Čudovito narejeni, da bi ostali živi

V TVOJEM telesu obstojajo čudoviti, presenetljivi, samodejni mehanizmi, ki pomagajo, da lahko živiš in si zdrav. Na kratko preglejmo nekatere med njimi.

Med nje spadajo tvoja pljuča. Najprej opazimo epiglotis, majhen poklopec, ki prekrije vhod v pljuča, kadar požiraš hrano. Druga obramba pljuč je kašelj. Tretji mehanizem je lepljivi eskalator na celotni poti do pljuč, na katerem se s pomočjo sluzi ujamejo majhni tujki in potujejo navzgor v žrelo s pomočjo drobnih laskov (migetalk ali cilij).

Zadnji v vrsti pljučnih obrambnih mehanizmov so bele krvničke, ki delujejo kot čistilci in požirajo škodljive mikroskopsko majhne delce. Zahvaljujoč takšnim mehanizmom naša pljuča delujejo varno.

Medtem ko to bereš, se tvoja prepona krči in sprošča. Z vsakim skrčenjem pride v tvoja pljuča zrak, ko pa se mišice sprostijo, se zrak iztisne iz pljuč. Iz zvestega komandnega središča v tvojih možganih prepona dobiva ukaz, naj to stori približno 15 krat v minuti.

Zanimivo je, da se v prvi knjigi Biblije, ki je bila napisana pred 3500 leti, uporablja hebrejska beseda nefeš za ljudi in za živali. Ta izraz dobesedno pomeni »dihalec«.a Z medicinsko točnostjo Biblija pove, da dihanje ohranja človeka pri življenju in da bi brez ‚diha življenjske moči v nosnicah‘ kmalu umrli ljudje in živali. (1. Mojzesova 1:20, 21, 24, 30; 2:7; 7:22, NS)

Drugi stari zapisi vsebujejo neosnovane predpostavke o namenu dihanja. Grški in rimski filozofi so na primer zastopali čudno teorijo, da zaradi dihanja v srcu gori ogenj in da ta notranji plamen oskrbuje telo s potrebno toploto.

Ta teorija je bila priljubljena vse do 16. stoletja in šele v našem 20. stoletju je postalo jasno, zakaj pravzaprav dihamo. Kisik iz zraka se vsrka v kri in ta ga raznese trilijonom celic, ki sestavljajo naše telo. Vsaka živa celica pa kisik zopet uporabi za proizvodnjo goriva. Povsod na zemlji je na voljo dragoceni kisik, ki služi temu življenjsko važnemu namenu. Kot je starodavni učitelj dejal skupini grških filozofov: »Bog, ki je ustvaril svet in vse, kar je na njem, . . . daje vsem življenje in dihanje in vse.« (Apostolska dela 17:24, 25)

Dihanje prav tako igra važno vlogo pri tem, da naše telo ostaja čisto. Ko kri potuje skozi pljuča, odstranjuje ogljikov dioksid, preden vsrka svežo zalogo kisika. Kadar nekaj delamo, se nivo ogljikovega dioksida v našem telesu poveča. Čudovit mehanizem prepreči, da se celice ne zadušijo v teh odpadkih. Ko kri teče skozi možgane, se zlahka odkrije, če se je nivo ogljikovega dioksida v krvi povečal. Komandni center se odzove tako, da poveča obseg in globino vdihovanja.

Dihanje se uravnava avtomatično. Toda podobno kot ima avtomobil avtomatski prenos, ki se uravnava z menjalnikom, tako lahko dihanje poteka samohotno in tako tudi je. Hvaležni smo lahko, da nam ta mehanizem omogoča zadržati dihanje, ko smo pod vodo ali ko hitimo iz sobe, polne dima. Vendar pa dihanja ne moremo neskončno zadrževati, ker samodejni mehanizem nadvlada samohotno delovanje, ko izgubimo zavest. Zato je telo tudi med spanjem oskrbovano z življenjsko potrebnim kisikom.

Tvoja notranja reka življenja

Števila celic v telesu si človek ne more predstaviti. Po zmernih ocenah naj bi jih bilo 75 trilijonov, kar je 15 tisoč krat več, kot je danes prebivalcev na zemlji. Da bi kisik dospel do vseh teh celic, je potreben transportni sistem, ki je mnogo bolj zapleten in učinkovit kot v kateremkoli sodobnem mestu.

Po telesnem transportnem sistemu kri potuje skozi srce, arterije, vene in mrežo manjših krvnih žilic. Gre za »zaprt sistem 160 000 kilometrov . . . cevčic,« piše v knjigi The Human Body. Glede na to ugotovitev, bi tvoje krvne žile lahko štirikrat ovil okoli zemlje, če bi jih zaporedoma spojil.

To ogromno omrežje prav tako ‚prevaža‘ majhne drobce hrane, ki jih vsrka iz sten tvojega črevesja. Tako je celo telo oskrbovano s hrano in kisikom, celo navidezno nepomembni deli. Na naši koži raste kakšnih pet milijonov dlak oziroma las, pa vendar je omrežje drobcenih krvnih žilic povezano s korenino vsakega lasu. Skrb, ki se posveča vsakemu drobnemu lasu je nekaj, čemu se moramo čuditi. »Ne bojte se,« je Jezus zagotovil svojim učencem, »vam so pa tudi vsi lasje na glavi prešteti«. (Matej 10:28, 30)

Sestavine krvi omogočajo, da tvoje telo vsako minuto naredi po tri milijarde novih celic. Lasje rastejo zaradi razmnoževanja celic v koreninah. Ko se stara koža lušči s tvojega telesa, se pod njo množijo celice nove kože. Ko se s črevesnih sten odluščijo celice, takoj nastanejo nove, ki jih zamenjajo. Vsako sekundo v tvojem kostnem mozgu nastane na milijone rdečih krvničk!

Seveda ob vsej tej dejavnosti nastaja precej odpadkov. Zopet priskoči na pomoč krvni obtok, ki odnaša proč ogljikov dioksid in majhne odpadne delčke. Večje odpadke, kot so mrtve celice, pojedo bele krvničke, ki iz krvi prehajajo v tkivo. Večje število teh čistilcev se zbere na mestu infekcije in opravi svojo nalogo. Preden je medicinska znanost odkrila ta dejstva, je Biblija preprosto pojasnila: »Zakaj duša [ali življenje] mesa je v krvi.« (3. Mojzesova 17:11, 14)

Nujni primer — kako preprečiti izgubo krvi

Ali si se kdaj tako poškodoval, da si močno krvavel? Lahko bi umrl, če bi izgubil preveč krvi. Toda večinoma čudoviti mehanizmi za primer nujnosti, ki jih znanost ne zna točno razložiti, to preprečijo.

Kadar je krvna žila poškodovana, se skrči in tako zmanjša pretok krvi. Kmalu sledi drugi mehanizem. Ploščice v krvi se začno lepiti okrog poškodovanega mesta. V rani se nato prične oblikovati fibrin ali vlaknina. Vlaknina poveže ploščice v strdek, ki prepreči tudi najmanjše odtekanje krvi.

Kaj pa se zgodi, kadar omenjeni mehanizmi zatajijo? Močno krvavenje sproži druge mehanizme. Majhni receptorji v arterijah kmalu zaznajo vsako zmanjšanje krvnega pritiska. V možgane pošljejo sporočilo, možgani pa navedejo krvne žile, da se skrčijo. Istočasno možgani zapovedo srcu, naj močneje utripa. Če se krvavitev nadaljuje, od posledic trpijo sami možgani in se odzovejo tako, da okrepijo te živčne reflekse. Srčni utrip se lahko poveča od 72 normalnih udarcev na minuto do prek 200. Kako učinkoviti so ti mehanizmi?

Skrčene krvne žile zmanjšajo pretok krvi v večino telesnih delov. To pa skupaj s povečanim srčnim utripom ohranja krvni pritisk. »Toda čudovito je to,« opaža dr. A. Rendle Short v svoji knjigi Wonderfully Made, da »so arterije možgan izvzete pri splošnem skrčenju.« Isto velja za arterije, ki oskrbujejo srčne mišice. Kri torej normalno kroži skozi te življenjsko pomembne organe. Glede na to, kar piše v Textbook of Medical Psychology, avtorja prof. Arthurja Guvtona, se lahko zaradi omenjenih refleksov »podaljša čas krvavenja za dvakrat v primerjavi s časom, v katerem bi se pojavila smrt, če se ti mehanizmi ne bi odzvali«.

Medtem prično delovati drugi mehanizmi, da bi se povečal volumen krvi. Kot pojasnjuje dr. Miller v svoji knjigi The Body in Question: »Največjo prednost ima obnova volumna krvi. Če se kri dovolj počasi izgublja, lahko telo to stori samo, tako da razredči kri. Tekočina se jemlje iz tkiva; obstoja avtomatično zmanjšanje odtoka urina in povečano sprejemanje tekočine skozi usta.«

Čeprav se zavzema za transfuzije krvi, pa dr. Miller priznava: »Zvečine življenje ni neposredno ogroženo zaradi izgube krvi kot takšne, ampak zaradi nezadostnega volumna krvi . . . Dodajanje . . . nadomestka za plazmo je v začetnem stadiju sprejemljivo, saj posnema naravno težnjo telesa, da nadomesti volumen krvi na račun tega, da jo razredči.« Profesor Guyton pravi: »Razvili so različne nadomestke za plazmo, ki opravljajo domala enako funkcijo /kroženje / kot plazma / tekoči del krvi/.«

Telo ima prav tako mehanizem s pomočjo katerega se nadomestijo rdeče krvničke, ki prenašajo kisik. V dokumentarni televizijski seriji Živo telo je bilo v oddaji z naslovom »Nesreča« pojasnjeno: »V normalnih pogojih naš kostni mozeg proizvede 20 odstotkov rdečih krvničk svoje celotne zmogljivosti. To pomeni, da v primeru nenadne potrebe po rdečih krvničkah lahko pospešimo njihovo proizvodnjo za približno petkrat.«

Kako hvaležni smo lahko v primeru nesreče, da imamo v naša telesa vgrajene te mehanizme. Drugi mehanizmi nas rešujejo pred nevarnostmi smrtonosnih mikrobov.

Tvoj imunološki sistem

Včasih pridejo v telo nevarne bakterije ali virusi in uspe jim, da se v telesu razmnožujejo. Na srečo imamo številne protinapadalce, bele krvničke, ki napadajo in uničujejo tujke. Da, s pomočjo čudovitega mehanizma, ki ga znanost še vedno ne more razložiti, bele krvničke v normalnih okoliščinah ne škodujejo zdravim telesnim celicam.

S pomočjo televizije si morda videl te talentirane vojščake na delu. Čudovito je gledati, kako bela celica požre tujek, še bolj presenetljivo pa je gledati kako ena celica opazuje drugo, ki jo je inficiral virus in kako nato s pomočjo druge celice ubije napadalca. Na ta način je infekcija zaustavljena.

Če je smrtonosni virus ali kakšen drugi vsiljivec tvoje telo napadel prvič, lahko traja nekaj dni, dokler ga tvoj imunološki sistem ne uniči. Najprej je treba najti pravi limfocit (posebno vrsto bele krvničke). Telo lahko izbira med milijoni limfocitov; vsak med njimi je sposoben napraviti svojo vrsto orožja, s katerim se lahko bori proti določenemu virusu.

Ko je bil enkrat najden pravi limfocit, se prične divje razmnoževati. V nekaj dneh je krvni obtok poln teh vojščakov, ki se bodisi spravijo nad sovražnika in ga uničijo, ali pa proizvedejo protitelesa, ki onesposobijo sovražnika in ga zaznamujejo za uničenje. »Protitelo,« piše v knjigi The Body Machine, »se pritrdi na molekule na virusu kot ključ, ki ustreza neki ključavnici.«

Tvoj imunološki sistem ima še eno omembe vredno značilnost. Ko enkrat najde pravo orožje, si ga zapomni. To pomeni, da se v primeru, če bi v bodočnosti telo napadli isti mikrobi, lahko hitro naredijo protitelesa. »Oseba, ki je okrevala od otroške bolezni, kot so ošpice, mumps ali norice, običajno ni dovzetna za drugi napad te bolezni,« pojasnjuje znanstveni učbenik Elements of Microbiology.

Medicinska znanost, ki deluje skupaj s tem spominskim mehanizmom, lahko stori mnogo dobrega. Cepiva povzročijo, da imunološki sistem proizvaja protitelesa zoper bolezni, ki jih človek ni nikoli prej imel. Na ta način postanejo otroci imuni na nekatere bolezni. Toda nekatere bolezni se upirajo človekovim naporom, da jih spravi pod svoj nadzor.

»Večje spoznanje o protitelesih lahko vodi do boljšega nadzora nad nekateri boleznimi, kot so rak in seneni nahod,« piše v knjigi Elements of Microbiology. »Bodoče raziskave,« dodaja, »lahko pripeljejo do boljšega vpogleda v to, kako se lahko vitalnost imunoloških funkcij zadrži tudi v starosti, da bi se izboljšalo zdravje in povečala življenjska doba vseh ljudi.« Toda leta 1981, ko je izšla ta knjiga, so odkrili pridobljeni sindrom imunske neodzivnosti (AIDS). Kot pove njegovo ime, virus AIDS-a napada imunološki sistem telesa in tako žrtev ostane brez obrambe proti določenim boleznim.

Ali opaziš protislovje? Človeško telo je resnično narejeno tako, da bi ostalo živo. Na čudovit način se samo brani, popravlja in obnavlja. Pa vendar nekaj manjka. Res je, da se lahko nekatere bolezni, kot je AIDS, prepreči, če se upoštevajo biblijska načela. (Apostolska dela 15:28, 29; 2. Korinčanom 7:1) Toda druge bolezni, kot je rak, se lotijo celo ljudi, ki skrbno pazijo nase. Zakaj je tako? Je bil človek ustvarjen zato, da živi ali zato, da umre? Na to vprašanje bomo odgovorili v eni izmed naslednjih izdaj tega časopisa.

[Podčrtna opomba]

[Shema na strani 15]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Epiglotis (poklopec) je eden izmed mnogih mehanizmov, ki ščitijo tvoja pljuča

Odprt poklopec

Zaprt poklopec

Sapnik

Požiralnik (kanal za hrano)

[Shema na strani 16]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Mreža krvnih žil, ki vodijo do korenine vsakega lasu oziroma dlake

Lasni mešiček

Krvna žila

[Slika na strani 17]

Telo se samo obnavlja tako, da vsako minuto izdela približno tri milijarde celic

Prerez celice

[Slika na strani 18]

Rodili smo se z imunološkim sistemom, ki se bori proti boleznim