Mladi vprašujejo:

Zakaj je očka moral umreti

VSI so bili presenečeni, ko je Alov oče, poznan po tem, da je močan in zdrav mož, odšel v bolnišnico. Kljub temu je bil Al prepričan, da se bo oče kmalu vrnil domov. Vendar se je njegovo stanje nenadoma tako poslabšalo, da je umrl. »Nisem hotel verjeti, da je nekdo tako močan lahko odšel,« je žaloval Al.

Kimin oče je bil ljubeč krščanski mož. Že prej je bil zaradi kroničnih zdravstvenih težav sprejet v bolnišnico, vendar je bilo videti, da okreva. Nato pa se je nekega dne v kopalnici zgrudil. »Tisti trenutek, ko sem ga zagledala, sem vedela, da je mrtev,« se spominja Kim. »Mama in brat sta si zelo prizadevala, da bi ga z amatersko obliko kardiopulmonalnega oživljanja rešila. Stekla sem v svojo sobo in molila: ,Jehova, ne dopusti, da se to zgodi. Prosim, naj živi!‘ Vendar k zavesti ni več prišel.«

Smrt je v tem svetu kruta resničnost. Biblija pravi: »Vse ima svoj določeni čas [. . .]. Je čas rojenja in je čas smrti« (Propovednik 3:1, 2). Če si bil vzgojen kot kristjan, poznaš biblijske nauke o tem, zakaj ljudje umirajo, o stanju mrtvih in o vstajenjskem upanju.a

Vendar si morda zaradi izgube očeta ali mame pobit. To je eno izmed najtežjih življenjskih doživetij. Lahko povzroči, da se počutiš zapuščenega in da postaneš ranljiv. Še vedno odraščaš, tako telesno kakor tudi čustveno, in medtem ko si morda delno uveljavil neodvisnost, v mnogočem še vedno potrebuješ svoje starše.b

Nič presenetljivega torej ni, da je neka anketa razkrila največji strah najstnika: izguba staršev. Neki mladenič je priznal: »Moji starši so večinoma prava nadloga, vendar še vedno ne bi prenesel, če bi se jim kaj zgodilo. To me skrbi« (The Private Life of the American Teenager).

Potemtakem ni presenetljivo, da si čustveno ohromljen, če ti je umrl eden od staršev. No, pučutiš se lahko, vsaj na začetku, tako oslabljenega, da niti jokati ne moreš. To ni nenormalno. Psalmist je, ko je bil pod hudim pritiskom, izjavil: »Oslabljen sem in potrt presilno« (Psalm 38:8). Knjiga Death and Grief in the Family (Smrt in potrtost v družini) pravi: »Oseba, ki ji je zadana globoka rana ali si zlomi kost, pade v telesni šok. Ta šok je nekakšno zaščitno sredstvo, ki prepreči [nenaden] izbruh silne bolečine. Potrtost deluje precej enako.« Kaj pa se lahko zgodi, ko ta začetni šok mine?

,Tako sem jezen‘

V Lukeževem evangeliju 8:52 beremo, da so po smrti majhne deklice »vsi [. . .] jokali in žalovali za njo«. Da, ko ti umre ljubljena oseba, je normalno, da te zajamejo številna močna čustva, med drugim žalost, krivda, strah — celo jeza.

Zakaj jeza? Zato, ker so nam starši dajali občutek varnosti. Ko eden od staršev umre, je naravno, da si prestrašen in se počutiš zapuščenega. Seveda te roditelj ni namenoma zapustil. Vendar je smrt naš sovražnik (1. Korinčanom 15:26). Ko nam smrt vzame ljubljeno osebo, je izguba precej stvarna in netajljivo boleča. Upoštevaj, kako je to povedala osemnajstletna Wendy: »Po očetovi smrti sem se počutila čisto sama na svetu in bila sem prestrašena. Velikokrat sem želela, da bi bil oče z mano in bi mi lahko pomagal.« Ko premišljuješ o tem, kaj si izgubil — ljubezen, podporo, pouk — si razumljivo lahko jezen.

Mlada Debbie, na primer, je bila zelo navezana na strica. Po njegovi smrti je napisala: »Ni se mi zdelo pošteno, da naj bi nekdo, ki je bil tako dober, tako ljubljen in ki je zelo ljubil Jehova, trpel in umrl tako mučne smrti kakor on. Čeprav sem bila vzgojena kot kristjanka in vem, da se ljudje postarajo in umrejo ter zakaj dobri ljudje trpijo, nisem bila pripravljena na čustva jeze, ki so me preplavila.«

Nekateri so celo nekoliko jezni na preminulega roditelja. Mlada Victoria priznava: »Lansko leto mi je umrl stari oče. Bila sem zelo jezna nanj, ker je umrl, ko pa je jeza minila, sem bila zelo žalostna.« Res, nekateri so padli v skušnjavo, da so svojo jezo usmerili v nebesa. »Besna sem na Boga,« priznava štirinajstletna Terri, ki je izgubila očeta zaradi nenadnega srčnega infarkta. »Zakaj je moj oče vendar moral umreti, ko pa sem ga imela tako rada in ga tako potrebovala?«

,Sedaj se čutim tako krivega‘

Krivda je naslednji običajen odziv na smrt očeta ali mame. »Vsi so se pregrešili ter nimajo slave Božje,« pravi Biblija (Rimljanom 3:23). Posledica tega je, da med večino najstnikov in njihovimi starši kdaj pa kdaj pride do nesoglasij. Vendar ko eden izmed staršev umre, lahko spomini na stara nesoglasja in prerekanja postanejo vir velikega gorja.

Morda bo pomagalo, če se spomnimo, da se celo ljudje, ki se imajo radi, občasno hudo sporečejo. »Rada sem imela mamo,« priznava mlada Elisa, »in vem, da me je imela rada tudi ona, vendar sva nekaj mesecev, preden je zbolela, imeli težave. Razjezila sem se nanjo — zaradi reči, ki se mi sedaj zdijo brez pomena — toda takrat so bile zame pomembne. Enkrat, ko sem bila nanjo zelo jezna, se spominjam, da sem odvihrala v svojo sobo in si skrivoma želela, da bi umrla. Ko je mama zbolela in nenadoma umrla, so vsa ta medsebojna nerešena čustva ostala. Sedaj se čutim tako krivo.« Ne glede na to, kar si morda rekel ali čutil, ti nisi povzročil smrti roditelja. To ni bila tvoja krivda.

Bolečina ob žalovanju

Lahko pa občutiš tudi hudo žalost in gorje. Tolaži se s tem, ko veš, da so se verni možje in žene v biblijskih časih prav tako spoprijemali s takšnimi čustvi. Ko je Jožef izgubil ljubljenega očeta, ,se je sklonil na obličje očeta svojega, in jokal je nad njim in ga poljubljal‘ (1. Mojzesova 50:1). Tudi Jezus Kristus ,se je razjokal‘ nad mrtvim prijateljem Lazarjem (Janez 11:35).

Ko kdo objokuje smrt mame ali očeta, je naravno, da ga občasno preplavi čustvo žalosti. Psalmist se je, ko je skušal opisati svoje gorje, primerjal z ,žalujočim po materi‘, ki hodi »sključen v žalni obleki« (Psalm 35:14). Preplavljen z občutki žalosti si lahko celo ,nespeč zaradi potrtosti‘ (Psalm 119:28, NW). Izgubiš lahko tek ali pa imaš v šoli nenadoma težave z zbranostjo. Postaneš lahko celo depresiven.

Stanje je lahko še slabše, ker tudi preživelega roditelja ter brate in sestre premaga žalost, zato ti ne morejo pomagati in te podpirati. Kim se spominja: »Po očetovem pogrebu, smo se poskušali vrniti v normalno življenje. Mama je sedaj postala glava družine. Toda včasih je izgubila nadzor nad čustvi in planila v jok, prav sredi našega družinskega biblijskega preučevanja. Ponoči sem jo slišala jokati in klicati očetovo ime.«

Poiskati tolažbo

Prerok Jeremija je nekoč rekel: »O da bi se mogel poživiti v žalosti! V meni hira srce moje« (Jeremija 8:18). Morda se tudi ti počutiš, kot da bolečine ne bo nikoli konec. Toda bodi pozoren na besede apostola Pavla: »Hvaljen bodi [. . .] Bog vsake tolažbe, ki nas tolaži v vsaki stiski« (2. Korinčanom 1:3, 4). Bog daje takšno tolažbo predvsem po svoji pisani Besedi, Bibliji. Njegov duh pa lahko tudi spodbudi prijatelje in družinske člane, da ti pomagajo in te podpirajo.

Ne dovoli, da bi te napačno usmerjana jeza zadrževala pri iskanju božanske tolažbe. Pravični Job je naredil napako, ko je za svoje boleče izgube krivil Boga. Bridko je izjavil: »Mirno sem živel, Bog pa me je zgrabil za vrat, me udaril in zdrobil.« (Job 16:12, 13, Today’s English Version) Toda Job se je motil. Vir Jobovih težav ni bil Bog, temveč Satan. Mladi Elihu je moral Joba opomniti, da »Bog mogočni ne ravna krivično in Vsemogočni ne skrivi pravice«. Job je kasneje preklical svoje prenagljene izjave. (Job 34:12; 42:6)

Podobno morda tudi ti potrebuješ koga, ki bi ti pomagal, da bi na zadeve gledal bolj uravnovešeno. Kim se spominja: »Starejši krščanski starešina nas je spomnil na vstajenjsko upanje, tako da je z nami bral svetopisemske stavke, kot so Janezov evangelij 5:28, 29 in Prvi list Korinčanom 15:20. Rekel je: ,Vaš oče se bo vrnil, vendar morate ostati zvesti, če ga želite videti v raju.‘ Tega ne bom nikoli pozabila! Povedal je tudi, da smrt ni bila Božji namen za človeka. Spoznala sem, da Bog pri smrti mojega očeta ni imel nič.«

Svetopisemsko razpravljanje o teh rečeh ni takoj odpravilo Kimine bolečine, toda to je bil začetek. Tudi ti lahko začneš ukrepati, da bi lahko obvladal bolečino in žalost. Kako pa lahko storiš kaj določnega, bo tema našega naslednjega članka v tej seriji.

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 18]

Smrt matere ali očeta je lahko eno od najtežjih življenjskih doživetij