Na robu smrti

KO sem gledal svojo soprogo Bonnie, kako leži v bolniški postelji, sem pričel razmišljati, kako naglo se je vse to zgodilo. Ležala je in imela zaprte oči, niti toliko moči ni imela, da bi trepnila z očmi. Njena koža je bila prosojno bela; celo njene pege so izgubile barvo. Zgodaj zjutraj je zdravnik dejal: »Danes bo prav gotovo umrla.« Ena izmed medicinskih sester pa je rekla: »Še pred poldnevom bo umrla.«

Zakaj je bila Bonnie v tako obupnem stanju? Kako to, da se je blagoslov rojstva novega otroka spremenil v stanje, ki je ogrožalo življenje? Naj vam povem, kako se je moja žena znašla v tako mučnih preizkušnjah.

Ko je Bonnie ugotovila, da je znova zanosila, sva bila vesela, vendar naju je tudi skrbelo. Zaskrbljena sva bila zato, ker se je najina, sedaj že desetletna hčer Ashley rodila s carskim rezom in zato, ker je Bonnie od takrat imela dva spontana splava. Poleg tega sva bila v skrbeh tudi zaradi možnih problemov, povezanih s transfuzijo krvi. Prepričana sva, da se naš Stvarnik na to zadevo najbolje spozna, kajti v Apostolskih delih 15:29 je svetoval: »Zdržujte se ... krvi.«

Nenadno poslabšanje

Samo pet tednov preden bi Bonnie morala roditi, smo se odločili, da soboto, 28. februarja 1987, preživimo v živalskem vrtu v San Diegu. Še na misel nam ni prišlo, da bi lahko otrok privekal na svet v manj kot 24 urah. Toda že naslednje jutro se je najina brezbrižnost razblinila, ko se je Bonnie prebudila zaradi krvavenja. Takoj sva poklicala zdravnika in že čez nekaj minut smo bili na poti v bolnišnico.

Zdravnik je bil seznanjen z najinim stališčem do transfuzije krvi in se je zaradi tega odločil, da takoj naredi carski rez. Odšla sva v operacijsko dvorano, kjer je zdravnik sestri kmalu izročil najinega novega dojenčka – deklico. Sestra je najino hčer pokazala Bonnie, nato pa jo je odnesla v otroško sobo. Rekli so mi, naj počakam v čakalnici in da bom lahko čez pol ure govoril s svojo ženo v sobi za okrevanje.

Medtem se je v čakalnici nabralo nekaj najinih prijateljev in tako sem jim, misleč, da je vse v redu, povedal, da se nama je rodila hčerkica. Nisem vedel, da je zdravnik med porodom s carskim rezom ugotovil, da morajo Bonnie odstraniti maternico. Čez kakšni dve uri mi je prišel zdravnik povedat, kaj se je zgodilo. Pojasnil je, da je na začetku poroda imela 12,5 enot hemoglobina, vendar je padel na 6,1. Menili so, da ni v kritičnem stanju in zdravnik je bil prepričan, da bo vse v redu. Toda kmalu so se začeli kopičiti problemi.

Samo petnajst minut po tistem, ko sem govoril z zdravnikom, so me prek ozvočenja poklicali, naj pridem k otroški sobi. Ko sem prišel tja, so mi povedali, da je najina hčerkica pomodrela in ima težave z dihanjem. Oživeli so jo in jo priključili na kisik, vendar bodo morali narediti mnogo preiskav, nekatere med njimi lahko povzročijo resne zaplete. Moral sem podpisati obrazce, da se strinjam s preiskavami, istočasno sem podpisal tudi obrazec, da ji ne bi dali nobene krvi.

Nazadnje sem po nekaj urah smel videti svojo ženo in govoriti z njo. Bila je budna in samozavestna. Oba sva bila hvaležna Jehovi, ker je izgledalo, da je vse v redu. Nisem ji povedal, da je otrok imel težave, ker je nisem hotel vznemirjati.

Njeno stanje se poslabša

Še istega dne se je stanje moje soproge Bonnie poslabšalo. Ponovna preiskava je pokazala, da je njen hemoglobin padel na 2,5. Imela je notranjo krvavitev! Nato ji je padel krvni pritisk, vse življenjske funkcije so oslabele in težko je dihala. V ponedeljek zjutraj je Bonnie bila zmedena in občasno sploh ni vedela, kje je. Ponoči se je njen zdravnik posvetoval s specialisti. Preveril je celo uporabo umetne krvi. Sklepali so, da bi jo morda ohranilo pri življenju, če bi jo zdravili v hiperbarični kisikovi komori.

V Prebudi se! od 22. maja 1979 (v angleščini) je bilo opisano takšno zdravljenje, telo se izpostavi sto odstotnemu kisiku pod pritiskom, ki je večji od tistega v našem ozračju. Povečan pritisk utekočinja kisik v telesnem tkivu v koncentracijah, ki so večje od normalnih. To komoro uporabljajo pri zdravljenju izgube krvi, močnih, hudih opeklin in celo hudih okužb. Bonnie bi bilo treba prepeljati v Memorial Medical Center na Long Beach, ki je opremljen s prenosnimi hiperbaričnimi komorami in z njimi rokuje zato izšolano osebje.

Bonnie pa je bila v tako kritičnem stanju, da ne bi prestala polurne vožnje z rešilnim avtomobilom do druge bolnišnice. Zato so organizirali prevoz s helikopterjem in vožnja je trajala le štiri minute. Sestra, ki je bila član medicinske posadke helikopterja, je po pogovoru z bolnišnico in ko je izvedela, da je njen hemoglobin padel na 2,2, rekla: »Verjetno se motite. Saj bi morala biti že mrtva!«

S hiperbaričnim zdravljenjem so pričeli v ponedeljek ponoči in je trajalo vso noč: uro in pol v komori, dve uri in pol izven komore. Izgledalo je, da sta prvi dve kuri povrnili Bonnie življenjsko moč in energijo. Toda tesni prostor v komori jo je začel motiti. Komora je imela napravo, preko katere se je bilo mogoče pogovarjati, zato sem jo pomirjal z govorjenjem. Pomagal sem ji, da se je v komori počutila bolj sproščeno, ko sem ji govoril o tem, kaj Biblija pravi o rajski zemlji v 21. poglavju Razodetja in v 35. in 65. poglavju Izaijeve knjige in jo spomnil na Jehovino ljubečo skrb.

Pritisk, da sprejme kri

V torek zjutraj je prišel k meni zdravnik in me prosil, naj ponovno razmislim o mojem stališču do krvi. Dejal je, da iz njene rane teče rdečkasta tekočina, kar pomeni, da še vedno krvavi. Najina odločitev je bila trdna: nobene krvi, pa naj gre za življenje ali smrt. Jehovina pravična merila ne smejo biti prekršena. Zato je zdravnik dejal, da bo rano, oziroma rez, obložil s posebno penasto lepljivo snovjo, ki naj bi zaustavila krvavitev. Izgleda, da se je obneslo.

Tedaj pa so nekateri najini sorodniki, ki niso bili Jehovine priče, začeli pritiskati na naju, naj pristaneva na transfuzijo krvi. To je bilo razumljivo, saj je vsak zdravnik, ki je bil vključen, dejal: »Če hočete, da ostane živa, morate storiti samo to, da mi dovolite, naj ji dam transfuzijo krvi.« Nek družinski član je pričel zavzeto iskati način, s katerim bi lahko vsilili transfuzijo krvi, stopil je v stik s policijo, odvetnikom in celo časopisom.

Upravo bolnišnice je skrbelo, da jih bodo sodno preganjali, če Bonnie ne bo preživela, ker ni sprejela transfuzije krvi. Dogovorjen je bil sestanek z uslužbenko bolnišnice, ki je bila Jehovina priča. 45 minut je govorila vodilnim uslužbencem bolnišnice o biblijskem gledišču do krvi. Očitno so bili z njenim pojasnilom zadovoljni, saj so se strinjali, da bodo sodelovali z nama izključno na osnovi najinih želja.

Pred vrati smrti

Medtem pa se je stanje moje soproge še slabšalo. V sredo skoraj ves čas ni vedela, kje je, število srčnih utripov pa je bilo 170, namesto normalnih 70. Njen krvni pritisk je močno nihal. Hemoglobin je bil 2,2 in število hematokritov (količina celic v krvnem obtoku) je bilo na kritični številki 6. Normalno število je 40 – 65.

Tistega jutra v sredo ne bom nikoli pozabil. Zdravniki, ki so se posvetovali ob Bonniejini postelji, so hoteli govoriti z menoj. »Konec je,« so dejali. »Pokličite sorodnike in njene prijatelje. Bonnie bo danes prav gotovo umrla. Ničesar več ne moremo storiti. Umrla bo bodisi zaradi srčnega napada ali kapi. Sedaj ji ne bi več pomagala niti transfuzija krvi. Nobena stvar ji ne more več pomagati. Odločili smo se za poseben status, kar pomeni, da je ne bomo zdravili ali skušali oživiti, če bo njen krvni pritisk padel.«

Od tedaj dalje so jo poleg družinskih članov lahko obiskali tudi drugi. Številni soverniki, ki so čakali v čakalnici, so jo smeli videti, preden bo izdihnila. Potem, ko so se vsi poslovili od nje, je zdravnik spravil Bonnie v paralizirano stanje s pomočjo droge, ki se imenuje pavulon. Ta droga onemogoča premikanje mišic. Oseba trdno spi. Bonnie je izgledala kot nezavestna. Zdravnik je dejal, da v tem stanju ne bo čutila nobenih bolečin, če bi prišlo do srčnega napada in da bo umrla brez trpljenja. Takrat so bile njene veke trdno zaprte in tako malo moči je imela, da ni mogla niti trepniti z njimi.

Prvikrat sva se s hčerko Ashley vrnila domov, da bi se umila in preoblekla in vsaj malo odpočila. Ko sva prišla domov, sva oba pokleknila in skupaj jokala, ko sva izlila svoje srce Jehovi. Vse v hiši naju je spominjalo na Bonnie. Pravzaprav sva se pričela zavedati, kako dobra mati in žena je bila. Naštela sva celo vse stvari, ki jih je Bonnie delala za naju in jih bova sedaj morala opravljati sama. Zavedala sva se, da jo bova lahko ponovno videla le, če bova ostala zvesta, ko bo Bog uničil ta stari sestav stvari in ga nadomestil z novim.

V sredo zvečer sva se vrnila v bolnišnico, in vse, kar sva lahko storila, je bilo to, da sva čakala, vendar nikoli nisva bila sama. Z nama so vedno bili sorodniki in soverniki, ki so naju tolažili. Minila je sreda in na začudenje osebja, je bila Bonnie v četrtek še živa. Pozno popoldan je prišel k meni zdravnik in dejal, da bi vnovič poskusil s hiperbaričnim zdravljenjem. Zdravljenje se je nadaljevalo vso noč.

Stanje se izboljšuje

V petek zjutraj sem spal v čakalnici, ko sta me prebudila dva zdravnika. Takoj sta mi dejala, da prinašata dobro in ne slabo novico. Stanje moje žene se je znatno uravnovesilo. »Veste, mislim, da lahko zares upamo,« je dejal zdravnik. »Če ji bo pritisk padel, bi bilo nepošteno, če je ne bi zdravili, zato sem že spremenil navodila na njeni kartoteki. Vedeti morate, da smo sedaj v neznanih vodah, ker nismo še nikoli šli tako daleč, ne da bi uporabili kri.«

V soboto ponoči sva skupaj z medicinsko sestro sedela ob postelji moje žene. Tja sva tudi obesila sliko najinega dojenčka, čeprav je imela Bonnie še vedno zaprte oči. To sva storila zato, da bi, ko bo odprla oči, najprej videla svojega novega otroka. Upali smo, da se bo zaradi tega borila za življenje. V teh okoliščinah sem sestri dejal, da bi naslednjega dne bila 18. obletnica najine poroke. Orosile so se ji oči.

V nedeljo je bilo bolje: Bonnie se je število hematokritov dvignilo na 11, pavulona ji niso več dajali in zbudila se je iz paraliziranega stanja, v katerem je bila štiri dni. Toda zdravnik je posvaril: »Nikar ne upajte preveč, kajti vse se lahko obrne narobe. Slavimo lahko, ko bo njen hematokrit narasel na 20.«

Kljub temu sem upal. Ker sem videl svojo ženo, kako je po štirih dneh spet odprla oči, se mi je zdelo, da je ponovno zaživela. Bonnie ni mogla govoriti, ker je bila priključena na dihalni aparat in ker je bila zelo slaba. Čestital sem ji za obletnico. Lahko je le premikala ustnice, iz sebe pa ni mogla spraviti nobenega glasu. Bila je tako slabotna, da ni mogla niti držati svinčnika, da bi kaj napisala.

Tedaj sem uredil, da bi najinega dojenčka pripeljali v bolnišnico na Long Beachu, tako da bi Bonnie lahko videla živega, ne le sliko. Ko so dojenčka pripeljali in so ga dali v inkubator, so ga sestre pokazale Bonnie. Štele so prste na rokah in nogah in pokazale vse dele telesa, da bi Bonnie videla, da je dojenček normalen in zdrav. Bilo je razveseljivo, da je dojenček lepo okreval.

Zdravnik je res imel prav, ko je dejal, da ni treba prekmalu slaviti. Nastali so novi problemi. Bonnie je dobila dve vrsti pljučnice in njeno levo pljučno krilo je delno propadlo. Poleg tega se je pokazalo, da ima legionarsko bolezen. Vsaka od teh komplikacij bi jo lahko usmrtila. Srečen sem, ker lahko rečem, da se to ni zgodilo. Bonnie je 15 let bila pionirka, kot se imenujejo polnočasni oznanjevalci Jehovinih prič. Zato sta jo stalna hoja v službi oznanjevanja in redni program telesnih vaj ohranila v odlični telesni kondiciji. To jo je nedvomno okrepilo, da je lahko preživela te težke stvari.

Potem ko je izgubila 80 odstotkov svoje krvi, preživela 28 dni v bolnišnici (od tega 22 na intenzivni negi) in se 58 krat zdravila v hiperbarični komori, so Bonnie končno spustili domov. Zdravnik je začudeno dejal: »Odlično izgleda. To je čudež, samo to lahko rečem.«

Čeprav je to bil nemiren čas, poln nadlog, pa je imel tudi svojo pozitivno stran. Zdravniki, medicinske sestre, uslužbenci, pripadniki drugih veroizpovedi in sredstva obveščanja, vsi so lahko bolje razumeli biblijsko stališče o krvi. Prav tako so bili priče neomajne vere na delu.

Samo dva meseca po mučnih tegobah, se je Bonnie znova vključila v javno oznanjevanje in tako zopet opravlja delo, ki ga najbolj ljubi. Kot dodatni blagoslov ima novega spremljevalca v pionirski službi, najino hčerkico Allie Lauren. – Po pripovedi Stevena M. Beaderstadta.

[Poudarjeno besedilo na strani 11]

Medicinska sestra, ki je bila član zdravstvene posadke helikopterja, je dejala: »Saj bi že morala biti mrtva«!

[Poudarjeno besedilo na strani 13]

Zdravnik je dejal: »Nahajamo se v neznanih vodah, ker še nikoli nismo šli tako daleč brez uporabe krvi«

[Slika na strani 12]

Moja žena se je zdravila v podobni hiperbarični komori

[Slika na strani 14]

Moja žena in hčerkica po okrevanju