Moja kitara, moja glasba in moj Bog

30. OKTOBER 1963 je bil zame poseben dan. Ob 19.30 uri bi naj kot solist igral na svojo kitaro na dve in pol urnem klasičnem glasbenem programu v glavnem gledališču v Montevideu. Temu dogodku, ki se naj bi prenašal tudi po vsem Urugvaju, je bilo posvečeno precej javne pozornosti.

Zaradi soočenja z velikim in zahtevnim občinstvom, sem se tistega jutra zbudil precej živčno napet. Zdelo se mi je, da čas teče veliko počasneje kot sicer. Ta živčna napetost se je večala. Toda ko bom enkrat pred občinstvom, bom potreboval popolno kontrolo svojih živcev, da se bom lahko povsem skoncentriral na zapleteno delo prstov. Mnogo obetavnih koncertnih glasbenikov je odpovedalo, bili so žrtev svojih lastnih živcev. Pri nekaterih primerih so se pojavili duševni izpadi in celo neznatni primeri izgube spomina. Poleg vsega tega pa je koncertna kitara zelo nehvaležen instrument. Nemudoma te lahko izda. Najmanjša napaka pri prehodu občutljivih tonov je zaznavna pri še tako neizkušenem ušesu.

Težak koncertni preizkus

Okoli 18.30 ure začne prihajati občinstvo. Med njimi so tudi poklicni glasbeniki, mnogi navdušeni kitaristi, profesorji in učitelji glasbe, študentje in privrženci glasbe kakor tudi ostalo občinstvo. Vsem je skupna ena stvar — želja, da uživajo prijeten glasbeni koncert. Prav tako pričakujejo glasbo na visokem nivoju. Prijetno je videti, da je še mnogo ljudi, ki cenijo nežno, melodično skladnost v nasprotju z bučno, neubrano rock glasbo.

Sedaj je ura že 19.20. Nenadoma nekdo potrka na vrata garderobe in me opomni, da se moram v petih minutah pojaviti na odru. To je prvo izmed treh obvestil. Naslednje pride, ko manjkajo še tri minute in tretje, ko manjka samo še minuta do dvigovanja zavese. Zakaj to mučno odštevanje? Zato, ker bodo lokalne radijske postaje prenašale koncert po skoraj vsej deželi, je logično, da mora biti znak »oddajanja po radiu« popolnoma časovno usklajen z dejanskim pričetkom.

Še ena minuta! Do tega časa se je živčna napetost zelo stopnjevala. Luči v glavnem delu dvorane so ugasnile. Sedaj je samo oder povsem osvetljen. Zaslišim glas, ki pokliče moje ime in reče: »Sedaj lahko greš na oder.«

To je odločilni trenutek. Moje srce divje utripa, kot da bi poskušalo skočiti iz prsi. Hitro odidem do sredine odra za spuščeno zaveso. Zavesa se dvigne, stopim naprej in kot je v navadi, me občinstvo sprejme s toplim ploskanjem. To mi daje možnost, da se umirim in sprostim nekoliko živčne napetosti. Stik s poslušalci postane lažji.

Trenutek resnice

Pred začetkom grem na hitro s prsti po strunah in tako še zadnjič preizkusim, če je instrument dobro uglašen. Nato počasi pričnem igrati prvi del. V času teh nekaj taktov mi roke še trepečejo in se tresejo. Po malem postajajo sigurne in postopoma jih lahko povsem nadziram. Glasbeni toni postajajo ostrejši, jasnejši, čistejši in tresenje med igranjem drugega dela skoraj povsem izgine.

Občutim, da se izvajanje krajših prehodov, mnogih različnih občutljivih tonov, dinamična moč in seveda tudi glavna polnost zvoka zelo izboljšujejo. Pozorna množica je videti napeta in poskuša v popolni tišini ujeti vsako noto. Njeno navdušeno ploskanje me prepriča, da sem opravil preizkušnjo.

Sledi ploskanje in pozdravljanje, kar okrona moj trud. Toda kaj je bilo tisto, kar me je sililo, da sem še nadalje želel pred publiko? Ali je bilo ploskanje, priznanja, lov na moje avtograme tisto, kar me je gnalo, da sem te nastope tolikokrat ponavljal? Ali bi lahko bila to samo gola stvar sebičnega jaza ali osebne domišljavosti?

Kako sem postal koncertni solist

Ko sem bil še otrok, me je zgrabila nekakšna nevidna moč. To je bila moja notranja težnja — postati glasbenik. Moja glasbena težnja je postala vidna že pri petih letih starosti. Vedno sem si želel igrati kitaro. Temu moji starši niso posvečali kakšne posebne pozornosti. Mislili so, da je bila to le nekakšna bežna naklonjenost. Minilo je nadaljnjih pet let, preden sta me začela bolj resno jemati. Tako sem se začel uradno učiti kitaro, ko sem imel 10 let.

S 15. leti sem se začel pojavljati v javnosti. Leta 1959 sem zmagal na prvem tekmovanju, ki ga je letno organizirala mednarodna belgijska organizacija. Leta 1961 sem zopet zmagal na nastopu, ki so ga organizirale tri vodilne glasbene ustanove Urugvaja. Javno nastopanje je postalo nekaj vsakdanjega.

Leta 1964 sem potoval v Združene države Amerike skupaj z nekim pianistom. Tam, v Washingtonu, sva se predstavila z vrsto koncertov. Ko sem se leta 1965 vrnil domov, sem nadaljeval z razvojem svoje glasbene kariere. Stalno sem dopolnjeval svoje glasbeno delo in to na različnih radijskih in televizijskih postajah. Postal sem dobro poznan in prepoznavali so me skoraj povsod, kamorkoli sem v Urugvaju šel.

Spiritizem ni uspel zadovoljiti

Pri tem pa sem izvajal tudi spiritistično religijo. Služil sem celo kot medij in ozdravljevalec. Toda moj največji interes in iskrena želja je bila, bolje spoznati Boga. Ko sem sprejel nekaj očitno nasprotnih si »stikov« iz skrivnostnega sveta, je to v meni povzročilo nekaj resnih dvomov in spodkopalo mojo vero v spiritizem. Zmeda, ki je vladala v času teh spiritističnih sestankov, mi je jasno pokazala, da pravi Bog ne odobrava takšnih navad. Tako sem se odpovedal spiritizmu, nisem pa prenehal iskati resnico.

Leta 1965 sem dobil povabilo za potovanje v mnoga evropska glavna mesta. To je bilo nekaj, kar sem si vedno želel. V tem času sem gojil tesno prijateljstvo z nekim učiteljem kitare. To prijateljstvo je vodilo do velikih sprememb v moji karieri in mojem odnosu z našim Stvarnikom.

Skladnost v Bibliji?

Moje zamisli o Bogu in Bibliji so bile nejasne in zmedene. Toda, ko me je obiskal moj prijatelj, učitelj kitare, so se stvari pričele spreminjati. Razvila sva navado, da sva se redno sestajala, igrala glasbo in klepetala o tekočih dogodkih. Tema pogovorov je vključevala tudi religijo in politiko. Čeprav je bil ateist, se je odločil, da bo preučeval Sveto pismo. Zaradi tega razloga je sprejel tedenski biblijski študij z dvema mladima misijonarjema — Jehovinima pričama. Ker je vedel za moje zanimanje glede spoznaja o Bogu, me je povabil, da se pridružim. Z veseljem sem se odzval.

Preučevali smo knjigo »Dobra vest o kraljestvu«. Toda imel sem toliko vprašanj, da smo s samim študijem knjige le malo napredovali. Takoj sem spoznal, da je to resnica, katero sem iskal. Protislovno, zmedeno učenje krive religije, vse je bilo nadomeščeno z logično, skladno resnico. Bilo je kot glasba za moja ušesa. Kako navdušen sem bil, ko sem se učil o Jehovi, spoznaval, kaj je povzročilo hudobnost in da se edina možna rešitev človeških problemov lahko doseže po Božjem kraljestvu! Zgrozil sem se, ko sem spoznal, v kakšni nevarnosti sem bil, ko sem v preteklosti delal z demoni kot njihov posrednik. (5. Mojzesova 18:9—13, Izaija 8:19)

Ko sem pričel preučevati z Jehovinimi pričami, je moja zaročenka Myriam pričela študirati z adventisti. Na najinih srečanjih sva vedno izmenjavala misli, katerih sva se učila. Bila je presenečena, koliko več sem se naučil o temah, kot so trojica, pekel, vstajenje, kraljestvo in druge. Vse, kar se je v tem času naučila, je bilo »držati Sabat«. Spoznal sem, da je bil zakon o Sabatu dan izključno Izraelcem in nobenemu drugemu. (Psalm 147:19, 20) Bil je izpolnjen in se je končal z Jezusovo smrtjo. (Efežanom 2:14—16; Kološanom 2:16, 17) Pomagal sem Myriam, da je razumela to bistvo in odločila se je, da preneha z adventisti ter prične študirati s Pričami.

Leta 1967 sva se poročila in 1970. leta oba s krstom v vodi simbolizirala svojo predanost Jehovi. Žal moj prijatelj, učitelj, ki je veliko prispeval za mojo usmeritev k resnici, pri tem ni vztrajal.

Obseg vrednot

Kot eden izmed Jehovinih prič sem se učil novega obsega vrednot. Znotraj svojih nepopolnih omejitev, sem pričel gledati na stvari, kot jih gleda Jehova. To je povzročilo, da sem ponovno pretehtal svoje cilje v življenju in naredil pomembne prilagoditve. Analiziral sem svojo življenjsko glasbeno kariero v luči svojega na novo oblikovanega odnosa z Jehovo. Razmišljal sem o ogromni količini časa, ki sem ga porabil za pripravo na koncerte, potovanja in za mnoge javne nastope. Kako bi lahko to pomagalo k izpolnjevanju predanosti Stvarniku?

Moja prihodnost koncertnega kitarista je bila zelo obetavna. Toda sedaj se je zgodilo nekaj, kar je to povsem spremenilo. Vsi ti veliki izgledi so nenadoma zbledeli v neznačilnost in izgubili na pomembnosti, ko sem razmislil o Jezusovih besedah: »Pojdite torej in pridobivajte mi v učence vse narode!« Pretehtal sem zadevo, kaj bo pomembnejše za moje občinstvo — da posluša koncert kitare, ali da sliši dobro vest o Božjem kraljestvu? Narediti take vrste melodijo, ki bi oslavljala Jehovo in prinesla življenje njenim poslušalcem, je prav gotovo za vse daleč najbolj nagrajujoče. Moja kitara povzroča trenutno spodbudo in radost, toda to, kar imam sedaj za reči in učiti iz Božje besede, lahko prinese trajne koristi. (Matej 28:19, 20)

Moja biblijsko šolana vest je povzročila, da sem naredil pomembno odločitev. Odločil sem se, da bi bilo zame boljše, da zapustim svojo kariero koncertnega kitarista. Ne obžalujem, da sem odpovedal svoje pogodbe, skupaj s koncertno turnejo po Evropi. Nisem občutil, da bi bilo prav reči: »Služil ti bom Jehova, toda dovoli mi, da najprej opravim vse druge stvari, za katere sem zainteresiran in ko jih naredim, se bom vrnil in ti bom zvest.« (Luka 9:57—62)

Kot je bilo pričakovati, je ta odločitev povzročila številne kritike. Večina mojih sorodnikov, prijateljev in tudi pomembnih osebnosti iz glasbenega sveta je mislila, da je moj razum zmeden. Po malem so spoznali, da se je moj razum samo razjasnil, prej je bil v zmedenem stanju. Napačno so sklepali, da mi nova religija prepoveduje nadaljevati s koncerti. Težko jim je bilo prikazati, da je odločitev povsem osebna. Moja vest me je vodila, da sem se odločil za daleč pomembnejše delo oznanjevanja in druge krščanske dejavnosti. Obiskovanje krščanskih sestankov in sodelovanje v oznanjevalskem delu bi bilo skoraj nemogoče, če bi bil na koncertni turneji.

Moja glasba in moje oboževanje

Moje veselje in zadovoljstvo kot kristjana, odkar sem posvetil svoje življenje Jehovi, daleč presega vse, kar sem doživel v času, ko so mi koncerti pomenili vse. Resnična radost in prednost je, pomagati mnogim drugim ljudem spoznati čudoviti ‚glas resnice‘, ki je daleč bolj trden, kot ‚zvok glasbe‘. Poleg rednega oznanjevanja zainteresiranim osebam po hišah in z odra, me mnoge odgovornosti kot starešine v krščanski skupščini zaposlujejo in napolnjujejo moje življenje z zares pomembno stvarjo. Zares, moja življenjska zaposlitev je doživela veliko spremembo. Moja glasbena aktivnost je v mojem življenju na pravem mestu, saj sedaj »najprej iščem Kraljestvo«. (Matej 6:33)

Kako lahko živim brez svoje koncertne kariere? Nekaj let sem bil zaposlen kot profesor na fakulteti za umetnost. Leta 1977, v času mednarodnega tekmovanja kitaristov v Pōrto Alegre, Brazilija, sem bil izbran za enega izmed petih sodnikov. Istočasno sem tam vodil mednarodni seminar glasbe.

Leta 1980 sva se z ženo preselila v Španijo, kjer sem sedaj privatni učitelj kitare. Na ta način mi kitara pomaga, da lahko vzdržujem svojo ženo in sebe v najini službi Jehovi. Od časa do časa z glasbo slavim Jehovo kot del orkestra na krščanskih kongresih. Ni mi potrebno posebno povedati, da na krščanskih družabnih srečanjih lahko upognem svoje gibčne prste na svoji deset strunski kitari in videti je, da moji prijatelji pri tem uživajo.

V novem sestavu stvari, katerega bo Bog kmalu vzpostavil, bo več časa, da bomo razvili svoje naravne sposobnosti in talente in to v bogato zadovoljstvo in radost Bogu ter nam samim. Večno življenje v fizični in duševni popolnosti nam bo dovoljevalo, da bomo dosegli cilje in zaključke, ki jih danes ni mogoče dojeti ali doseči. Glasba v novem sistemu bo služila za oslavljanje Stvarnika in ne za poveličevanje glasbenika ali skladatelja.

Delim mišljenje s psalmistom in glasbenikom Davidom, ki je rekel: »Veselite se, vi pravični v Jehovi, poštenim se spodobi oslavljanje. Dajte zahvalo Jehovi s harfo; z desetstrunskim instrumentom mu pojte napeve. Pojte mu novo pesem; kar najbolje igrajte na strune z veselim vzklikanjem.« (Psalm 33:1—3, NS) Poskušam narediti, kar se da najbolje za oslavljanje Jehove, tako z oznanjevanjem kot z igranjem moje deset strunske kitare. — (Po pripovedi Hermana Pizzanellija.)

[Sliki na straneh 22, 23]

Večkrat sem nastopal na TV ...... sedaj igram svojim prijateljem