Najino življenje je bil španski flamenko

MED igranjem na kitaro in pihanjem na trobento je velika razlika. Čeprav sem ljubil flemenko kitaro že od svojega 17-ega leta, je bila trobenta ta, ki je nekako spremenila tok mojega življenja. Bilo je to leta 1975, v Španskih zračnih silah. Toda, najprej mi dovolite, da razložim, kako sem vzljubil kitaro.

Odrastel sem v Verdunu, delavskem predelu Barcelone, živahne mediteranske luke. Moj oče je pesnik flamenka in entuziast. Mati je pevka flamenka. (Flamenko je edinstveni stil glasbe, pesmi in plesa iz Andaluzije, čigar korenine segajo med Cigane, Arabce in Žide, stoletja nazaj.) Moja mati po rodu iz Baene blizu Cordobe v Andaluziji, je seveda ljubila flamenko in me vzpodbujala k učenju kitare. Tako sem se dve leti učil igrati kitaro pri privatnem učitelju, potem pa sem pričel iskati delo. Ni ga bilo težko najti. Ker Španijo obišče veliko turistov, je po flamenku zmeraj veliko povpraševanje.

Ustanovljen je Duo flamenko

Ko sem dokončal vojaško službo, sem v Barceloni delal v tablaou, ki se je imenoval El Cordobés. Naša španska beseda tablao ali tablado, ki se nanaša na predstavo flamenka, prihaja iz lesenega postavljenega odra, narejenega iz tablas, ali desk, na katerih se med predstavo pleše flamenko. Na kitari sem spremljal moške in ženske plesalce (bailaores in bailaoras), kot tudi pevce (cantaores), ki so običajna zasedba flamenko showa. Za tiste, ki niso seznanjeni s flamenko petjem in plesom, lahko rečem le, da je to umetnost, ki nemara sega nazaj v čas arabske zasedbe Španije (od 8. do 15. stoletja). Umetniki, ki so bili ciganskega rodu, so bili glavni izvajalci te umetnosti skozi vsa stoletja.

Ko sem delal v El Cordobés, sem bil očaran nad mlado plesalko. Majhna tresoča se plesalka s črnimi lasmi in črnimi očmi, iz Katalonije, je spremenila moje življenje kajti postala je moja žena. Poročila sva se v katoliški cerkvi v Santa Coloma de Gramanet, blizu Barcelone leta 1978. Toda kako je ona vstopila v svet plesa flamenka? Naj pove svojo zgodbo.

Glasba in ples v moji krvi

Yolanda: Že od otroštva sem se poglabljala v svet španske glasbe. Moj oče je užival ob poslušanju sardanske glasbe, ki je značilna za Katalonijo, medtem ko sta mati in stara mati vedno peli vesele aragonske jote. Ker sem imela problem z nogami, je zdravnik svetoval naj telovadim. Posledica tega je bila, da sem začela plesati balet. Ko mi je bilo sedem let, sem videla neko deklico plesati flamenko in to mi je bilo tako všeč, da me je mati poslala v šolo za tovrstne plesalce.

Začela sem napredovati in plesala sem v peñas flamencas, malem flamenko teatru. Nekega dne, ko sem bila stara 14 let, sva se z materjo sprehajali po slavni Rambla de las Flores v zabaviščnem delu Barcelone, in zagledali sva reklamni napis El Tablao Flamenco, El Cordobés. Mati je predlagala, da greva pogledat, ali rabijo plesalko. Sprejeli so me še isti večer. In kdo je bil kitarist? Francisco (Paco) Arroyo, s katerim sem se navsezadnje poročila! Sedaj lahko on nadaljuje zgodbo.

Trobenta in sprememba

Kako je trobenta vstopila v mojo zgodbo? Leta 1975 sem služil vojsko v letalstvu (Academia General del Aire), v vojaškem zaporu v La Manga del Mar Menor, v provinci Murcii. Bil sem zaporniški trobentač, ki je preko dneva s trobento naznanjal zvočne signale zastavnikom.

Med tamkajšnjim službovanjem sem opazoval nekega mladega zapornika, tihega in ponižnega moškega. Radoveden sem bil, zakaj je v zaporu. Zato sem ga to nekega dne tudi vprašal. Najprej ni hotel govoriti z mano zaradi zaporniškega pravilnika, toda vztrajal sem. Hotel sem vedeti. Razložil mi je, da je tam kot pripadnik krščanske verske skupine, ki zaradi ugovora vesti ne služi vojske, kot Jehovova priča, in da je zaradi osebnega prepričanja odklonil služenje v vojski. Bil sem radoveden glede njegovega verovanja, zato mi je povedal, da verjame v Biblijo in da je bilo sedanje svetovno stanje v tej knjigi napovedano. Nikoli nisem bral Biblije, zato me je vprašal, ali bi jo rad imel. Rekel sem, da bi.

Toda kako mi je nameraval priskrbeti Biblijo, ko pa mu je bilo kot zaporniku prepovedano pričevati? Nekega dne mu je nekaj njegovih tovarišev, Prič, prineslo košaro pomaranč. V sredini košare sta bili skriti Biblija in knjiga Resnica, ki vodi do večnega življenja. Na skrivaj mi je predal literaraturo, toda za tem ga nisem uspel več videti. Kmalu po tem sem zapustil letalstvo in se vrnil v Barcelono. Če bi vsaj vedel njegovo ime! Zelo rad bi ga zopet srečal saj je bil on uporabljen, da mi prvič pokaže biblijsko resnico.

Popuščanje objema flamenka

Kot sem že prej rekel, sva se z Yolando poročila. Minilo je približno eno leto, ko je nekega dne potrkalo na vrata. Yolanda je odprla in pred vrati sta stali dve Jehovovi priči. Rekel sem ji, naj ju odslovi. Toda spomnil sem se mladega moškega iz zapora in knjig, ki mi ju je dal. Povabil sem Priči noter in ju začel spraševati o mnogih stvareh. Pričama se je zdelo potrebno, da me ponovno obiščeta. Tako smo naslednji teden začeli z biblijskim študijem.

Kmalu mi je družina začela nasprotovati. Moj oče je rekel: ”Rajši bi videl, da bi bil tat, kot pa Jehovova priča!“ Ta odpor me je prepričal, da bi bilo bolje, če bi odšla delat v kakšno drugo državo, stran od družine. Tako sva 1981. leta odšla v Venezuelo z delovno pogodbo v rokah. Kmalu so Priče misijonarji začeli proučevati z nama. Nekaj časa sva bila povezana s Pričami brez vsakršnega pravega napredka. Navsezadnje sva se leta 1982 preselila v Združene države Amerike, kjer sva se zaposlila v španski restavraciji v Los Angelesu, Kalifornija.

Kljub neodobravanju obeh najinih družin sva se 1983. leta končno krstila v Los Angelesu. Moj oče je bil tako zelo iz sebe, da mi je ukazal, naj se preneham pisati tako kot on, Arroyo. Vendar od takrat se je njegovo obnašanje že spremenilo in sedaj sprejme celo obisk Jehovovih prič. Tudi ena mojih sester sedaj proučuje Biblijo.

Drugi razlog, da nama je bilo potrebno toliko časa, da sva prišla do krsta, je bil, da sva zašla daleč v svet flamenka. Tako življenje je od naju zahtevalo, da sva ob večerih nastopala v nočnih klubih in restavracijah. Tamkajšna družba ni bila zmeraj ravno najboljša za naju kot kristjana. Lastnik restavracije je hotel, da zabavava ljudi za Božič in na proslavah rojstnih dnevov. Nisva hotela delati kompromisov, zato sva navsezadnje zapustila svet flamenka.

Med tem časom sva dobila dva otroka, Paquita in Jonathana. Da lahko vzdržujeva družino, sedaj služiva denar s poučevanjem plesa in igranja kitare. Študenti prihajajo k nam na dom. Tako nama ostane več časa za družino in naše duhovne interese, vključno z občasnim povečanjem naše dejavnosti v javnem pričevanju.

Nekaj bolj pomembnega kot flamenko

Flamenko se prikazuje kot ogromna raznolikost stilov in je avtentična manifestacija starodavne španske folklore. Oba še vedno ljubiva flamenko kot glasbo in kot izraz človeških čustev. Toda veva, da obstaja še nekaj bolj pomembnega v življenju: služiti Bogu in našim bližnjim.

Uživava v sprostitivi med našimi španskimi brati in sestrami, ob priložnostih ko imamo praznovanja z mehiško in špansko glasbo in plesom. Kakšna radost je videti složnost Jehovovega ljudstva, zbranega iz mnogih narodov. In kakšno veselje bo kmalu zavladalo za vse nas, ko si bomo izmenjevali glasbene izkušnje v obljubljenem Božjem novem svetu na čisti, mirni in krivde očiščeni Zemlji! (Po pripovedi Francisca (Paco) in Yolande Arroyo.)

[Slike na strani 18]

Naša družina, pripravljena za pričevanje od hiše do hiše

Predstava flamenka za skupino prijateljev