Kanadska veličastna »premikajoča se cesta«
Od dopisnika Prebudite se! iz Kanade
»Kakšna reka je to?« »Reka brez konca,« je odgovoril domači vodnik
BILO je leto 1535. Jacquesu Cartierju, radovednemu raziskovalcu, še na misel ni prišlo, da bo nekega dne vodna pot, o kateri je nameraval pisati, postala ena najpomembnejših v Severni Ameriki. Ta reka je postala prva široka »cesta« za zgodnje trgovce s krznom in naseljence ter navsezadnje v današnjih dneh za velikanske čezoceanske tovorne ladje. Ob svojem ustju doseže več kot 130 kilometrov širine; v notranjost, od Atlantskega oceana do Ontarijskega jezera, pa sega približno 1200 kilometrov.
Zgodovinske knjige pripisujejo Cartierju zasluge, da je to veličastno vodno pot poimenoval sv. Lovrenc. Sčasoma so to ime začeli uporabljati tako za reko, kakor tudi za zaliv ob njenem ustju.
Vzdolž Reke sv. Lovrenca lahko najdemo nekatere najlepše severnoameriške pokrajine. Skalni grebeni in divje doline se spuščajo v vodo in tako ustvarjajo enega najdaljših fjordov na svetu, Saguenayjski fjord, ki se razteza skoraj 100 kilometrov. Mogočna reka Saguenay se s severa z vrtinčastim tokom izliva v sv. Lovrenca in tako ustvarja široko rečno ustje, kjer se oceansko plimovanje meša z rečnim tokom.
Kot pravijo pomorski biologi, se tukaj pod površjem srečujeta dva svetova. Hladna, slana oceanska voda teče v globini 400 metrov skozi podvodne kanale. Nato se dvigne in pomeša s sladko rečno vodo. V tem ustju je morsko življenje precej bogato. Sorazmerno blizu so beluge (majhni beli kiti), ščukasti ali mali kiti, brazdati ali hrbtopluti kiti in orjaški sinji kiti. Ponavadi te štiri vrste kitov živijo na stotine kilometrov narazen. Nič čudnega torej ni, da si je te kite samo v enem, pravkar minulem letu, med vožnjo s čolnom po Reki sv. Lovrenca, ogledalo več kot 70.000 turistov.
Združba rastlin, živali in ptic vzdolž reke je ena od najbolj nenavadnih na zemlji. Tukaj je na stotine vrst rib, več kot dvajset vrst dvoživk in plazilcev ter dvanajst vrst morskih sesalcev. Pravijo, da skoraj tristo vrst ptic često obiskuje svoja močvirja in obale. Na tisoče ptic selivk, kot na primer race in snežne gosi, se v jatah zgrinja k tem vodam.
Naprej proti vodnemu toku se v ozadju obale dvigajo spokojne, modro obarvane gore. Temni gozdovi obrobljajo rečne bregove. Prekrasni otoki kakor opazovalci ležijo v svojih širokih kanalih. Farme, vasi in mesta čemijo na obalah reke.
Od Montreala v notranjost številne brzice, v razdalji 160 kilometrov, v presledkih prekinjajo tok reke. Za brzicami, kjer je šestdeset kilometrov dolg odsek reke posejan z otoki, imenovanimi Tisoč otokov (pravzaprav jih je skoraj 2000), postane plovba bolj ležerna.
Promet na »cesti«
Že leta 1680 so se evropski naseljenci pogovarjali, da bi za Montrealom s kanali, s katerimi bi obšli brzice, razširili »cesto« za čezoceanski promet. Te sanje so se uresničile skoraj tristo let kasneje, leta 1959, z odprtjem Pomorske poti sv. Lovrenca. Imajo jo za enega od velikih svetovnih gradbenih dosežkov.
Med Montrealom in Ontarijskim jezerom so zgradili sedem novih zapornic, da bi dokončali 293 kilometrov dolg odsek te vodne poti. Zaradi tega pa so morali izkopati več kot 150 milijonov kubičnih metrov zemlje in skal. Če bi to maso enakomerno nakopičili na nogometno igrišče, bi to ustvarilo več kot 35 kilometrov visoko goro. Za gradnjo zapornic so uporabili tako veliko količino betona, da bi z njim lahko zgradili štiripasovno cesto od Londona do Rima.
Jacques LesStrang, avtor knjige Seaway—The Untold Story of North America’s Fourth Seacoast, je v njej navedel besede ladijskega kapitana: »Takšne vodne poti, kakršna je ta, ni nikjer na svetu. Potovati tu ni lahko, vendar je pot, zaradi veličastnosti reke, bučanja Niagarskih slapov in neskončne verige jezer ter otokov, zelo privlačna.«
Čezoceanske ladje, ki plujejo navzgor po razširjeni »cesti« v Duluth-Superior na ameriški (ZDA) strani Gornjega jezera, se kakor dvigalo dvignejo 180 m nad morsko gladino, kar ustreza višini šestdesetnadstropnega nebotičnika. Celotna pot od Atlantskega oceana v notranjost je dolga 3700 kilometrov.
Takšen morski promet je mestom ob poti prinesel trgovski razcvet. Knjiga The Great Lakes/St. Lawrence System pojasnjuje: »Področje ob meji, ki ločuje dva naroda, je središče industrije Združenih držav in Kanade, ter je največji vir industrijske in proizvodne blaginje v zahodnem svetu. Tu živi več kot 100 milijonov prebivalcev.«
Nekatera med več kot 150 pristanišči, ki od Atlantskega oceana do Gornjega jezera obrobljajo vodno pot, so (v Kanadi) Quebec, Montreal, Toronto, Hamilton, Sault Sainte Marie in Thunder Bay ter (v Zduženih državah) Buffalo, Erie, Cleveland, Detroit, Chicago in Duluth-Superior. Ladje iz Casablance, Le Havra, Rotterdama in od drugod vsako leto po Reki sv. Lovrenca prepeljejo na milijone ton blaga. Uporaba »ceste« omogoča odpiranje na desettisoče delovnih mest in vsako leto milijarde dolarjev državnega dohodka.
Opozorilni klici
Toda sedaj, po tridesetih letih plovbe po tej »cesti« se slišijo opozorilni klici. Stoletja so Reko sv. Lovrenca, z njenimi Velikimi jezeri kot zbiralniki, »uporabljali za kanalizacijo in smetišče«, trdi Environment Canada. »Velika reka« se je s tem vse do pred kratkim še uspešno spopadala.
Velike čezoceanske tovorne ladje so v sladkovodna jezera in reko spuščale svoj balast. Industrija in mesta vzdolž morske poti so v reko odlagala strupene kemikalije. Tudi kmetijstvo je z onesnaževanjem površinskih odtekajočih vod prispevalo svoj delež. Vsi ti nakopičeni pojavi so ogrozili reko.
Cele vrste rib so postopoma izginile, ker se je v reko izlivalo vse več strupenih snovi. Sčasoma so prepovedali plavanje. Nato so prepovedali uživanje določenih rib in školjk. Pitna voda iz vodovoda napeljanega iz reke, je postala vprašljiva. Določene vrste divjih živali so postale uradno ogrožene. Voda je na obalo naplavila mrtve beluge, žrtve bolezni, ki so jih povzročili strupi v vodi.
Temeljito čiščenje »ceste«
Reka je pošiljala jasno sporočilo. Veličastno »premikajočo se cesto« je bilo treba popraviti. Tako se je leta 1988 na to odzvala kanadska vlada in sprejela Delovni načrt sv. Lovrenc, s katerim je nameravala temeljito očistiti reko. Ta načrt je vseboval program za njeno ohranitev, zaščito in ozdravitev, še posebej od Montreala do Atlantskega oceana.
Sedaj se pripravljajo načrti za preživetje ogroženih vrst. Razglasili so zaščitena področja, da bi ohranili, kar je še ostalo. Na področju, kjer se srečata reka Saguenay in Reka sv. Lovrenca, so uredili nov tip morskih parkov, Saguenayjski morski park, da bi obvarovali izjemno morsko okolje in divje živali.
Izvajati so začeli nove predpise. Industriji so določili rok, do katerega mora za devetdeset odstotkov zmanjšati onesnaževanje reke. Za zmanjšanje onesnaževanja razvijajo tudi nove tehnologije. Predele, ki so bili onesnaženi s strupenimi snovmi iz rečne usedline ali zaradi bagranja, temeljito čistijo. Na nekaterih področjih vzdolž obale nameravajo z uporabo očiščene usedline urediti nova prirodna okolja za divje živali. Sprejemajo tudi ukrepe za nadziranje števila in gibanja tisoče turistov, ki si vsako leto ogledajo reko.
Škodo se lahko popravi. V prvi vrsti bo reka, ne tako kakor ceste, ki jih je naredil človek, sama okrevala, če jo bodo ljudje nehali onesnaževati. Nujno se mora spremeniti stališče industrijalcev in navadnih potrošnikov tistih, ki imajo koristi od trgovine vzdolž reke in okrog Velikih jezer.
Eno znamenje uspešne zaustavitve slabšanja stanja so kiti beluge. Čeprav so še vedno ogroženi, so si le-ti opomogli, po tem ko se je njihovo število zmanjšalo s 5000 na komaj okrog 500.
V javnosti se sedaj prebuja nova zavest o škodi, ki je bila prizadejana naravnim bogastvom reke in njenemu minljivemu sijaju. Ali bo ta zavest v prihodnosti tako močna, da bo podprla obnovitvena prizadevanja? Bo, in to takrat, ko bo človek spoštoval in cenil Božje stvarstvo.
[Navedba vira slike na strani 18]
Z dovolrjenjem Uprave Pomorske poti sv. Lovrenca