Muha cece — afriška nadloga?

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ NIGERIJE

NEDAVNO sva se preselila na neko zahodnoafriško podeželje. Obkroža naju tropski gozd. Nekega popoldneva je žena šla v garderobo in zavpila: »Konjska muha je tu!«

Muha je švignila iz garderobe in odletela v kopalnico. Zgrabil sem dozo insekticida in ji sledil, vrata sem za sabo zaprl. Muhe ni bilo nikjer videti. Nenadoma pa mi je zletela v obraz. Napadala me je! Mlatil sem z rokami in jo neuspešno skušal zbiti na tla. Švignila je k oknu. A mreža ji je onemogočila pobeg. Muha je pristala na njej.

Nameril sem vanjo in popršil z insekticidom. Običajno bi takšen neposreden curek skoraj vsak mrčes takoj umoril. A ne te muhe. Odletela je in še naprej brenčala po kopalnici.

Ta stvar pa je trdovratna! Bil sem prepričan, da bo insekticid opravil svoje in bo muha kmalu padla na tla. A ni. Ko je naslednjič pristala, sem jo vnovič popršil. Zopet je odletela.

Kakšna vrsta supermuhe pa je to? Dva neposrednejša curka sta jo končno ubila.

Nataknil sem si očala in si stvor skrbno ogledal. Bil je večji od domače muhe, a vendarle ne tako velik kakor konjska. Krila je imel na hrbtu prekrižana, zaradi česar je bil videti bolj aerodinamičen kakor navadna muha. Od tam, kjer je imel usta, se mu je iztezal dolg šivankast proboscis.

Zaklical sem ženi: »To ni konjska muha! To je muha cece!«

Ob tem srečanju sem doumel, kakšne težave imajo, ko skušajo to muho na njenem afriškem področju, ki obsega 11,7 milijona kvadratnih kilometrov ter je večje od Združenih držav Amerike, zatreti. Zakaj pa jo ljudje želijo uničiti? Obtožena je treh reči. Prva obtožba:

Hrani se s krvjo

Obstaja 22 različnih vrst muhe cece. Vse živijo v Afriki, južno od Sahare. Vsi, samci in samice, goltajo kri nevretenčarjev in jo pri enem samem piku posesajo za svojo trikratno težo.

Gostijo se pri zelo različnih pašniških živalih – pri teh, ki prvotno živijo v Afriki, in teh, ki ne. Pikajo tudi ljudi. Pik je globok krvosesni vbod, je oster in boleč. Hkrati srbi in boli. Povzroči oteklino.

Muhe cece so pri svojem delu spretne. Ne zgubljajo časa z brenčanjem okoli vaše glave. Proti človeku lahko zletijo kakor izstrelek, se nekako zaustavijo in tako nežno pristanejo na obrazu, da jih le-ta sploh ne čuti. Znajo biti kakor tatovi; včasih sploh ne veste, da so vam ukradle nekaj krvi, dokler ne zginejo – nato vam ostane le to, da ocenite škodo.

Običajno se lotijo odkrite kože. (Zdi se mi, da imajo rade moj tilnik!) Vendar se včasih odločijo, da bodo, preden zabodejo v žilo, splezale pod hlačnico ali v srajčni rokav. Če pa se namenijo, lahko pičijo tudi skozi obleko – kar mrčesu, ki lahko predre celo trdo nosorogovo kožo, ni težko.

Ljudje muho cece obtožujejo, da ni samo bistra, ampak tudi zvita. Nekoč sem eno skušal z insekticidom ubiti, a je zletela v omaro in se skrila v moje kopalke. Ko sem si jih čez dva dni oblekel, me je dvakrat pičila! Spet drugič pa se je muha cece skrila v ženino torbico. Žena je le-to vzela v pisarno in ko je segla vanjo, jo je muha pičila v roko. Nato je muha letala po sobi in med pisarniškimi delavci povzročila zmešnjavo. Vsi so nehali delati ter jo skušali udariti.

Muha cece je torej kot prvo obtožena tega, da je krvoses z bolečim pikom. Druga obtožba:

Ubija živali

Nekatere vrste muhe cece prenašajo bolezen, ki jo povzročajo majhni paraziti z imenom tripanosomi. Ko muha cece sesa kri živali s to boleznijo, požira kri, v kateri so paraziti. Ti se v njej razvijejo in namnožijo. Ko muha piči drugo žival, paraziti iz muhe preidejo v krvni obtok te živali.

Ta bolezen je tripanosomiaza. V obliki, kot se pojavlja pri živalih, se imenuje nagana. Naganini paraziti uspevajo v krvnem obtoku mnogih prvotno v Afriki živečih živali, še posebej antilopah, bivolih, čopičastih svinjah, huležih, trstikarskih antilopah in bradavičastih svinjah. Paraziti teh živali ne ubijejo.

Pogubljajo pa živali, ki ne izvirajo iz Afrike – kamele, pse, osle, koze, konje, mule, vole, prašiče in ovce. Po poročilu revije National Geographic nagana vsako leto pomori tri milijone goveda.

Govedorejci, na primer vzhodnoafriški Masaji, so se naučili ogibati se področij, kjer je muh cece največ, toda zaradi suše in pomanjkanja pašnikov to včasih ni mogoče. Med nedavno sušo so štiri družine, ki so imele svojih 600 goved skupaj, zaradi muhe vsak dan izgubile po eno žival. Lesalon, družinski poglavar med njimi, je dejal: »Mi, Masaji, smo pogumni ljudje. S sulico prebodemo leva in se spoprimemo z napadajočim bivolom. S palico pobijemo črno mambo in se soočimo z jeznim slonom. Kaj pa pri orkimbai [muhi cece]? Tu smo nemočni.«

Za zdravljenje nagane obstajajo zdravila, toda nekatere vlade njihovo uporabo dovolijo le pod veterinarskim nadzorom. Za to imajo dober razlog, saj delno doziranje žival pogubi, poleg tega pa ustvari parazite, odporne na zdravila. Govedorejec pa bo v divjini morda težko pravočasno našel veterinarja, da mu ozdravi umirajoče živali.

Prvi dve obtožbi proti muhi cece sta nesporni – hrani se s krvjo in razširja bolezen, ki ubija živali. A tu je še več. Tretja obtožba:

Ubija ljudi

Ljudje se z naganinim tripanosomom ne okužijo. A muha cece s človeka na človeka prenaša drugo vrsto tripanosoma. Ta oblika tripanosomiaze pa se imenuje spalna bolezen. Ne mislite, da človek s spalno boleznijo le veliko spi. Ta bolezen ni slastno spanje. Začne se s slabostjo, utrujenostjo in nizko vročino. Zatem se pojavijo dolgotrajna dremavost, visoka vročina, bolečine v sklepih, otekline tkiv ter povečanje jeter in vranice. V zadnjih stopnjah, ko paraziti prodrejo v osrednji živčni sistem, se bolniku poslabša duševno stanje, dobiva napade, pada v komo in umre.

Zgodaj v tem stoletju so izbruhi spalne bolezni opustošili afriško celino. Med letoma 1902 in 1905 je ta bolezen blizu Viktorijinega jezera pomorila okoli 30.000 ljudi. V naslednjih desetletjih pa se je razširila v Kamerun, Gano in Nigerijo. V mnogih vaseh je bil okužen vsak tretji človek, zaradi tega so iz precej rečnih dolin veliko ljudi morali evakuirati. Mobilne ekipe so zdravile na stotine tisočev ljudi. Epidemija pa je začela pojemati šele ob koncu tridesetih let in tedaj tudi prešla.

Danes ta bolezen vsako leto prizadane kakih 25.000 ljudi. Po poročilu Svetovne zdravstvene organizacije je v 36 državah južno od Sahare preko 50 milijonov ljudi v nevarnosti, da si jo nakoplje. Čeprav je spalna bolezen, če se je ne zdravi, smrtna, pa zanjo obstajajo zdravila. Nedavno so za njeno zdravljenje pripravili novo zdravilo, ki se imenuje eflornitin – to je prvo tako zdravilo po 40 letih.

Ljudje so proti muhi cece in bolezni, ki jo prenaša, pričeli dolgotrajno vojno. Leta 1907 je Winston Churchill pisal o kampanji za zatrtje muhe cece: »Okoli nje smo neusmiljeno spletli drobno mrežo.« Ko pa se ozremo nazaj, nam je jasno, da je imela Churchillova »drobna mreža« velike luknje. Knjiga Foundations of Parasitology navaja: »Do sedaj je osemdesetletno zatiranje cece malo vplivalo na njeno širjenje.«

Beseda v obrambo

Ameriški pesnik Ogden Nash je napisal: »Bog je v svoji modrosti ustvaril muho, a nam je potem pozabil povedati, zakaj.« To, da je Bog Jehova Stvarnik vsega, je že res, toda prav gotovo ne drži, da je pozabljiv. Za mnoge stvari je pustil, da jih odkrijemo sami. Kaj potem glede muhe cece? Ali lahko rečemo kaj v obrambo tega očitnega podleža?

Morda jo do sedaj še najbolje zagovarjamo s tem, da s svojo vlogo pri uničevanju goveda ščiti prvotne, še obstoječe afriške divje živali. Prostrana afriška področja so podobna travnatim deželam zahodnih Združenih držav – sama dežela je sposobna preživljati domače živali. Toda te živali, po zaslugi muhe cece, ubijajo tripanosomi, ki pa ne ubijejo prvotnih pašniških živali.

Mnogi verjamejo, da bi črede goveda že davno zamenjale mogočne, še obstoječe divje afriške živali, če ne bi bilo muhe cece. »Podpiram muho cece,« je dejal Willie van Niekerk, vodnik v bocvanskem rezervatu za divje živali. »Če cece zatremo, nas bo poplavilo govedo, to pa je afriški plenilec, ki ravná celino v eno samo veliko pustinjo.« Dodal je še: »Muha mora ostati.«

Seveda se s tem ne strinjajo vsi. S tem argumentom pa le stežka prepričamo človeka, ki opazuje, kako mu zaradi tripanosomiaze trpijo otroci ali govedo. Niti ne prepriča teh, ki trdijo, da Afrika govedo potrebuje za prehranjevanje.

Vendar pa se moramo nedvomno še veliko naučiti o vlogi muhe cece v naravi. Čeprav so obtožbe proti njej videti zelo močne, pa je morda le še prezgodaj za sodbo.

Ko že govorim o muhah, ena je ravnokar priletela v sobo. Oprostite mi, grem se prepričat, da ni cece.

[Navedba vira slike na strani 11]

Muha cece: ©Martin Dohrn, The National Audubon Society Collection/PR