,Spominjal se je Stvarnika v dnevih svoje mladosti‘

ADRIAN je zmeraj znal od svojih staršev izvabiti še nekaj dodatne pozornosti,« je povedal oče. »Pri štirih letih je z družinskim avtomobilom zapeljal v drevo, zato smo vsi zamudili na občinski shod. Ko jih je imel pet, je nabral na ducate žab in jih prinesel v hišo. Več dni je trajalo, da smo se jih rešili. Počutili smo se kakor družina Egipčanov, ko jih je zadela biblijska nadloga žab.

Ko je bil star enajst let, je ob avtocesti našel tri mlade rakune in jih v šolski torbi odnesel v šolo. Ko je v razred prišla učiteljica, je bila tam prava zmešnjava, otroci so se nagnetli okrog Adrianove šolske torbe in razburjeno brbljali. Tudi učiteljica je pogledala v torbo, videla rakune in ga z ljubljenčki vred odpeljala do zavetišča za zapuščene živali. Adrian je ob misli, da bo ob rakunčke, točil solze, toda ko sta prispela in je videl, da lepo skrbijo za mlade lisice in druge sirotice, jim je dal svoje rakune.«

»Adrian ni bil slab deček. Samo strašno živahen je bil, z živo domišljijo, zato je bilo z njim zanimivo,« je še povedal oče.

Adrianova mati pa ga je predstavila še z druge strani: da je bil navezan na družino, da je bil rad doma, da je bil zelo ljubeč fant. Takole pripoveduje: »Otroci v šoli so ga imeli za človeka, ki ne bi nikogar ranil. V njegovem razredu je bila deklica, ki je bila duševno omejena, vendar ne zaostala. Skupaj sta se vozila s šolskim avtobusom. Drugi otroci so se iz nje norčevali, njena mati pa je povedala, da je bil Adrian z njeno hčerjo vedno spoštljiv in posebej prijazen. Bil je tudi resen, zelo zamišljen fant globokih čustev, ki pa jih ni često pokazal. Ko jih je, so nam njegove pripombe pokazale, da stvari zelo dobro razume.«

Mnenje o sinu je takole sklenila: »Zaradi bolezni je hitro dozorel, dala pa mu je tudi globljo duhovnost.«

Bil je nepopustljiv: Nobene krvi!

Ali je bil bolan? Da. Začelo se je marca 1993, ko je bil star štirinajst let. V želodcu so odkrili hitro rastoč tumor. Zdravniki bi bili radi naredili biopsijo. Ker so se bali prekomerne krvavitve, so menili, da bo morda potreboval krvno transfuzijo. Adrian je rekel: ne. Bil je nepopustljiv. S solznimi očmi je dejal: »Če mi daste kri, ne bom mogel ohraniti samospoštovanja.« Adrian in njegova družina so Jehovove priče, ti pa krvne transfuzije zavračajo na biblijski osnovi. O tem piše v Tretji Mojzesovi knjigi 17:10⁠-12 in v Dejanjih apostolov 15:28‚ 29.

Onkolog dr. Lawrence Jardine je Adriana, ko je ta v Otroškem zdravstvenem centru dr. Charles A. Janeway v St. Johnu v Newfoundlandu čakal na biopsijo — opravljeno brez krvi— povprašal o tem, kaj misli o vprašanju krvi.

»Poglejte,« je dejal Adrian, »to ali so moji starši Jehovove priče ali ne sploh ne igra nobene vloge. Jaz nočem krvi.«

Dr. Jardine: »Ali se zavedaš, da lahko umreš, če ne boš dobil krvne transfuzije?«

»Da.«

»In si na to pripravljen?«

»Da, če se bo tako izteklo.«

Mama, ki je bila zraven, ga je vprašala: »Zakaj si se tako odločil?«

Adrian je odgovoril: »Zato, mama, ker to ni najboljša rešitev. Če ne ubogam Boga in si sedaj za nekaj let podaljšam življenje, me Bog, ko bo mrtve obujal v življenje na rajsko zemljo, ne bo obudil, to pa ni ravno pametno!« (Psalm 37:10, 11; Pregovori 2:21‚ 22)

Biopsijo so Adrianu naredili 18. marca. Ta je pokazala, da ima velik tumor (limfon). Zatem narejena biopsija kostnega mozga je potrdila bojazen, da se je že raz­vi­la levkemija. Tako je dr. Jardine pojasnil, da bi Adrian morda preživel edino s pomočjo skrajno agresivne kemoterapije in krvnih transfuzij. Adrian pa je kri kljub temu še vedno zavračal. Tako so začeli s kemoterapijo, brez krvnih transfuzij.

Tedaj se je, glede na nevarno stopnjo začetega zdravljenja, pojavila bojazen, da bo morda posegel Child Welfare Department (Oddelek za varstvo otroka) ter dobil sodni nalog za skrbništvo in s tem moč, da mu vsilijo krvno transfuzijo. Po zakonu se lahko vsakdo, ki je star 16 let ali več, sam odloči o načinu zdravljenja. Tisti, ki jih še nimajo šestnajst, pa imajo to pravico le tedaj, če jih proglasijo za zrele mladoletnike.

Na newfoundlandskem Vrhovnem zveznem sodišču

Tako je začasna načelnica Oddelka za varstvo otrok v nedeljo dopoldan, 18. julija, sprožila sodni postopek za prevzem skrbništva. Za Adrianovega branilca so takoj najeli izjemnega in zelo spoštovanega odvetnika Davida C. Daya iz Q.C. v St. Johnu, Newfoundland. Newfoundlandsko Vrhovno zvezno sodišče je zasedalo že ob pol štirih popoldan istega dne, predsedoval je sodnik Robert Wells.

Dr. Jardine je na popoldanskem sestanku sodniku zelo lepo pojasnil, da je Adrian, po njegovem, zrel mladoletnik, ki je povsem prepričano proti uporabi krvi, in da mu je on, dr. Jardine, obljubil, da pri zdravljenju ne bo uporabil krvne transfuzije. Sodnik Wells je zdravnika vprašal, ali bi Adrianu dal transfuzijo, če bi sodišče tako odločilo. Dr. Jardine je odgovoril: »Ne, jaz mu je ne bi dal.« Omenil je, da Adrian misli, da bi bilo s tem ogroženo njegovo biblijsko upanje na večno življenje. Iskreno pričanje tega izjemnega zdravnika je Adrianove starše presenetilo in jima seglo v srce, jokala sta od sreče.

»Prosim, da spoštujete mene in moje želje«

Ko je v ponedeljek 19. julija sodišče zopet zasedalo, je David Day predložil pisno izjavo pod prisego, da je Adrian — ki je bil preslab, da bi prišel na sodišče — zapisal in podpisal svoje želje glede zdravljenja raka brez uporabe krvi in krvnih produktov. V njej je Adrian zapisal:

»Ko ste bolni, veliko premišljujete, in če imate raka, veste, da lahko umrete, zato razmišljate o tem. [. . .] Ne bom privolil v uporabo krvi, niti dovolil, da mi jo dajo; nikakor ne. Vem, da lahko umrem, če ne bom dobil krvi. Vendar sem se sam tako odločil. Nihče me ni nagovoril. Dr. Jardinu povsem zaupam. Verjamem, da je mož beseda. Rekel mi je, da me bo zdravil intenzivno, vendar brez uporabe krvi. Povedal mi je, da tvegam. Razumem. Seznanjen sem z najhujšim. [. . .] Če bi mi dali kakršnokoli kri, bi to bilo enako kakor posilstvo, napad na moje telo. Nočem svojega telesa, če se to zgodi. S tem ne bi mogel živeti. Ne želim nobenega zdravljenja, ki bi vključevalo uporabo krvi, niti takega, ki bi vključevalo takšno možnost. Upiram se uporabi krvi.« Adrian je izjavo sklenil s temle pozivom: »Prosim, da spoštujete mene in moje želje.«

Adrian se ves čas zasedanja sodišča ni premaknil iz svoje bolniške sobe, zato mu je sodnik Wells namenil zelo prijazen obisk, zraven je bil tudi David Day. V poročilu o tem obisku je gospod Day govoril o tem, kako je Adrian pritegnil pozornost, ko je v bistvu sodniku odgovoril: »Vem, da sem zelo bolan in vem, da lahko umrem. Nekateri zdravstveni delavci pravijo, da bi mi kri pomagala. Jaz pa ne mislim tako. Bral sem namreč, kakšne nevarnosti lahko prinese s seboj. Toda, naj kri pomaga ali ne, moja vera nasprotuje uporabi krvi. Spoštujte mojo vero in spoštovali boste mene. Če ne boste spoštovali moje vere, bo to zame kakor oskrumba. Če boste spoštovali mojo vero, bom bolezen lahko dostojanstveno prenašal. Vera je najvrednješa od vsega, kar imam, in je sedaj tudi najpomembnejša pomoč v boju zoper bolezen.«

Gospod Day je povedal, kaj sam misli o Adrianu: »Je bolnik, ki svojo nevarno bolezen potrpežljivo, mirno in hrabro prenaša. Njegov pogled kaže odločnost, glas izdaja neomajno zaupanje, vede se pogumno. Njegov govor in telesna drža pa mi še najbolj dajeta vedeti, da je njegova vera trdna. Zaznamuje ga vera. Neozdravljiva bolezen je od njega zahtevala, da je povezal mladostne sanje s stvarnostjo odraslega človeka. Pri tem mu je pomagala vera. [. . .] Pravim, da je zelo prisrčen in mislim, da tudi resnicoljuben. [. . .] Pazljivo sem pretehtal, ali mu njegovi starši niso [vsilili] svojega odpora do zdravljenja s krvjo. [. . .] Zadovoljen sem, da zaradi svojega lastnega mnenja želi, naj ga zdravimo brez krvi.«

Ob neki drugi priložnosti je gospod Day pripomnil, da ima Adrian »svojo vero raje, kakor samo življenje«, in dodal: »Ta neomajni mladi mož mi, svojim problemom navkljub, da čutiti, da so v mojem življenju vse nadloge nepomembne. Nikdar ga ne bom pozabil. Adrian je zrel mladoletnik z izrednim pogumom, pronicljivostjo in inteligenco.«

Odločitev: Adrian je zrel mladoletnik

Sodišče je primer zaključilo v ponedeljek, 19. julija in sodnik Wells je objavil sklep, ki je bil 30. septembra 1993 objavljen tudi v Human Rights Law Journal (Revija o človekovih pravicah). Poglejmo izvleček:

»Zahteve načelnice Oddelka za varstvo otrok so neveljavne; otroka ni treba zaščititi; pokazalo se je, da uporaba krvi ali krvnih produktov (kot transfuzije ali injekcije) ni potrebna, in je v tem primeru zaradi posebnih razmer celo škodljiva.

Če spremenjene okoliščine ne bodo zahtevale drugačno odločitev, je prepovedana uporaba krvi ali krvnih produktov pri njegovem zdravljenju: fant je spoznan za zrelega mladoletnika, in je treba spoštovati njegovo željo, da se bo zdravil brez krvi ali krvnih produktov. [. . .]

Nedvomno je ta ,mlada oseba‘ zelo pogumna. Mislim, da ga podpira ljubeča in skrbna družina in menim, da se z boleznijo pogumno spopada. Njegovo versko prepričanje mu pravi, da ne sme v svoje telo sprejeti krvnih produktov, ne glede na namen [. . .] Včeraj sem imel prednost prebrati A. pisno izjavo pod prisego, imel sem prednost slišati pričanje njegove matere in imel sem prednost govoriti z A. samim.

Prepričan sem, da iz vsega srca veruje, da bi bilo nápak sprejeti kri; če bi ga v to prisilili (o čemer smo govorili), bi to bil vdor v njegovo telo, vdor v njegovo zasebnost, vdor v njegovo bitje, in to bi hudo vplivalo na njegovo moč in sposobnost zoperstavljanja strašnemu in težkemu preizkusu, ki bi se mu moral podrediti, ne glede na izid.

Priznam, da je zdravnik ravnal razumno, ko je rekel, da bi pacient moral biti kooperativen in imeti pozitivno mnenje o kemoterapiji in drugih načinih zdravljenja raka, da bi to sploh lahko bilo kakšno upanje, stvarno upanje na uspeh; če pa bi pacienta prisilili s čim, kar nasprotuje njegovemu najtrdnejšemu prepričanju, bi to drastično zmanjšalo njegovo prilagodljivost. [. . .]

Menim, da je A. po tem, kar ga je doletelo, postal zrel do te stopnje, da je to nepojmljivo za nekega petnajstletnika, ki se ne srečuje in živi s tem, s čimer živi, se mora srečevati in se srečuje A. Mislim, da je to zanj tako huda izkušnja, da si to komaj predstavljam, zdi pa se mi, da je njihova vera ena od stvari, ki podpirajo njega in njegovo družino. Menim, da je to, kar je doletelo A., povzročilo, da je daleč bolj zrel, kakor bi to lahko normalno pričakovali od petnajstletnika. Mislim, da je fant, s katerim sem se zjutraj pogovarjal, prav zaradi te tragične izkušnje povsem drugačen od običajnega petnajstletnika.

Mislim, da je dovolj zrel, da pove svoje neovrgljivo gledišče, in povedal ga je [. . .] Prepričan sem tudi, da je prav, [. . .] da upoštevam njegove želje, in zato jih upoštevam. Ne želi zdravljenja s krvjo. Zato sem tudi prepričan, da če bi to sodišče njegove želje po zahtevi načelnice preklicalo z nasprotnim ukazom, bi to imelo zanj (A.) v pravem pomenu besede nasproten učinek. Poleg tega pa bi — in to je dokaj mogoče — tako pravzaprav podlegel bolezni. Če bi mu dali krvno transfuzijo, bi glede na svoje versko prepričanje res lahko podlegel bolezni v veliki žalosti in nesreči in tega nihče ne želi. Vse to sem upošteval. [. . .]

Glede na vse okoliščine, menim, da je prav, če zavrnem zahtevo, da naj pri A. zdravljenju uporabijo krvne produkte.«

Adrianovo sporočilo sodniku Wellsu

Sodniku Robertu Wellsu je ta mladi fant, ki je vedel, da umira, po Davidu Dayu poslal izredno premišljeno sporočilo. »Mislim, da bi bilo nemarno, če se vam v imenu mojega klienta, s katerim sem danes na kratko govoril, zatem ko ste odšli iz bolnišnice, ne bi zahvalil iz vsega njegovega srca, zelo velikega srca, da ste zadevo obravnavali hitro in spretno, z občutkom, ter zelo pošteno. Zelo vam je hvaležen, častni sodnik, in želim, da poročilo to pokaže. Najlepša hvala.«

Adrianova mati pripoveduje o zadnjih dogodkih.

»Po sodnem postopku je Adrian dr. Jardina vprašal: ,Kako dolgo bom še živel?‘ Zdravnik mu je odgovoril: ,Teden ali dva.‘ Videla sem, da je sinu skozi tesno stisnjene veke pritekla solza. Objela sem ga, on pa je rekel: ,Nikar, mama. Molim.‘ Čez nekaj trenutkov sem ga vprašala: ,Adrian, kako si se s tem sprijaznil?‘ ,Mama, vsekakor bom živel, četudi umrem. In če sta mi ostala samo dva tedna, ju želim užiti. Razvedri se torej.‘

Želel je obiskati podružnico Watch Towerja v Georgetownu, v Kanadi; obiskal jo je. Z enim od prijateljev se je odpravil plavat v bazen. Šel je gledat igro torontske baseballske ekipe Blue Jaysin in se slikal z nekaj igralci. Najpomembnejše pa je bilo, da je želel to, da se je v srcu predal v Jehovovo službo, simbolizirati s krstom v vodi. Toda stanje se mu je poslabšalo in tako je bil zopet v bolnišnici, od koder ni mogel nikamor več. Zato so mu medicinske sestre prijazno uredile, da je lahko uporabil eno od nerjavečih kadi v fizioterapevtski sobi. Tam je bil krščen 12. septembra, naslednjega dne, 13. septembra pa je umrl.

Njegov pogreb je bil največji, kar jih je kdaj bilo na tamkajšnjem pogrebnem zavodu. Prišle so medicinske sestre, zdravniki, starši bolnikov, sošolci, sosedi in veliko duhovnih bratov in sestra iz njegove in tudi drugih občin. Kot starša nisva nikoli povsem spoznala vseh sinovih čudovitih lastnosti, tako potrpežljivosti v velikih preskušnjah ali prijaznosti in premišljenosti, ki so se začele kazati kot del njegove razvijajoče se krščanske osebnosti. Navdihnjeni psalmist je rekel: ,Glej, dar Gospodov so sinovi.‘ Najin je to gotovo bil. Pričakujeva, da ga bova videla v Jehovovem novem svetu pravičnosti, ki bo prav kmalu vzpostavljen na rajski zemlji.« (Psalm 127:3, EI; Jakob 1:2, 3)

Pričakovati smemo, da bo Adrianu koristila izpolnitev Jezusove obljube, zapisane v Janezovem evangeliju 5:28, 29: »Ne čudíte se temu, kajti pride ura, v kateri bodo slišali njegov glas vsi, ki so v grobeh. In tisti, ki so delali dobro, bodo vstali k življenju, tisti pa, ki so delali húdo, bodo vstali k obsodbi« (EI).

Adrian Yeatts je s tem, ko je zavrnil krvne transfuzije, ki bi mu mogoče lahko zdaljšale sedanje življenje, pokazal, da spada k tisti množici mladih, ki jim je Bog na prvem mestu.

[Okvir na strani 5]

,Življenje je v krvi‘

Kri je neverjetno kompleksna in prisotna v vsaki celici telesa. V eni sami kapljici je 250,000.000 rdečih krvnih celic, ki prinašajo kisik in odnašajo ogljikov dioksid; 400.000 belih celic, ki iščejo in uničujejo vdiralce; 15,000.000 krvnih ploščic pa se takoj zbere, če kje nastane ureznina, začnejo se strjevati in rano zapirati. Vse te celice so v krvni plazmi, tekočini slamnate barve, sestavljeni iz sto in sto sestavin, ki imajo pomembno vlogo na dolgem seznamu dolžnosti, ki jih opravlja kri. Znanstveniki še ne vedo, kaj vse je delo krvi.

Nič čudnega torej, če je Bog Jehova, Stvarnik te čudežne tekočine, izjavil, da je ,življenje v krvi‘ (3. Mojzesova 17:11‚ 14; EI).

[Okvir na strani 7]

Transplantacija srca, opravljena brez krvi

Lanskega oktobra so v bolnišnico v Clevelandu v Ohiju, v Združenih državah Amerike, sprejeli triletno Chandro Sharp zaradi razširjenega in okvarjenega srca. Bila je podhranjena in prenehala je rasti, tehtala je le 9 kilogramov in potrebovala je novo srce. Rekli so, da bo živela le še nekaj tednov. Starša sta se strinjala s presaditvijo srca, vendar naj bi bila opravljena brez krvnih transfuzij. So Jehovove priče.

S kirurgom dr. Charlesom Fraserjem ni bilo težav. V michiganskem The Flint Jour­nalu od 1. decembra 1993 so zapisali: »Fraser je povedal, da so se v clevelandski kliniki in drugih medicinskih središčih pri mnogih operacijah — tudi pri transplantacijah — naučili operirati brez transfuzij tuje krvi. Fraser pravi: ,Bolj znamo preprečevati krvavenje, aparat za srce in pljuča pa namesto s krvjo poženemo z drugimi raztopinami.‘ « Povedal je še: »Nekaj posebnih bolnišnic že desetletja opravlja velike kardiovaskularne operacije brez krvnih transfuzij. [. . .] Vedno se potrudimo operirati brez (transfuzij) krvi.«

Devetindvajsetega oktobra so Chandri presadili srce brez uporabe krvi. Po mesecu dni so Chandri povedali, da dobro deluje.