Ali se boj dobiva

»PAZITE na ta planet; je edini, ki ga imamo.« To je bil dramatični poziv britanskega princa Phillipa, predsednika Svetovnega sklada za naravo.

Tisoče let prej je psalmist napisal: »Nebesa so nebesa GOSPODOVA, a zemljo je dal sinom človeškim.«​ (Psalm 115:16) Bog nam je zemljo dal, da je naš dom, in nanjo moramo paziti. Za to gre pri ekologiji.

Beseda »ekologija« dobesedno pomeni »preučevanje dóma«.a The American Heritage Dictionary pa jo definira tudi kot »preučevanje škodljivih vplivov sodobne civilizacije na okolje, z namenom preprečevati ali stanje spremeniti z zaščito«. Preprosto povedano: ekologija pomeni odkrivanje, kakšno škodo je človek naredil, in nato iskanje poti, kako škodo popraviti. Nobena od teh nalog ni lahka.

Tri neizpodbitna dejstva ekologije

Biolog Barry Commoner v svoji knjigi Making Peace With the Planet podaja tri preproste zakone ekologije, ki pomagajo pojasniti, zakaj je zemlja tako ranljiva, če se jo zlorablja.

Vse je med seboj povezano. Kakor lahko slab zob prizadane celo telo, tako lahko poškodba posameznega naravnega vira sproži celo vrsto problemov z okoljem.

Tako so na primer v zadnjih 40. letih izsekali 50 odstotkov nepalskih himalajskih gozdov. Les so porabili za drva ali kot stavbni les. Ker prsti niso več pokrivala drevesa, jo je monsunsko deževje hitro spralo z gorskih pobočij. Če ni vrhnje plasti prsti, se nova drevesa težko ukoreninijo in tako mnogo hribov ter gor postaja pustih. Nepal sedaj zaradi krčenja gozdov letno izgubi milijone ton vrhnje plasti prsti. Teh problemov pa nima le Nepal.

V Bangladešu huda deževja, ki so jih včasih vpila drevesa, neovirano hitijo navzdol po ogoljenih gorah in hribih proti obali, kjer povzročajo katastrofalne poplave. V preteklosti so hude poplave zadele Bangladeš na vsakih 50 let, sedaj pa že vsako četrto leto ali še prej.

Na drugih delih sveta se zaradi krčenja gozdov širijo puščave, spreminja pa se tudi krajevno podnebje. Toda gozdovi so le en naravni vir, ki ga človek izčrpava. Ker ekologi o spojitvenih delih našega prostranega ekosistema še vedno vedo relativno malo, se problema morda sploh ne opazi, dokler velika škoda ni že storjena. Tako je pri odlaganju odpadkov, kar dobro pokaže drugi zakon ekologije.

Vsaka stvar mora kam iti. Predstavljajte si, kako bi bil videti tipičen dom, če ne bi odstranjevali nobenih odpadkov. Tudi naš planet je zaprt sistem – vsi naši odpadki morajo končati nekje v zemeljskem domu. Delno uničenje ozonskega sloja kaže, da se celo dozdevno neškodljivi plini, na primer klorofluoroogljiki (CFC-ji), ne razblinijo kar brez vsakršnih sledov. CFC-ji pa so le ene izmed stotine mogočih tveganih snovi, ki jih spuščajo v zrak, reke in morja.

Res je, da lahko nekateri izdelki – imenovani »biološkorazgradljivi« – z naravnimi procesi sčasoma razpadejo in se absorbirajo, toda drugi tega ne morejo. Svetovne obale so nastlane s plastenkami, ki bodo ležale naokoli še desetletja v prihodnost. Manj vidni so industrijski strupeni odpadki, ki jih navadno kam zakopljejo. Čeprav so tako daleč od oči, pa to ni jamstvo, da bodo vedno tudi daleč od naše zavesti. Še vedno lahko prodrejo v zaloge podtalnice in ogrozijo zdravje ter celo življenje ljudi in živali. »Ne vemo, kaj storiti z vsemi kemikalijami, ki jih proizvaja sodobna industrija,« je priznal madžarski znanstvenik z budimpeštanskega hidrološkega inštituta. »Nad njimi nimamo niti nadzora.«

Najbolj nevarne smeti pa so radioaktivni odpadki, stranski produkt jedrskih elektrarn. Na začasnih mestih so shranili na tisoče ton jedrskih odpadkov, čeprav so jih nekaj že odvrgli v oceane. Kljub letom znanstvenih raziskav niso našli rešitve, kako bi te odpadke varno, trajno skladiščili ali odstranili – pa tudi na vidiku ni nobene rešitve. Nihče ne ve, kdaj lahko te ekološke bombe z mogočim kasnejšim učinkom eksplodirajo. Problem prav gotovo ne bo kar izginil – odpadki bodo radioaktivni še stoletja ali tisočletja, ali pa dokler ne začne ukrepati Bog. (Razodetje 11:18) To, kako malo se človek meni za zadevo glede odlaganja odpadkov, spomni na tretji zakon ekologije.

Naj gre narava svojo pot. Z drugimi besedami, človek bi moral z naravnimi sistemi sodelovati, ne pa jih poskušati obiti z nečim, kar sam misli, da je bolje. Zgled za to so nekateri pesticidi. Ko so jih uvedli, so kmetom omogočili nadzoravati plevel in skoraj uničili pogubne škodljivce. Videti je bilo, da so bogate žetve zagotovljene. Nato pa so šle stvari narobe. Plevel in mrčes so postali odporni na en pesticid za drugim. Poleg tega je postalo jasno, da pesticidi zastrupljajo naravne plenilce mrčesa, divjino pa tudi človeka. Morda je to zastrupljanje zadelo tudi vas. Potem ste ena od najmanj milijon takih žrtev po vsem svetu.

Končna ironija pa so naraščajoči dokazi, da pesticidi dolgoročno celo ne zboljšajo obrodka. V Združenih državah mrčes sedaj uniči večji delež posevkov, kot jih je pred pesticidno revolucijo. Podobno je tudi Mednarodni inštitut za raziskavo riža, ustanovljen na Filipinih, odkril, da v jugovzhodni Aziji pesticidi ne izboljšujejo več pridelka riža. Pravzaprav so v Indoneziji, ko je vlada podprla program, ki se ne zanaša toliko na pesticide, od 1987 pridelali za 15 odstotkov več riža, kljub temu da so uporabili 65 odstotkov manj pesticidov. Neglede na to pa vsako leto kmetje po svetu še vedno zelo uporabljajo pesticide.

Troje zgoraj očrtanih zakonov ekologije pomaga razložiti, zakaj gredo stvari narobe. Drugi pomembni vprašanji sta: Koliko škode je že storjene in ali se jo da popraviti?

Koliko škode je že storjene

Dodan zemeljevid sveta (glej 8. in 9. stran) kaže nekaj glavnih ekoloških problemov in kje so najhujši. Jasno je, da človek ne more popraviti škode tam, kjer rastlinske in živalske vrste izginejo, če nimajo več svojega življenjskega prostora. Druga škoda, na primer uničeni del ozonskega sloja, je že storjena. Kako pa je z nadaljnjim propadanjem okolja? Ali so storili kaj, da bi propad zaustavili ali vsaj upočasnili?

Dve od najpomembnejših meril ekološke škode sta kmetijstvo in ribolov. Zakaj? Zato ker je njuna produktivnost odvisna od tega, koliko zdravo je okolje, in ker je naše življenje odvisno od zanesljive preskrbe s hrano.

Na obeh področjih je videti pomenljive znake, da se stanje slabša. Organizacija združenih narodov za prehrano in kmetijstvo je izračunala, da svetovno ribiško ladjevje ne sme ujeti več kot 100 milijonov ton rib, če ne želi resno ogroziti »zalog« rib. To število so leta 1989 presegli in zgodilo se je, kar so pričakovali – naslednje leto je bil svetovni ulov rib manjši za štiri milijone ton. Bogata ribolovna območja so zelo upadla. V severovzhodnem Atlantiku se je na primer ulov v zadnjih 20. letih zmanjšal za 32 odstotkov. Glavni problemi so pretirano velik ribolov, onesnaževanje oceanov in uničevanje drstišč.

To zastrašljivo gibanje se kaže tudi pri pridelavi pridelkov. V 60-ih in 70-ih letih je bil zaradi zboljšanih sort, namakanj ter intenzivne uporabe kemičnih pesticidov in umetnih gnojil pridelek žitaric znatno večji. Danes so pesticidi in umetna gnojila vse manj učinkovita, za slabe letine pa je krivo še pomanjkanje vode in onesnaženost.

Čeprav je vsako leto treba nahraniti 100 milijonov več ust, se je v zadnjem desetletju skupna količina obdelovalne zemlje zmanjšala. Poleg tega je ta plodna zemlja vse manj rodovitna. The Worldwatch Institute sodi, da je erozija v zadnjih 20-ih letih kmete oropala 500 milijard ton vrhnje plasti prsti. Neogibna posledica je bila, da je proizvodnja hrane začela padati. Poročilo State of the World 1993 glede tega tudi pravi, da »[je] za 6 odstotkov zmanjšan pridelek žitaric na osebo med letoma 1984 in 1992 morda danes najbolj vznemirljiv ekonomski trend v svetu«.

Jasno je, da je zaradi človekovega zanemarjanja okolja življenje milijonov ljudi že v nevarnosti.

Ali se s problemi lahko uspešno spoprime človek

Čeprav človek sedaj nekoliko razume, kaj gre narobe, pa stvari ni lahko popraviti. Prva težava je, da bi bilo izpolnjevati vsestranske predloge, ki so bili predloženi na Konferenci o Zemlji leta 1992 zelo drago – najmanj 600 milijard ameriških dolarjev letno. Treba bi se bilo tudi resnično žrtvovati, na primer manj bi morali odlagati odpadkov in jih več reciklirati, varovati vodo in energijo, uporabljati javni prevoz, ne pa osebni, in najtežje od vsega, misliti na ves planet in ne le na lastno dvorišče. John Cairns ml., predsednik ameriškega odbora za ozdravitev vodnih ekosistemov, je na kratko predstavil problem: »Glede tega, kar lahko storimo, sem optimističen. Glede tega, kar bomo storili, pa sem pesimističen.«

Stroški za vsesplošno čiščenje so tako visoki, da večina držav dan poravnave raje odlaga. Na ekološke ukrepe med gospodarsko krizo gledajo kot na grožnjo delovnim mestom ali kot na zavoro gospodarstvu. Govoriti je ceneje kakor ukrepati. Knjiga Caring for the Earth opisuje dozdajšnji odziv kot »nevihte retorike, ki ji sledijo suše nedejavnosti«. Toda ali lahko nova tehnika, če se ji da čas, kljub namernemu zavlačevanju najde neboleče zdravilo za planetove tegobe? Očitno ne.

Ameriška narodna akademija znanosti in londonsko Kraljevo društvo sta v skupni izjavi odkrito priznala: »Če so sedanje napovedi o rasti prebivalstva točne in se vzorec človeške dejavnosti na planetu ne bo spremenil, znanost in tehnika morda ne bosta sposobna preprečiti neogibnega propada okolja, niti nenehne revščine velikega dela sveta.«

Zastrašljiv problem jedrskih odpadkov, ki jih nimajo kam dati, opominja, da znanost ni vsemogočna. Znastveniki že 40 let iščejo varna mesta, kjer bi trajno shranili visoko radioaktivne odpadke. Vprašanje se je izkazalo za tako težko, da so nekatere države, na primer Italija in Argentina, ugotovile, da mest za odlaganje ne bodo imele pripravljenih vsaj do leta 2040. Nemčija, v tej zadevi najbolj optimistična država, upa, da bo načrte dokončno izoblikovala do leta 2008.

Zakaj so radioaktivni odpadki tako problematični? »Noben znanstvenik ali inženir ne more z gotovostjo zajamčiti, da radioaktivni odpadki celo iz najboljših skladišč nekega dne ne bodo uhajali v nevarnih količinah,« razlaga geolog Konrad Krauskopf. Vendar pa so vlade in jedrska industrija kljub zgodnjim opozorilom o težavnosti odstranjevanja jedrskih odpadkov, brezskrbno silile dalje. Domnevale so, da bo tehnika jutrišnjega dne našla rešitev. Ta jutri pa nikoli ni prišel.

Če tehnika za krizo okolja nima hitre rešitve, katere so druge izbirne možnosti? Ali bo sila narode nazadnje prisilila, da bodo s skupnimi močmi začeli reševati planet?

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 7]

Iskanje obnovljivih energijskih virov

Večina od nas jemlje energijo kot nekaj samo po sebi umevnega – dokler ne pride do izpada električnega toka ali podražitve nafte. Vendar pa je raba energije eden od največjih vzrokov za onesnaženost. Večino uporabljane energije dobimo z gorenjem drv ali fosilnih goriv, procesom, ki v atmosfero spušča milijone ton ogljikovega dioksida in desetka svetovne gozdove.

Jedrska energija, še ena izbirna možnost, je zaradi nevarnosti nesreč in težavnega shranjevanja radioaktivnih odpadkov vse manj priljubljena. Druge alternative so poznane kot obnovljivi energijski viri, ker izkoriščajo energijske vire, ki so v naravi prosto na razpolago. Poznamo pet glavnih vrst:

Sončna energija. To se da z lahkoto izkoriščati za ogrevanje in v nekaterih državah, na primer v Izraelu, ima veliko hiš sončne kolektorje za ogrevanje vode. Tovrstno energijo je teže uporabljati za pridobivanje električne energije, toda sodobne sončne celice to že pridobivajo v podeželskih področjih in so vse bolj ekonomične.

Vetrna energija. Na večih vetrovnih predelih sveta so sedaj posejani orjaški mlini na veter. Električna energija, ki jo pridobijo s to eolsko energijo, kot ji pravijo, je vse cenejša in sedaj ponekod stane manj, kakor običajni energijski viri.

Hidroenergija. Že 20 odstotkov svetovne električne energije pridobijo s hidroelektrarnami, toda na žalost je mnogo obetavnih predelov v državah v razvoju že izrabljenih. Velikanski jezovi lahko tudi naredijo precejšnjo ekološko škodo. Videti je, da bi bilo boljše, še zlasti za države v razvoju, graditi mnogo manjših hidroelektrarn.

Geotermalna energija. Nekaterim državam, še posebej Islandiji in Novi Zelandiji, se je uspelo včleniti v »vroče vodne sisteme« pod nogami. Podzemno ognjeniško delovanje segreva vodo, s katero lahko ogrevajo hiše in pridobivajo električno energijo. Ta naravni energijski vir so do neke mere razvili tudi na Filipinih, v Italiji, Japonski, Mehiki in Združenih državah.

Moč plimovanja. V nekaterih deželah, na primer v Franciji, Rusiji in Veliki Britaniji, pridobivajo električno energijo s tem, da izkoriščajo morsko plimovanje. Vendar je na svetu malo takšnih predelov, kjer bi bilo ekonomično tako pridobivati električno energijo.

[Okvir/slika na straneh 8, 9]

Nekaj glavnih ekoloških problemov sveta

Uničevanje gozdov. Tri četrtine gozdov v zmerno toplem pasu in polovica tropskih gozdov po svetu je že zgubljenih, v zadnjem desetletju pa je količina izkrčenih gozdov vznemirljivo porasla. Po zadnjih ocenah vsako leto uničijo od 150.000 do 200.000 kvadratnih kilometrov tropskih gozdov, toliko je približno velik Urugvaj.

Strupeni odpadki. Polovico od 70.000 kemikalij, ki jih trenutno proizvajajo, so uvrstili med strupene. Samo Združene države letno proizvedejo 240 milijonov ton strupenih odpadkov. Ker je premalo podatkov, je nemogoče izračunati, koliko jih proizvedejo po vsem svetu. Poleg tega bo do leta 2000 na začasnih mestih shranjenih skoraj 200.000 ton radioaktivnih odpadkov.

Propadanje zemljišč. Tretjini svetovne površine grozi, da se bo spremenila v puščavo. Na nekaterih delih Afrike se je Sahara v samo 20-ih letih razširila za 350 kilometrov. Milijone ljudi je že ogroženih, da bodo brez sredstev za preživljanje.

Pomanjkanje vode. Kaki dve milijardi ljudi živi na področjih, kjer kronično primanjkuje vode. Suše pa še poslabša to, da se na tisoče izvirov izsuši zaradi upadanja vodnega nivoja v vodonosnih plasteh, od katerih so ti izviri odvisni.

Vrstam grozi izumrtje. Čeprav se o številkah le domneva, pa znanstveniki sodijo, da bo do leta 2000 uničenih od 500.000 do 1,000.000 vrst živali, rastlin in mrčesa.

Onesnaževanje atmosfere. Raziskava Združenih narodov v zgodnjih 1980-ih je odkrila, da ena milijarda ljudi živi v mestnih področjih, ki so vsak dan izpostavljena zdravju škodljivim količinam dimnih delcev ali strupenim plinom, kot so žveplov dioksid, dušikov dioksid in ogljikov monoksid. Brez dvoma je hitra rast mest v zadnjem desetletju ta problem še povečala. Poleg tega se vsako leto v atmosfero spušča 24 milijard ton ogljikovega dioksida, zato se bojijo, da bi ta »toplogredni plin« povzročil globalno segretje.

[Zemljevid]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Krčenje gozdov

Strupeni odpadki

Onesnaževanje atmosfere

Pomanjkanje vode

Ogrožene vrste

Propadanje zemljišč

[Viri slik]

Mountain High Maps™ copyright© 1993 Digital Wisdom, Inc.

Fotografija: Hutchings, Godo-Foto

Fotografija: Mora, Godo-Foto