Pomagati okuženim z aidsom

»DUHOVNIK zaradi aidsa naleti na zaprta vrata«, je bil naslov članka v The New York Timesu. Časopis je poročal o baptističnem duhovniku, čigar žena in dva otroka so se okužili z virusom aidsa, zato ker je žena leta 1982 dobila transfuzijo krvi (otroka sta se okužila v maternici). Zaradi bolezni so njemu in njegovi družini skušali preprečiti obiskovanje različnih baptističnih cerkev. Razočaran jih je prenehal obiskovati in zapustil službo baptističnega duhovnika.

Primer tega človeka, ki je bil razočaran nad ravnanjem svoje cerkve, poraja mnoga vprašanja: Ali je Bogu kaj mar za bolne ljudi, tudi za tiste z aidsom? Kako jim lahko pomagamo? Kakšne varnostne ukrepe bomo morali narediti, ko bomo kot kristjani tolažili tiste, ki imajo aids?

Božja ljubezen do okuženih

Biblija pokaže, da se je vsemogočni Bog zmožen vživeti v čustva trpečih. Ko je bil Jezus na zemlji, je prav tako kazal iskreno usmiljenje do bolnih. Bog mu je dal moč, da je ozdravljal ljudi vsakršnih bolezni, kot nam to poroča Biblija: »In pridejo k njemu velike množice, ki so imeli s seboj hrome, slepce, mutce, pohabljene in mnogo drugih, ter jih polože k nogam Jezusovim; in on jih ozdravi« (Matevž 15:30).

Seveda danes Bog nikomur na zemlji ne daje moči, da bi čudežno ozdravljal ljudi, kakor je to delal Jezus. Vendar biblijska prerokba pokaže, da v Božjem novem svetu kmalu »noben prebivalec ne poreče: Bolan sem!« (Izaija 33:24). Biblija obljublja: »[Bog] obriše vse solze ž njih oči; in smrti ne bode več, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine ne bode več« (Razodetje 21:4). Bog se je, zaradi svoje velike ljubezni do ljudi, namenil trajno ozdraviti vse bolezni, tudi aids.

Psalm 22:24 o Bogu pravi: »Ni zaničeval in ni mrzel trpljenja trpinovega, tudi ni skril obličja svojega pred njim; temuč, ko je vpil do njega, ga je uslišal.« Božja ljubezen je na voljo vsem tistim, ki ga iskreno prosijo za pomoč.

Kdo se lahko okuži z virusom aidsa

Aids je predvsem bolezen življenjskega stila. Mnogo okuženih se, gledajoč nazaj, strinja s tem kar pravi Psalm 107:17: »Nespametni zavoljo pota pregrehe, zavoljo krivic [zablod, NW] svojih so prišli v trpljenje.«

Ko kdo odstopi od biblijskih meril in se zaplete v spolno intimnost s kom zunaj zakona Božje ureditve, postane tveganje, da se okuži z aidsom ali da z njim okuži druge, resnično. Tudi ko si posamezniki izmenjujejo igle za vbrizgavanje mamila, lahko dobijo aids in z njim okužijo druge. Poleg tega so mnogi dobili aids zaradi transfuzije krvi, ki so jo darovali okuženi.

Toda tragično je, da se je z virusom aidsa okužilo pretresljivo število nedolžnih ljudi in to na več načinov. Na primer, veliko zvestih zakonskih partnerjev se je s spolnimi odnosi okužilo z aidsom po okuženem partnerju, čeprav za to sami niso bili krivi. Potem je tu še vznemirljivo število novorojenčkov, še posebej na nekaterih področjih, ki so od svojih mater dobili virus aidsa, zaradi česar so postali ene najtragičnejših žrtev aidsa. Tudi medicinsko osebje in drugi so zboleli, ko so ob nesrečah prišli v stik z okuženo krvjo.

Na kakršenkoli način že kdo dobi aids, Sveto pismo jasno pokaže, da Bog ni odgovoren za prenašanje te smrtne bolezni. Čeprav si je večina okuženih sama nakopala aids in s svojim ravnanjem, ki ni v soglasju z biblijskimi merili, okužila tudi druge, se odstotki spreminjajo ter se kažejo v večjem številu nedolžnih žrtev, kakor so na primer dojenčki in zvesti zakonski partnerji.

Svetovna zdravstvena organizacija ugotavlja, da se ženske po vsem svetu okužijo z aidsom približno tako pogosto kakor moški in da se bodo do leta 2000 večinoma na novo okužile prav ženske. Afriški zdravstveni delavci pravijo, da se je v Afriki v osemdesetih odstotkih primerov z aidsom, le-ta »prenesel s heteroseksualnimi spolnimi odnosi, pri skoraj vseh drugih pa se je, med nosečnostjo ali pri rojstvu, prenesel od matere na otroka.«

Čeprav Bog nasprotuje vsakršnemu prestopanju svojih zakonov, vključno s prekrški, zaradi katerih pride do takšnega trpljenja, pa hitro ponudi svojo usmiljeno roko vsem, ki tako trpijo. Celo tisti, ki so aids dobili zaradi nepravilnih dejanj, se lahko okoristijo Božjega usmiljenja s tem, da obžalujejo in prenehajo delati, kar je napačno (Izaija 1:18; 1. Korinčanom 6:9-11).

Kaj vemo danes

Aids je svetovni zdravstveni problem. Medtem ko znanstveniki ljudem zagotavljajo, da »HIV ni tako enostavno prenosljiv virus«, pa je to slaba tolažba za milijone, ki ga že imajo in za brezštevilne milijone, ki ga bodo dobili v prihodnjih letih. Dejstva kažejo, da se širi po vsem svetu.

Neka publikacija, ki je povzela običajne načine prenašanja bolezni, navaja: »Skoraj vse infekcije s HIV se prenašajo s spolnim stikom, ali pa z izpostavljanjem okuženi krvi.« Glede na sklepe večine v zdravstveni stroki, poročilo ugotavlja: »Da bi prišlo do okužbe, mora priti do mešanja telesnih tekočin (skoraj vedno krvi ali semena) med okuženim in neokuženim.«

Vendar frazi »skoraj vsi« in »skoraj vedno« priznavata možnost izjem. Medtem ko je danes večina načinov prenašanja aidsa tistim v medicinski stroki poznana, pa je morda način okužbe pri majhnem odstotku primerov nepoznan. Zaradi tega morda previdnost še vedno ni odveč.

Kako se boste odzvali

Približno dvanajst do štirinajst milijonov ljudi po vsem svetu je že okuženih z virusom aidsa. Domnevajo pa, da bo do konca tega stoletja okuženih še precej milijonov več. Tako ste se morda že ali pa se boste kmalu znašli v družbi tistih, ki imajo to bolezen. Na primer, v vseh velikih mestih so bežni stiki s takšnimi ljudmi na delovnih mestih, v restavracijah, gledališčih, na športnih igriščih, v avtobusih, podzemnih železnicah, na letališčih in v vlakih, kakor tudi na drugih javnih zbirališčih, vsakodnevni.

Tako bodo morda kristjani srečevali (ali pa bodo spodbujeni, da jim pomagajo) vedno več tistih, kateri trpijo za to boleznijo in želijo preučevati Biblijo, obiskovati krščanske shode ter napredovati do predanosti Bogu. Kako naj bi se na potrebe žrtev aidsa odzvali kristjani? Ali obstajajo kakšni varnostni ukrepi, ki bi bili uporabni in v korist tako trpečemu kakor tudi tistim v krščanski občini?

Glede na veljavno splošno mnenje se aids ne prenaša z bežnimi stiki. Tako se zdi razumno, da nam ni treba biti pretirano zaskrbljeni, če smo v bližini ljudi z aidsom. Ker pa imajo žrtve aidsa pretresljivo oslabljen imunski sistem, moramo biti previdni, da se od nas ne nalezejo kakšne običajne virusne infekcije. Njihove telesne poškodbe so lahko, zaradi takšnih običajnih bolezni, precejšnje.

Ker je aids smrtno nevaren, je pametno, da imamo stalno v mislih razumne varnostne ukrepe, ko bolnika z aidsom radevoljno sprejemamo v našo lastno družbo ali v družbo krščanske občine. Kadar ni nobenega skupnega obvestila, bomo morda najprej o okoliščinah želeli obvestiti enega od starešin v občini, da bo le-ta pripravljen na prijazen in primeren odgovor vsakomur, ki bi o primeru poizvedoval.

Ker se lahko virus prenaša prek okuženčeve krvi, je za občine morda razumno, da sprejmejo tako imenovane splošne varnostne ukrepe, kadar čistijo toaletne prostore in izločke, še posebej, če je v njih kri. Izraz »splošni varnostni ukrepi« je prevzet iz medicinske stroke in opisuje niz pravil, po katerih je lahko vsa kri katerekoli osebe okužena in potencialno nevarna. Zaradi tega je treba z njo ravnati na poseben način. Ker je kraljestvena dvorana javna ustanova, bi bilo morda pametno imeti pri roki čistilna sredstva, med drugim tudi škatlo za rokavice iz lateksa ali vinila, da bi lahko ob nesreči poskrbeli za primerno nego in čiščenje. Na splošno se za temeljito čiščenje krvnih izločkov priporoča 10% klorovo raztopino.

Kristjani smo poučeni, da pri vsem našem ravnanju z drugimi, tudi z žrtvami aidsa, posnemamo Jezusov zgled. Jezusovo sočutje do trpečih, ki so imeli iskreno željo ugajati Bogu, je vredno posnemati. (Primerjajte Matevž 9:35-38; Marko 1:40, 41.) Vendar, ker za aids trenutno ni zdravila, je za kristjana primerno, da sprejme vse razumne varnostne ukrepe, medtem ko trpečim za aidsom sočutno pomaga (Pregovori 14:15).

Tudi žrtve aidsa lahko pomagajo

Vsak razsoden trpeči človek za aidsom se zaveda, da so drugi glede njegove bolezni zelo občutljivi. Zato bi bilo za žrtve aidsa bolje, da zaradi spoštovanja do občutkov tistih, ki želijo pomagati, ne bi začeli z javnim razkazovanjem naklonjenosti, na primer z objemanjem in poljubljanjem. Čeprav je zelo malo možnosti ali pa sploh nič, da bi se zaradi takšnih kretenj lahko okužili, bo ta zadržanost pokazala, da je žrtev do drugih obzirna, v zameno pa bo tudi sama deležna podobne obzirnosti.a

Če se oseba z aidsom zaveda, da je mnoge strah neznanega, ne bi smela biti prehitro vznemirjena, če ni takoj povabljena v privatno stanovanje ali če se zdi, da neki roditelj svojemu otroku ne dovoli biti v njeni bližini. In če je eno od preučevanj knjige v kraljestveni dvorani Jehovovih prič, bi bilo za nekoga z aidsom modro, da si raje izbere to skupino kot pa privatni dom, razen če se glede tega ni že prej pogovoril s stanovalcem.

Oboleli za aidsom bi z drugimi morali ravnati previdno, ko imajo na primer močan kašelj z izmečkom in je znano, da imajo tuberkulozo. Zaradi takšnega stanja se bodo tako želeli prilagoditi državnim zdravstvenim napotkom o postopkih za osamitev.

Nedolžna oseba se lahko okuži tudi tako, da se poroči z nekom, ki nevede v sebi nosi virus aidsa. Tako je morda treba biti še posebej previden, če je eden ali pa oba partnerja, ki se želita poročiti, živel v promiskuiteti ali uporabljal injekcijske igle za vbrizgavanje mamil, preden je prišel do točnega spoznanja Božje Besede. Ker število tistih, ki so okuženi s HIV (brez vidnih znakov bolezni) narašča, za neko osebo ali njene skrbeče starše ne bi bilo neprimerno, še pred zaroko ali poroko, bodočega partnerja zaprositi za preiskavo krvi. Ker je bolezen pogubna in smrtna, bodoči zakonski partner ne bi smel biti zaradi take prošnje užaljen.

Če se pokaže, da je test pozitiven, bi bilo za okuženo osebo neprimerno, da bi pritiskala na bodočega partnerja, naj nadaljuje z dvorjenjem ali zaroko, če sedaj le-ta želi prekiniti razmerje. Za vsakega, ki je prej živel precej tvegano življenje v promiskuiteti, ali pa si je vbrizgaval mamilo, bi bilo pametno, da se prostovoljno odloči za preiskavo krvi, še preden začne z dvorjenjem. Tako se lahko ogne ranjenim čustvom.

Kot kristjani želimo ravnati sočutno in se ne želimo ogibati ljudi, ki imajo aids, čeprav se zavedamo, da so občutki glede te občutljive teme pri vsakem posamezniku zelo različni (Galatom 6:5). O bolezni, kakršna je aids, še ni vse znano, zato bodo morda mnogi imeli pomisleke, ko se bodo srečali s temi vprašanji. Na zadevo bomo gledali uravnovešeno, če bomo v krščanski občini žrtvam aidsa še naprej izrekali dobrodošlico, jim izkazovali ljubezen in toplino. Hkrati pa bomo sprejeli razumne varnostne ukrepe, da pred boleznijo zaščitimo sebe in naše družine.

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 22]

Zasmilila se mi je do srca

Nekega dne sem se, medtem ko sem oznanjevala na ulici, približala neki mladi ženski, stari okrog dvajset let. Njene velike rjave oči so bile videti tako žalostne. Medtem ko sem z njo poskušala spregovoriti o Božjem kraljestvu, sem ji ponudila enega od traktatov, ki sem jih imela v roki. Brez oklevanja je vzela traktat Tolažba za potrte. Najprej je pogledala traktat, potem mene, nato pa rekla s pustim glasom: »Moja sestra je nedavno umrla za aidsom.« Preden sem končala z izrazi sožalja, je rekla: »Tudi jaz umiram za aidsom in imam dva majhna otroka.«

Zasmilila se mi je do srca. Iz Biblije sem ji brala o prihodnosti, ki jo je človeštvu obljubil Bog. V naglici je nepremišljeno dejala: »Zakaj bi se Bog zanimal zame, ko pa se jaz nisem nikoli zanimala zanj?« Pojasnila sem ji, da bi s preučevanjem Biblije lahko razumela, da Bog sprejme vsakogar, ki se iskreno kesa in zaupa vanj ter v odkupno žrtev njegovega sina. Odgovorila je: »Vem, kdo ste. Vi ste iz kraljestvene dvorane s te ulice. Toda, bi bila oseba, kakršna sem jaz, dobrodošla v vaši kraljestveni dvorani?« Zagotovila sem ji, da bi vsekakor bila.

Ko je na koncu s knjigo Biblija — Božja beseda ali človeška in traktatom v roki nadaljevala svojo pot, sem si mislila: ,Upam, da bo našla tolažbo, ki jo lahko da le Bog.‘