Zemlja brez gozdov — ali bo naša prihodnost takšna?

OBSEŽNA območja, ki so jih tisočletja pokrivali bujni tropski dežni gozdovi, so zdaj opusteli. Ta čudovita področja, zelena in polna življenja, nekdanje prebivališče eksotičnih ptic in drugih živali, ki so poiskale zavetje pod plodnim dežnikom milijonov vrst podrasti in dreves, visokih tudi nad 60 metrov, počasi postajajo pusta.

Človek zelo dosledno pustoši po hribih s sekiro, z žago, rineži in vžigalico. Za njim ostajajo razgaljena, razbrazdana, osmojena pobočja in opustele pustinje. To neizprosno uničevanje zemljinih tropskih gozdov ima strašansko hitrost: 20 hektarjev na minuto ali dobrih 100 000 kvadratnih kilometrov na leto, toliko pa meri cela Avstrija.

Do leta 2 000 bo po napovedih nekaterih strokovnjakov izginilo 12 odstotkov vsega tropskega dežnega gozda, kar ga je bilo še 1980. leta — to pa za človeka, čeravno slovi po svoji uničevalski dejavnosti, ni ravno majhen ‚dosežek‘. Izginile bodo tudi eksotične ptice, divje živali in vse najrazličnejše rastline, ki jih v drugačnem podnebju na zemlji ni najti. Človek uničuje prav tisti zamotani ekosistem, ki je za njegovo življenje silno pomemben in ki mu daje neprecenljive koristi.

Več kot polovica vseh zdravil je pridelana iz rastlin, velik del prav iz tropskih. In kaj bi industrija brez svojega vira kavčuka, terpentina, trsta, bambusa — brez vsega tega torej, kar raste samo v tropskih gozdovih — in kaj bi brez rastlinskih vlaken, smol in barvil in brez začimb? Človek slepo in brez milosti uničuje izredno dragocen zaklad.

Ti obsežni gozdovi nam dajejo tudi ogromne količine kisika. Nekateri znanstveniki svarijo, da bo s tem, ko bomo tako brezobzirno uničevali te gozdove, iz katerih dobivamo kisik, zmeraj več možnosti za učinek rastlinjaka, ki se ga bojimo in ki bo katastrofalno visoko dvignil gladino morja.

Iztrebljanje gozda že zdaj vpliva na veliko večino sveta. V Braziliji, Indoneziji, na Filipinih in še kje, so ljudje doživeli naglo spremembo svojih ozemelj iz neprehodne džungle v prave ogolele pustinje. World Resources Institute poroča takole: »V jugovzhodni Aziji je od 10 milijonih hektarjev nekdaj gozdnate pokrajine ostala le še žilava in ožgana podrast, ki ne daje ne hrane ne kuriva in ne živalske krme.«

Podiranje prostranih gozdov in trgovanje z njimi obeta Fidžiju popolno opustelost že čez 20 let, Tajski do konca stoletja, nižinskemu dežnemu gozdu na Filipinih pa do leta 1990, tako vsaj poroča Science Digest. Tudi v Avstraliji se je uničevanje gozda silno razmahnilo — dve tretjini dežnega gozda je tamkaj že povsem izginilo! V Indiji pod sekiro konča vsako leto 1,3 milijona hektarjev gozda.

»Od sredine 1980-tih,« je aprila 1986 pisalo v reviji Natural History, »vsa afriška področja izgubljajo svojo drevesno odejo. Izginjanje gozda je zdaj postalo v deželah tretjega sveta že kar pravilo.« Milijarda in pol ljudi podira drevje hitreje, kot to lahko zraste in s tem ustvarja primanjkljaj, ki vodi v izumiranje gozda in kuriva. Strokovnjaki pravijo, da se bo do leta 2 000 ta primanjkljaj podvojil.

S tem, da uničujemo gozdove, pa posegamo tudi po srčiki svojih pogojev za življenje — po kmetijstvu. Za začetek razmislimo o tem, da človek podira drevje po hribih in vzpetinah, tam potem zaseje kulturne rastline, ne pusti rastlinja, ki bi zadrževalo prst na mestu; tako prst potem deževja kaj hitro sperejo. V deželah, kjer ni lesa za kurjavo, pa »po izračunih pokurijo 400 milijonov ton gnoja vsako leto ... Tako požigajo gnojilo, ki bi po nekih drugih izračunih lahko povečalo žetev za kakšnih 14 milijonov ton žita.«

Ali so sile, ki uničujejo vse na svoji poti, obsodile naše gozdove na žalosten konec? Ali pa bo naš rod nemara le zapustil svojim otrokom večino zemljinih bogastev in lepot? Ta rod ogromno govori, še več popiše papirja, naredi pa silno malo. Kakšno prihodnost bo torej dal svojim otrokom? To bo pokazal čas. Časa pa je silno malo.

[Poudarjeno besedilo na strani 6]

V 63 državah 1,5 milijarde ljudi podira drevje hitreje, kot to lahko zraste