Svoboda govora — ali se jo zlorablja

VRATA v 21. stoletje se bodo zdaj zdaj odprla. Ni dvoma, da bo novo stoletje prineslo nove upe, ideale, nravstvene drže, vizije o osupljivih tehnikah in zahteve po večjih svoboščinah. Tradicionalni pogledi vlad, religij in ljudi že dajejo pot novim glasovom in zahtevam. Mnogokje skušajo obstoječe omejitve svobode govora ter izražanja na vsak način odstraniti in to ne glede na posledice!

Česar nekdaj televizijski in radijski uredniki ter cenzorji niso odobravali, kar so prepovedovali – opolzek jezik ter pornografske prizore in kretnje – je sedaj v mnogih deželah povsem običajno, pod pretvezo pravice do svobode govora!

Odrasli in otroci, ki se spoznajo na računalnike, lahko sedaj v nekaj sekundah prenesejo grafične slike opolzkih spolnih dejanj na druge celine. Lahko komunicirajo z znanimi spolnimi prestopniki in nadlegovalci otrok, ki povprašujejo po imenih in naslovih, da bi se domenili za tajne zmenke. Glasbo z besedili, ki namigujejo na samomor, ubijanje staršev, policistov in vladnih uradnikov ter k temu spodbujajo, se sedaj dnevno sliši po radiu in televiziji oziroma je na posnetkih, ki jih poslušajo otroci.

Le malo ljudi, ki zahtevajo neomejeno svobodo govora, se ne bi strinjalo s sodnikom Vrhovnega sodišča Oliverjem Wendllom Holmesom ml., ki je pred več kot pol stoletja glede svobode govora napisal slavno mejniško odločitev: »Najstrožje pravno varstvo svobode govora ne bi človeka ščitilo, da bi lahko v gledališču zagnal lažni preplah, s tem da bi zavpil gorí.« Kakšne bi bile posledice takšnega ravnanja, je očitno. Kako nerazumno je potem, da ti isti posvečajo tako malo oziroma nič vrednosti naslednjemu stavku te iste sodne odločitve in mu trmoglavo kljubujejo. »Vprašanje pri vsaki zadevi je,« je dejal Holmes, »ali so uporabljene besede uporabljene v takšnih razmerah in so takšne narave, da ustvarjajo jasno in neposredno nevarnost, da bodo prinesle prav tisto zlo, ki ga ima Kongres pravico preprečiti.«

Računalniška pornografija

»Spolnost je dandanes povsod,« je poročala revija Time, »v knjigah, revijah, filmih, po televiziji, v glasbenih spotih, reklamah za parfume na avtobusnih postajah. Tiskajo jo na telefonske porno poslovne kartice in liste, ki jih zatikajo pod vetrobranske brisalce. [. . .] Večina Američanov postaja tako neobčutljiva za prosto razkazovanje erotike – in za zagovarjanje, zaradi katerega uživa posebni status pod prvim dopolnilom [svoboda govora] – da jo komajda opazijo.« Vendar pa je nekakšna kombinacija odkrite spolnosti in računalnikov dala besedi »pornografija« nove vidike in pomen. Postala je priljubljena, predirljiva in razširjena po vsem svetu.

Po neki raziskavi je naročnike na spolno naravnano računalniško elektronsko oglasno desko, ki so pripravljeni za mesečno naročnino plačati od 10 do 30 dolarjev, najti v »več kot 2000 mestih v vseh 50 zveznih državah in 40 državah, področjih in provincah po svetu. Med temi so tudi države, kot je Kitajska, kjer lahko ljudi, ki imajo kar koli od pornografije, kaznujejo s smrtjo.«

Revija Time opisuje en tip računalniške pornografije takole: »Vreča presenečenja z ,deviantno‘ snovjo, ki zajema podobe zvezanih, sadomazohizem, uriniranje, iztrebljanje in spolne odnose z mnogimi živalmi na kmečkem dvorišču.« Pojav takšne snovi na javni računalniški mreži, dosegljivi moškim, ženskam in otrokom po svetu, postavlja resna vprašanja o zlorabi svobode govora.

»Ko so enkrat na liniji otroci,« omenja britanski časopis, »trda pornografija ni več omejena na najvišje police prodajalcev časopisov, temveč je potencialno na dosegu katerega koli otroka, in to v zasebnosti spalnice.« Napovedujejo da bo do konca leta 1996 na računalniške mreže povezanih 47 odstotkov britanskih domov, ki imajo računalnike. »Mnogo britanskih staršev ni vpeljanih v visoko tehnični svet, v katerem živijo njihovi otroci. V zadnjih 18 mesecih je ,sprehajanje po mreži‘ postalo eno najbolj priljubljenih najstniških kratkočasenj,« je poročal časopis.

Kathleen Mahoney, profesorica prava na calgaryjski univerzi v Kanadi in strokovnjakinja za pravne spore glede pornografije, je rekla: »Javnost bi se morala zavedati, da obstaja povsem nenadziran medij, po katerem se lahko otroke zlorablja in izkorišča.« Kanadski policijski uslužbenec je dejal: »Obstajajo jasni znaki, da je na obzorju razmah primerov, povezanih z računalniško otroško pornografijo.« Mnogo svetovalnih skupin za družine vztraja, da sta računalniška pornografija, ki jo vidijo otroci, in vpliv, ki ga ima ta lahko nanje, »jasna in neposredna nevarnost«.

Nasprotujoča si mnenja

Zagovorniki svoboščin so ogorčeni, kadar se Kongres trudi omejiti takšne stvari, kot je računalniška pornografija, v skladu z odločitvijo sodnika Holmesa in ameriškega vrhovnega sodišča. »To je neposredni napad na prvo dopolnilo,« je glede ukrepov Kongresa razglasil profesor prava s harvardske univerze. Temu se posmehujejo celo izkušeni tožilci, je povedala revija Time. Eden teh je rekel: »Niti na sodišču, ki obravnava kazenske prekrške, ne bo zdržalo preiskave.« »Je vladna cenzura,« je dejal uslužbenec Electronic Privacy Information Centra. Time ga navaja: »Prvo dopolnilo se ne sme končati tam, kjer se začne Internet.« Ameriški kongresnik pa je izjavil: »Jasno je, da je to kršenje svobode govora in tudi kršenje pravice odraslih, da se sporazumevajo.«

Profesorica na newyorški pravni šoli utemeljuje, da je v različnih izražanjih spolnosti nekaj dobrega in da je to zunaj državljanskih pravic in svobode govora. »Spolnost na Internetu je pravzaprav lahko za mlade dobra,« je Time poročal o njenem gledišču. »[Kiberprostor] je varen prostor za raziskovanje prepovedanega in tabujev [. . .] Omogoča pristno, brez zadrege komunicirati o pravih pa tudi domišljijskih podobah spolnosti,« je še dejala.

Sovražni do tega, da bi kdo kakor koli omejil pornografijo na računalniških mrežah, so tudi mnogi mladi, še zlasti študentje. Nekateri so s pohodi protestirali proti temu, kar imajo za omejevanje njihove pravice do svobode govora. Izjava nekoga, ki sam sicer ni študent in ga je navedel The New York Times, je nedvomno odmev mišljenja mnogih nasprotnikov vsakršnega predloga, ki bi prepovedoval računalniško pornografijo: »Menim, da ga bodo uporabniki Interneta v tej državi kolektivno izsmejali in se zanj ne bodo menili. V skupnosti Interneta po svetu pa bodo Združene države postale tarča posmeha.«

U.S.News & World Report je poročal izjavo uslužbenca skupine za državljanske svoboščine in pripomnil: »Kiberprostor [računalniške mreže] utegne dati svobodi govora več moči, kot pa ji jo daje prvo dopolnilo. V resnici je lahko že ,postalo za vlado dobesedno nemogoče, da ljudi utiša‘.«

V Kanadi besnijo bitke zaradi tega, kar bi utegnilo kršiti predpise o svobodi izražanja, ki jo zagotavlja Listina o pravicah in svoboščinah. Prijeli so umetnike, katerih slike so sprožile jezo kritikov in policije. Ti so slike označili za »opolzke«. Umetniki in zagovorniki svobode govora so se združili, da bi protestirali in ožigosali prijetja kot kršitev njihove svobode govora. Do pred kakima dvema letoma je policija na podlagi kanadskega prava o opolzkosti rutinsko zasegala pornografske videokasete. Zadeve so prišle na obravnavo in trgovce, ki so jih prodajali, so obsodili.

Vse to pa se je spremenilo leta 1992, ko je kanadsko vrhovno sodišče v mejniški zadevi odločilo, da so takšni izdelki zaradi zagotovljene svobode izražanja na podlagi Listine o pravicah in svoboščinah zaščiteni pred kazenskim pregonom. Sodna odločitev »prinaša v kanadsko družbo precejšnje spremembe«, piše revija Maclean’s. »V mnogih mestih je sedaj običajno najti trdopornografske revije in videokasete v trgovinah za vogalom,« še opaža revija. Tudi tiste, za katere je sodišče odločilo, da se jih lahko prepove, so kupcem še vedno na voljo.

»Vem, da če vstopite tja, najdete reči, ki prestopajo mejo dovoljenega,« je dejal neki policijski uslužbenec. »Verjetno je to snov, za katero bi lahko koga obdolžili. Toda [. . .] nimamo časa.« Poleg tega pa tudi nimajo zagotovila, da bi se obdolžitve obdržale. V tej permisivni dobi se poudarja neomejeno osebno svobodo in sodišča pogosto vodi javno mnenje. Naj bo vzrok takšen ali drugačen, spor bo še naprej razvnemal močne in nasprotujoče si strasti na obeh straneh – za in proti.

Nekoč je bila na Japonskem svoboda govora in tiska zelo omejena. Tako na primer o potresu, ki je meril 7,9 stopnje po Richterjevi lestvici in pobil tisoče, niso smeli odkrito poročati. Enako je bilo s primeri podkupovanja in ljubimcev, ki so po samomorilskih dogovorih drug drugega ubili. Časopisni izdajatelji so se zaradi vladnih groženj uklonili, ko se je nadzor okrepil tudi nad stvarmi, ki so jih nekateri imeli za nepomembne. Toda po drugi svetovni vojni so omejitve ublažili in Japonska je uživala več svobode govora in tiska.

V resnici je nihalo zanihalo proti drugi skrajnosti, ko so bile revije in nekateri otroški stripi polni erotičnih in poltenih risb. Vodilni tokijski časopis The Daily Yomiuri je nekoč navedel: »Morda je eden od najšokantnejših pogledov za novodošlega tujca na Japonskem poslovnež, ki v tokijski podzemni železnici bere izrazito spolne stripe. Zdi se, da to gibanje sedaj zadeva drugo polovico prebivalstva, saj se na policah knjigarn in supermarketov pojavljajo ,trdopornografski‘ ženski stripi.«

Leta 1995 je ugleden časopis Asahi Shimbun Japonsko imenoval »Pornografski raj«. Ko so založniki in izdajatelji raje skušali prostovoljno ugoditi ugovarjanju staršev, kot pa da bi zadevo uredila vlada s predpisi, so mladi bralci protestirali. Postavlja se vprašanje: ,Čigav glas bo na koncu prevladal?‘

O svobodi govora se sedaj veliko prepirajo v Franciji. Francoski pisatelj Jean Morange v svoji knjigi o svobodi govora piše: »Ni dvoma, da se zgodovina svobode govora še ni končala. Glede nje bodo še vedno različna mnenja. [. . .] Komaj kdaj mine kakšno leto, da ne bi bilo televizijske nadaljevanke, filma ali reklamne akcije, ki ne bi sprožila silovitega odziva ter spet zbudila stare in nikoli končane razprave o cenzuri.«

Članek v pariškem časopisu Le Figaro je poročal, da neka rap skupina z imenom Ministère amer (Bridka služba) svoje oboževalce spodbuja, naj ubijajo policiste. Neko njihovo besedilo pravi: »Ne bo miru, dokler [policija] ne bo počivala v miru.« »Na naših posnetkih,« je izjavil predstavnik skupine, »jim govorimo, naj zažgejo policijsko postajo in žrtvujejo [policijo]. Le kaj bi bilo lahko bolj normalno?« Proti tej skupini niso ukrepali.

Tudi ameriške rap skupine zagovarjajo ubijanje policije. Pravijo, da imajo pravico tako govoriti, saj to sodi k pravici do svobode govora. V Franciji, Italiji, Angliji in drugih evropskih narodih, pa tudi po svetu, je z vseh strani slišati krik, da se svobode govoriti javno ne sme nikakor omejevati, četudi je govor »take narave, da ustvarja jasno in neposredno nevarnost«. Kdaj se bodo o tem prenehali prepirati in katera stran bo zmagala?

[Slika na strani 7]

Računalniška pornografija, »vreča presenečenja z ,deviantno‘ snovjo«