Boj za rešitev našega planeta

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! V ŠPANIJI

JURIJ, ki živi v ruskem mestu Karabašu, ima dva otroka in oba sta bolna. Zaskrbljen je, ni pa presenečen. »Tukaj ni zdravih otrok,« pojasnjuje. Ljudje v Karabašu se zastrupljajo. Vsako leto krajevna tovarna spusti v zrak 162.000 ton onesnaženih snovi – devet ton na vsakega moškega, žensko in otroka, ki živi tam. V Niklu in Mončegorsku na polotoku Kola, severno od polarnega kroga, »dve od največjih in najbolj zastarelih talilnic niklja na svetu [. . .] vsako leto spustita v zrak več težkih kovin in žveplovega dioksida kot katera koli druga takšna tovarna v Rusiji«. (The New York Times)

Zrak pa ni nič kaj boljši v Mexico Cityju. Raziskava dr. Margarite Castillejos je odkrila, da so bili celo v bogatih mestnih predelih otroci bolni štiri dni od petih. »Biti bolan je za njih postalo nekaj normalnega,« je opazila. Pravi, da je eden glavnih krivcev prežemajoč smog, ki nastaja zaradi tisočih vozil, ki mašijo mestne ulice. Koncentracija ozona je visoka štirikrat toliko kot Svetovna zdravstvena organizacija določa najvišjo dovoljeno.

V Avstraliji je nevarnost nevidna, a prav tako smrtna. Sedaj morajo otroci pri igri na šolskih igriščih nositi klobuke. Nad južno poloblo je uničen velik del ozonskega varovalnega ščita, zato je Avstralcem sonce postalo prej sovražnik kakor prijatelj. Kožni rak je sedaj tam že trikrat pogostejši.

Na drugih delih sveta se vsak dan bojujejo, da bi našli dovolj vode. Ko je bila Amalia stara 13 let, je Mozambik zadela suša. Vode je bilo komaj dovolj za prvo leto, naslednje leto pa komaj kaj. Zelenjavni posevki so se posušili in odmrli. Amalia in njena družina so bili prisiljeni jesti divje sadeže in kopati po peščenih rečnih strugah, da bi našli vsaj nekaj dragocene vode.

V indijski zvezni državi Radžastan pašniki hitro izginjajo. Phagu, član nomadskega plemena, se pogosto prepira s krajevnimi kmeti. Ne more najti paše za svojo čredo ovc in koz. Ker obupno primanjkuje rodovitne zemlje, se je končalo stoletja dolgo miroljubno skupno prebivanje kmetov in nomadov.

Še slabše pa so razmere v Sahelu, širokem pasu polsuhe dežele na južnem robu afriške Sahare. Zaradi krčenja gozdov in suš, ki nastopijo za njim, so uničene po cele črede, brezštevilna majhna posestva pa pokopava pesek napredujoče puščave. »Ne bom več sejal,« je prisegel fulanijski kmet iz Nigra, ko je videl, da njegov posevek prosa že sedmič ni obrodil. Živina mu je že poginila zaradi pomanjkanja paše.

Vse večja grožnja

Vzorec nedavnih suš je zlovešč – neuspele žetve in onesnažen zrak, ki duši mesto za mestom. To so simptomi bolnega planeta, planeta, ki se ne more več spoprijemati z vsemi zahtevami, ki jih grmadi nanj človek.

Na zemlji ni nič pomembnejšega za naše preživetje kakor zrak, ki ga dihamo, hrana, ki jo jemo, in voda, ki jo pijemo. Te za življenje bistvene dobrine pa se neizprosno onesnažuje ali uničuje – in to počne človek sam. V nekaterih državah stanje okolja že ogroža življenje. Kot se je slikovito izrazil nekdanji sovjetski predsednik Mihail Gorbačov: »Ekologija nas drži za vrat.«

Grožnje ne gre jemati zlahka. Svetovno prebivalstvo se stalno veča, in od omejenih virov se vse več zahteva. Lester Brown, predsednik Worldwatch Instituta, je nedavno izjavil, da »vsesplošna nevarnost za našo prihodnost ni vojaška agresivnost, marveč propad planeta zaradi onesnaženega okolja«. Ali se dela dovolj za to, da bi tragedijo preprečili?

Boj za zaščito planeta

Težko je pomagati alkoholiku, ki je prepričan, da nima problema s pijačo. Podobno je tudi pri zboljšanju planetovega zdravja prvi korak to, da uvidimo, koliko se je bolezen že razširila. Morda je v zadnjih letih pomemben uspeh za okolje izobraževanje. Večina ljudi se danes dobro zaveda, da se našo zemljo izčrpava in onesnažuje ter da je glede tega treba kaj ukreniti. Sedaj bolj preti nevarnost propada okolja kakor jedrske vojne.

Svetovni voditelji se teh problemov zavedajo. Kakih 118 državnih poglavarjev je bilo navzočih na Konferenci o Zemlji leta 1992, na kateri so sprejeli nekaj ukrepov za zaščito atmosfere in zemljinih virov, ki izginjajo. Večina držav je podpisala klimatski dogovor, s katerim so sklenile zgraditi sistem za poročanje o spremembah glede emisij ogljika, s ciljem, da jih v bližnji prihodnosti povsem prenehajo proizvajati. Pretehtali so tudi poti, kako zaščititi biološko raznolikost našega planeta – vse rastlinske in živalske vrste. Niso se mogli dogovoriti o zaščiti svetovnih gozdov, toda na konferenci so sprejeli dve listini – »Deklaracija Rio« in »Agende 21«, ki vsebujeta navodila, kako bi države lahko dosegle okolju »prijazen razvoj«.

Zagovornik varstva narave Allen Hammond opozarja, da »se bo resno preverilo, ali se upošteva obveze, ki so jih sklenili v Riu – ali so pogumne besede rodile dejanja v nadaljnjih mesecih in letih«.

Pomemben korak naprej pa je bil Montrealski protokol 1987, kamor sodi mednarodni dogovor o ustavitvi proizvodnje klorofluoroogljikov (CFC-jev) v določnem časovnem roku.a Zakaj jih skrbi? Zato ker je bilo za CFC-je rečeno, da prispeva k hitremu tanjšanju zemljinega zaščitnega ozonskega sloja. Ozon v zgornjih plasteh zemljine atmosfere ima bistveno vlogo pri prestrezanju sončevih ultravijoličnih žarkov, ki lahko povzročijo kožnega raka in očesno mreno. Tega problema nimajo le v Avstraliji. Znanstveniki so nedavno odkrili, da se je zimska koncentracija ozona v nekaterih delih zmerno toplega pasu na severni polobli zmanjšala za 8 odstotkov. V stratosferi je že dvajset milijonov ton CFC-jev.

Ko so narodi sveta tako stali pred tem strašnim onesnaženjem atmosfere, so pustili ob strani medsebojne razlike in odločno ukrepali. Bile so še druge mednarodne akcije za zaščito ogroženih vrst, ohranitev Antarktike in nadzor prometa s strupenimi odpadki.

Veliko držav je začelo očiščevati svoje reke (lososi so se zdaj vrnili v angleško reko Temzo), nadzirati onesnaževanje zraka (to se je v mestih Združenih držav z največ smoga zmanjšalo za 10 odstotkov), izkoriščati okolju prijazne energijske vire (80 odstotkov domov na Islandiji ogrevajo z geotermalno energijo) in varovati svojo naravno dediščino (Kostarika in Namibija sta približno 12 odstotkov vsega svojega ozemlja spremenili v narodni park).

Ali ti pozitivni znaki dokazujejo, da človeštvo jemlje nevarnost resno? Ali je samo vprašanje časa, kdaj bo naš planet spet dobrega zdravja? Na ti vprašanji bosta skušala odgovoriti naslednja članka.

[Podčrtna opomba]