih. Ti kolonisti so bili po prepričanju ravno tako puritanci. Medtem pa se je odnos med kolonisti in njihovimi indijanskimi sosedi zaostril. Puritanci, ki so verjeli, da jim je Bog vnaprej določil, naj gospodujejo novi zemlji, so postali izjemno arogantni. Ko so Indijanci to opazili, so postajali vse bolj sovražni do njih. Žalostno je, da je plymouthska kolonija le 55 let za tem, ko je z Vampanoagi sklenila zavezo, povezana še s tremi angleškimi kolonijami in nekaj drugimi Indijanci, šla v vojno proti Massasoitovemu sinu. Puritanci so ubili njega skupaj s še kakimi tri tisoč indijanskimi možmi, ženami in otroki, na stotine pa so jih prodali v sužnost. Vampanoagi so izginili.

Zapuščina očetov romarjev

Na Nizozemskem še vedno lahko obiščete predel Leidna, kjer so očetje romarji živeli, in pristanišče Delfshaven, odkoder so se odpravili proti Ameriki. V sedanjem Plymouthu v Massachusettsu pa lahko vidite plantažo Plymouth, rekonstrukcijo prvotne vasi, ki so jo zgradili očetje romarji. Tu je potem še njihov muzej in dvojnica ladje Mayflower. V vasi igralci igrajo prvotne vaščane. Povedo vam, da je Bogu ime Jehova in da »cerkev« ni kamnita zgradba, temveč da jo sestavljajo ljudje. Če jih boste vprašali: »Koliko starešin je v vaši cerkvi?«, vam bodo odgovorili: »Toliko, kolikor jih zadosti biblijskim zahtevam.«

Knjiga The Puritan Heritage​—America’s Roots in the Bible omenja, da so očetje romarji svojo družbo skušali oblikovati tako, da bi bila »kar najbolj podobna izraelskim dvanajsterim rodovom pod Mojzesom«. A včasih so puritanci zašli v skrajnosti. Sloveli so na primer po tem, da so garači, in zaradi tega se je ponekod pojavilo prepričanje, da je gmotna blaginja znak Božje naklonjenosti. Čeprav so mnogi zgodnji puritanci iskreno ljubili svoje otroke, pa so verovali, da morajo »pretirano srčno navezanost [. . .] tajiti«. Zato je beseda »puritanski« postala združena z resnobnostjo, s strogostjo in prekomerno doslednostjo. A očetje romarji so kljub svoji nepopolnosti imeli neko mero moralne moči, bili so goreči in trudili so se živeti po Bibliji. To pa so lastnosti, zaradi katerih so očetje romarji ostali skupaj in vzdržali mnoge preskušnje.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 26]

Vampanoaški Indijanci so pomagali očetom romarjem

[Vir slike]

Harper’s Encyclopædia of United States History

[Navedba vira slike na strani 24]

Zgoraj: Model van de Mayflower