Glasbenik si je izbral pravo harmonijo

»Prebudi se!« se pogovarja z znanim glasbenikom iz Zvezne republike Nemčije

Hans, kako to, da si postal glasbenik?

Glasba me je privlačila, ko sem bil še majhen. Ob koncu petdesetih let sem se navduševal nad kitarsko glasbo instrumentalnih skupin, kakršne so bile The Shadows in The Ventures. Sam sem se začel učiti kitaro, ko sem bil star 11 let.

Kasneje me je začela zanimati glasba za klasično kitaro in z 18. letom sem jo tudi začel študirati. 1971. leta sem opravil zadnje izpite in postal sem glasbeni učitelj. Tri leta sem potem učil mlade in predaval na konzervatoriju. Šele po tem sem začel poklicno igrati glasbo, ki »gre hitro v ušesa«.

Bolj ali manj slučajno je komad, ki sem ga igral na kitaro in ki smo ga naslovili »Verde«, čez noč postal velik hit.

Kakšno mesto zavzema glasba v tvojem življenju?

Še zmeraj rad poslušam glasbo in tudi sam igram – in še zmeraj si z njo služim kruh. Ampak sami dobro veste, da je zdaj v mojem življenju na prvem mestu nekaj povsem drugega.

Kako pa je prišlo do tega?

Januarja se je skupini pridružil novi bobnar, Val. Ko smo zvedeli, da je Jehovina priča, smo se takoj zedinili, da se v njegovo vero ne bomo vmešavali, ker smo jo imeli za njegovo osebno stvar.

Na neki turneji smo hitro spoznali, da se njegovi pogledi na moralo, kajenje in na verske praznike povsem razlikujejo od naših. O tem smo se potem skoraj vsak dan nadvse živo pogovarjali. Val je za svoje odgovore uporabljal Sveto pismo in vsa stvar me je zaradi tega vse bolj zanimala.

Kako si pred tem gledal na vero?

V Boga sem na neki način zmeraj verjel, v cerkev pa nisem šel rad sam od sebe. Zdelo se mi je, da Sveto pismo človek lahko razume šele, če študira teologijo. V svoji cerkvi pač nisem dobil trdnega temelja za vero, duhovščina pa me je sploh razočarala.

Po drugi strani pa je Val znal odgovoriti na moja vprašanja. Če smo se kdaj prej pogovarjali na primer o tem, kje je Kajn dobil ženo, smo z odgovori zmeraj nekako obviseli v zraku. Z razlago, da se je Kajn poročil z eno svojih sester, pa sem bil zadovoljen. (1. Mojzesova 4:17; 5:4)

Val mi je podaril Sveto pismo in pri priči sem ga pričel brati. Bral sem tudi biblijsko literaturo, ki mi jo je prinašal in ga začel gnjaviti z vprašanji. Svoji ženi Birgit sem pripovedoval o čudovitih stvareh, ki sem jih spoznal, ona pa je na moje veselje z mano vred začela redno preučevati Sveto pismo. To se je zgodilo ob koncu 1977. leta.

Preučevanje Svetega pisma je bilo potemtakem koristno, kaj?

Nadvse. Dobil sem odgovore na vsa tista pomembna vprašanja, o katerih sem pogosto razpravljal s prijatelji. Prej z odgovori nikakor nisem bil zadovoljen. Vsakdo med nami si je izoblikoval svojo življenjsko filozofijo.

Po glavi se mi je najbolj motalo dejstvo, da se rodiš, delaš, dosežeš kaj, potem pa umreš. Ali je to vse? Kakšen smisel ima potem življenje? Marsikoga še mladega pobere bolezen, preden sploh zaživi. Mnogi se kajpak hranijo z nejasnim upanjem na nekakšno posmrtno življenje. Ampak to je kaj klavrna tolažba. Opazil sem tudi, da ljudje nikakor ne morejo opraviti s sovraštvom, ki obstaja med velesilama in tudi med posamezniki.

Prav pretresen sem bil, ko sem odkril, koliko se človek lahko nauči iz Božje besede, ki je bila zapisana v naš prid. Upanje, ki ga daje ta beseda, ni nejasno, ampak je trdno in dobro utemeljeno. Ravno preučevanje Svetega pisma mi je pomagalo, da nisem obupal nad problemi našega sveta. V resnici sem šele iz tega preučevanja zvedel, kako naj se z njimi spoprimem.

Ker je bil Val doma precej daleč od naju, je poskrbel, da sta naju obiskovala zakonca Gerhard in Barbara, ki sta živela bliže. Gerhard je bil tudi glasbenik. Včasih sva se z Gerhardom srečala v studiju, kjer sem delal, zdaj pa sem bil ves presenečen nad dejstvom, kako zelo se je medtem spremenil.

Na kakšne spremembe misliš?

Gerharda sem se spominjal kot pop glasbenika z dolgimi lasmi, vsega upadlega, ki je občasno jemal mamila in tudi sicer ni živel nič kaj moralno. Zdaj je bil povsem drug človek, ni ga bilo moč prepoznati. Videti je bil umirjen, uravnovešen, pa tudi na pogled čist in urejen. Name je to naredilo močan vtis.

Takoj sva začela preučevati Sveto pismo – tri ali štiri ure tedensko – in pomagala sva si s knjigo Resnica, ki vodi do večnega življenja. Kadil nisem, mamil nisem jemal, pa tudi nemoralno nisem živel, zato se mi je zdelo, da mi v življenju ne bo treba delati velikih sprememb. Ampak ko sem bolje spoznal Boga, sem doumel, da kristjan ne more biti del tega sveta, ki se je od Boga odtujil, in to spoznanje je še bolj izostrilo mojo vest.

Kaj te je pri Jehovinih pričah privlačilo?

Še zdaj se spomnim, kako je bilo, ko sem bil prvič v Kraljevski dvorani. Tam so bili ljudje čisto drugačni, kakršnih sem bil vajen. Prijazni so bili drug z drugim in iz njih je žarela ljubezen, prijateljstvo – in harmonija.

Tega sem se še bolj zavedel na mednarodnem kongresu »Zmagoslavna vera«, ki je bil 1978. leta v Münchenu. Tudi tu so bili vsi obzirni med seboj in vsi so pozorno poslušali. Takoj po tem kongresu sem imel nastop pred sicer povsem »normalno« bavarsko publiko. Tistega večera so se nekateri izmed publike napili in se potem pijani stepli, nazadnje celo z noži.

Pri Jehovinih pričah pa je še nekaj drugače. Svet dviga veliko prahu okrog slave. Kjerkoli sem se prej pojavil, se je takoj zaslišalo: »Glejte, Ricky King!« Tu pa tega ni bilo. V resnici mi zelo veliko pomeni, če me ljudje kličejo z mojim pravim imenom. To umetniško ime, ki ga imam med drugim zapisanega tudi v potnem listu in s katerim sklepam posle, uporabljam samo v svojem poklicu.

Sčasoma sem ugotovil, da se bom moral še bolj spremeniti. Glasba mi je bila življenje. Vse se je vrtelo okrog nje, in tudi moja žena se je že navadila na tak način življenja. Zdaj pa sem se navadil, da se ne ukvarjam več edinole z glasbo in da glasba ni več najpomembnejša stvar v mojem življenju. Tako sva napredovala in se 1979. leta krstila kot Jehovini priči.

Kaj lahko iz svojih izkušenj poveš o vplivu, ki ga ima glasba na ljudi?

Marsikaj. Glasba vpliva na čustva in nagnjenja, okrepi jih. Nekatere vrste glasbe človeka osvežijo in sprostijo, zbujajo v njem prijaznost. Sem spada predvsem glasba, ki ima poudarjeno melodijo in harmonijo, ne pa ritem.

Videl sem tudi, kako hard rock zbuja v poslušalcih agresivnost in nasilnost, ki se ponavadi konča s pretepom pod odrom. Zaradi razbijaškega ritma te vrste glasbe ljudje spustijo svoje občutke z vajeti.

Kaj praviš, na kaj je treba misliti, ko se človek odloča, kakšno glasbo bo poslušal?

Sam sem zmetal v smeti vse tiste plošče, za katere sem vedel, da je na njih glasba, ki se ukvarja s spiritizmom in satanizmom. Takšne plošče prepoznate navadno po ovitkih, pa tudi po besedilih.

Zelo narobe je, če podcenjujemo vpliv besedila. Pisci besedil imajo, kot kaže, za vsakogar nekaj. Mlajše glasbene skupine govorijo v svojih pesmih o svojih osebnih problemih. Mlade to silno privlači in večinoma znajo vsi ta besedila na pamet. Besedila jim nudijo okus po »svobodnem« uživanju v mamilih, alkoholu in nemorali. Mnenje, da je vse dopuščeno, pa je danes že izgubilo nekaj svoje osti, kajti popolna »svoboda« je očitno prinesla s seboj tudi velike probleme.

Tudi glasba za sprostitev in ples lahko zbuja napačne želje. Glasbeniki pojejo o sreči in nežnostih, ki jih potem poslušalci začnejo pogrešati pri svojih partnerjih. Pevca tudi počasi izenačijo s tistim, kar poje. In nekateri poklicni glasbeniki, ki jih sam poznam, imajo zato veliko uspeha pri dekletih.

Ko se človek preda temu fantazijskemu svetu, zlahka začne poveličevati izvajalce. Vse to se začne čisto preprosto, ko te prosijo za avtogram ali za kakšen spominček. Ampak ko začenjajo gledati kakšnega glasbenika kot svoj ideal in ga postavijo na piedestal, se to zna sprevreči v pravo malikovanje. Doma obešajo po stenah njegove slike, se oblačijo in češejo kot on in se s tem v resnici odrečejo svoji lastni osebnosti. Kristjani pa se morajo zavedati, da gre prav vsa slava edinole Bogu.

Kako ti uspeva hkrati opravljati poklicne in krščanske dolžnosti?

Kruh si še zmeraj služim s skupino po turnejah, poklicni glasbenik pa nisem hotel postati. Ko sem bil prej cele dneve na poti, sem videl, da postaja pritisk sveta vse močnejši, jaz pa vse šibkejši. Spoznal sem, kako nujno so mi potrebni krščanski sestanki in kako potrebna mi je družba sokristjanov! Zdaj, ko sem si vse skupaj uredil čisto drugače, sem kos tudi dolžnostim starešine v krajevni skupščini Jehovinih prič.

Pišem in komponiram doma. Snemamo kasneje v studiju. Včasih nastopimo na kakšnem velikem koncertu, to pa pomeni, da sem le za kratek čas zdoma. Jasno je tudi, da za Božič, Novo leto in na karnevalih ne nastopam, čeravno imajo glasbeniki takrat največ možnosti za zaslužek. Če bi bil ves čas zaposlen, če bi igral malone vsak večer, bi to škodilo moji dragoceni veri.

Nadvse sem srečen, da sem našel v Svetem pismu upanje na pravični novi sestav in rad bi to upanje delil s kar največ ljudmi. V svojem kraju redno hodim od hiše do hiše in oznanjam vest o Kraljestvu. Ker sem gospodar svojega časa, lahko z ljudmi, ki jih Sveto pismo zanima, preučujem tudi sredi dneva. Prav z veseljem sva oba z ženo pomagala štiričlanski družini najti resnico v Svetem pismu.

Kako gledaš v prihodnost?

Zmeraj, ko sem pomislil na oboroževalno tekmo, na lakoto, onesnaženo okolje in na druge svetovne probleme – in zmeraj tudi pomislil, da ni upanja, da bi se kaj spremenilo – sem se vprašal, kakšen smisel ima pravzaprav življenje. Zdaj na te stvari gledam drugače, zdaj pač vem, da ima Bog vse niti v svojih rokah. Kot pokaže Psalm 37:37, 38 bo prihodnost tistih, ki so na Božji strani »mirna«, »hudobneži pa prihodnosti sploh nimajo«. (NS)

Besede iz Razodetja 21:4 me še zmeraj prevzamejo: »Bog bo obrisal vse solze z njih oči in smrti ne bo več; tudi ne bo več ne žalovanja ne vpitja ne bolečine, zakaj, kar je bilo prej, je minilo.« (EI) To bo pomenilo konec bolezni in smrti in sploh vse hudobije od »prej«. Zemlja bo postala miren raj.

Tako kot je preučevanje Svetega pisma prineslo v moje življenje pravo harmonijo, tako bo Bog spravil vse stvarstvo v vesoljno harmonijo miru. (Pogovarjali smo se s Hansom Lingenfelderjem.)

[Slika na strani 12]

Moje glasbeniško življenje se je začelo spreminjati 1977. leta

[Slika na strani 14]

Hans (v sredini levo s kitaro) – ob svoji ženi uživa med krščanskimi prijatelji