Svoboda govora doma — ali je tiktakajoča tempirana bomba

ČE KDO v polnem gledališču zažene lažni preplah, s tem da zavpije »Gorí!«, in jih zato v brezglavem begu nekaj pohodijo do smrti, ali ne bi moral biti ta odgovoren za umrle in nezgode? Ko vam kdo reče »Ne strinjam se s tem, kar pravite, a bom branil vašo pravico, da to poveste«, ali vam s tem daje carte blanche, neomejeno svobodo, da javno rečete, kar koli hočete, ne glede na posledice? Nekateri mislijo, da je tako.

Ko so na primer v Franciji raperji zagovarjali ubijanje policistov in so nekateri poslušalci te glasbe nekaj policistov res ubili, ali bi morali biti raperji za to odgovorni, ker so spodbujali k nasilju? Ali pa bi se jih moralo na podlagi listine o pravicah zaščititi? Po radiu, televiziji in računalniških mrežah nazorno prikazujejo nasilne in pornografske prizore, ki jih lahko gledajo otroci, od katerih nekateri te prizore tudi udejanjijo sebi in drugim v škodo. Ali bi morali biti nabavljači takšne snovi za to odgovorni?

Revija U.S.News & World Report je poročala, da je Ameriško psihološko društvo z neko raziskavo »izračunalo, da bo povprečni otrok, ki na teden gleda televizijo 27 ur, od svojega tretjega pa do dvanajstega leta starosti videl 8000 umorov in 100.000 nasilnih prizorov. Ali so starši upravičeni iti preko tega, češ da na svoje otroke ne morejo veliko vplivati? Ali pa je to že »jasna in neposredna nevarnost«? Ali je to točka, kjer je glede svobode govora treba potegniti črto oziroma postaviti omejitev?

Univerzitetni psihologi so z neko raziskavo odkrili tole: Ko so neki skupini štiriletnikov redno kazali risanke s »pretepajočimi se superjunaki«, drugi pa »nežne« risanke, je bila pri tistih, ki so gledali akcijske junake, večja verjetnost, da bodo zatem udarjali in razmetavali. Posledice nasilja na televiziji pa trajajo tudi po otroštvu. V drugi univerzitetni raziskavi so 650 otrok od leta 1960 do 1995 opazovali, kako televizija vpliva na njihove navade in vedenje. Odkrili so, da so se tisti, ki so v mladih letih gledali najnasilnejše televizijske programe, kot odrasli kar najnasilneje vedli, med drugim so zlorabljali zakonskega partnerja in vinjeni vozili.

Medtem ko nekateri otroci morda ne bodo priznali, da televizija nanje vpliva, pa drugi bodo. Leta 1995 je kalifornijska podporna skupina Otroci zdaj anketirala 750 otrok, starih od 10 do 16 let. Raziskava je pokazala, da jih je od desetih šest reklo, da spolnost po televiziji vpliva, da imajo otroci spolne odnose premladi.

Nekateri morda trdijo, da otroci televizijskega in filmskega nasilja ne vzamejo dobesedno ter da vse te grozljivke nanje ne vplivajo. »Če je temu tako,« poroča britanski časopis, »zakaj je potem morala šolska uprava na ameriškem srednjezahodu tisočim otrokom pojasnjevati, da v krajevnih odtočnih kanalih ni nikakršnih najstniških mutantov, Ninja želv? Zato pač, ker so mladi ljubitelji želv lazili v kanale in jih iskali.«

Danes vroče razpravljajo o tem, kar imajo nekateri za tanko črto med svobodo govora in nasiljem, gre pa za govorjenje proti splavu na mnogih področjih Združenih držav. Tisti, ki so proti splavu, javno razglašajo, da so zdravniki in klinično osebje, ki delajo splave, morilci in da nimajo pravice živeti. Nekaj gorečih je zahtevalo, da se te zdravnike in njihove pomočnike pobije. Da bi dobili njihove registrske številke avtomobilov, mednje vtihotapljajo vohune, njihova imena in naslove pa oznanijo. Posledica je, da na zdravnike in člane kliničnega osebja streljajo in jih ubijajo.

»To ni sporna zadeva svobode govora!« je vzkliknila predsednica Ameriške zveze za načrtovanje družine. »To je enako, kot če bi v polnem gledališču vpili ,Gorí!‘. In polno gledališče imamo, samo poglejte, kako se je v zadnjih nekaj letih na klinikah povečalo število umorov.« Zagovorniki tega nasilja trdijo, da jim to pravico, zagotavlja ameriško prvo dopolnilo – s svobodo govora. In tako se zadeva nadaljuje. Boji o tej pravici se bodo v javnih občilih še naprej bili, sodišča bodo morala urejevati sporne zadeve, žal pa ne tako, da bi bilo všeč vsem.

Kaj lahko naredijo starši

Za otroke bi moral biti dom zavetje, ne pa kraj, kjer so lahko lahek plen tistim, ki bi jih radi izkoriščali in izrabljali, oziroma kjer se lahko na mirne osebnosti tako vpliva, da imajo nasilne izpade. »Morda ste prepričani, da vaš otrok ne bo nikoli postal nasilen, kljub temu da je navajen po televiziji redno gledati nasilje,« je staršem dejal ameriški univerzitetni profesor. »Vendar pa ne morete biti prepričani, da vašega otroka ne bo umoril ali pohabil otrok koga drugega, raslega ob podobni navadi.« Nato pa je spodbodel: »Del javnega zdravstvenega obsega dela, tako kakor varnostni sedeži, kolesarske čelade, cepljenje in zdrava prehrana, bi morala postati tudi skrb za to, da bi bili otroci manj izpostavljeni televiziji.«

Če ne bi dovolili, da bi prišel k vam tujec in se grdo izražal ter vašemu otroku opolzko govoril o spolnosti in nasilju, potem ne dovolite, da sta radio in televizija ta tujec. Vedite, kdaj ju je treba izklopiti oziroma zamenjati program. Vedite tudi, kaj vaš otrok gleda po televiziji in računalniku v svoji sobi. Če se spozna na računalnik in mreže, ki so mu na voljo, utegnete biti šokirani, ko spoznate, kaj zvečer gleda. Če tega, kar vaš otrok gleda, ne odobravate, mu samo recite ne in pojasnite zakaj. Če mu boste naložili omejitev, ne bo umrl.

Navsezadnje pa otroke učite živeti po Božjih načelih in ne po navadah te hude stvarnosti z njenim opolzkim in nasilnim ravnanjem in govorom. (Pregovori 22:6; Efežanom 6:4) Apostol Pavel je kristjanom dal nekaj času primernih nasvetov, po katerih bi morali živeti mi vsi. »Nesramnost pa in sleherna nečistost ali lakomnost naj se še imenuje ne med vami, kakor se spodobi svetim, tudi ne nečedno vedenje in nespametne besede ali norčevanje [prostaško govorjenje, EI], kar je nespodobno, ampak rajši zahvaljevanje.« (Efežanom 5:3, 4)

[Slike na strani 10]

Nekateri televizijski programi utegnejo voditi v zločin in nenravnost