Umazana stran industrijskih kemikalij

ZGODILO se je malo po polnoči mrzlega decembra 1984; takšne nesreče zgodovina industrije do tedaj še ni poznala. Daleč od Indije nam komajda komu kaj pove ime Bhopal. To je industrijsko mesto z več kot 800 000 prebivalci in leži sredi polotoka. Tiste noči, ko so ljudje spali, so se dober lučaj iz mesta odigrali dogodki, ki so prinesli smrt.

V tovarni U. S. Union Carbide v Bhopalu se je nevarno povišal pritisk v 45 tonskem rezervoarju metilnega izocianida (MIC), smrtonosne kemikalije, ki jo uporabljajo pri izdelavi pesticidov. Naenkrat je popustil izrabljen ventil in oblak strupenega plina je začel sejati smrt in agonijo po spečem mestu. Ugasnilo je več kot 2500 življenj — moških žensk in otrok. Prizadetih pa je bilo več kot sto tisoč drugih ljudi.

Poginilo je na tisoče živali — vodnih bivolov, govedi in psov — tako da je bila dežela posejana s trupli, ceste in mestne ulice pa so bile zatrpane z njimi. Bhopal je postal velikanski začasni krematorij, v katerem so trupla gorela 24 ur na dan. Na nekaj grmadah so plameni požirali trupla, naložena po 25 drugo na drugem. Veliko so jih pokopali kar v na hitrico izkopane skupinske grobove — množico trupel naenkrat.

Ne dolgo za tem je podobna katastrofa doletela Evropo, imenovali so jo kar »renski Bhopal«. Iz kemične tovarne v bližini Basla v Švici, je izteklo 40 ton strupenih odplak v Ren. Odplake so »potovale po Renu vzdolž francoske meje in po vsem Porenju prek Nizozemske v Severno morje« in med potjo pomorile stotine tisočev rib in jegulj. Neki časopis je v uvodniku zapisal: »Švico smo imeli za čisto deželo, njeno industrijo tudi kemično — za varno. Zdaj ni več tako.«

Prebivalci Bhopala in Porenja so posali žrtve tehnološkega veka, ki se šopiri že s kakšnimi 66 000 kemijskimi zvarki. Veliko jih proizvajajo, da bi olajšali človeku življenje, pa so — ironija pa taka — po večini zelo strupeni in povzročajo usodne in uničujoče stranske učinke, ki potem prizadenejo ljudi in celoten biosistem. Neki kemik je te zvarke poimenoval kar »biocidi«.

Mnoge teh kemikalij nosijo dolga imena, ki jih le malokdo zna izgovoriti, zato so si stvar olajšali in jih poimenovali kar z začetnimi črkami — PCB, DDT, PCDD, PCDF, TCDD. Ta črkovna juha strupenih kemikalij predstavlja smrtonosno tveganje za ljudi in za naravne zaloge naše zemlje, od katerih je odvisno naše življenje. »Tisoče in tisoče izpustov strupenih snovi v naše okolje« se zgodi vsako leto, tako vsaj pravi predstavnik ameriške agencije za zaščito okolja. Ti za cela desetletja vnaprej ogrozijo kakovost zraka, površinskih voda, podtalnice in rodne zemlje.

Ameriška agencija za zaščito okolja je izračunala, da samo v ZDA doseže podtalnico vsako leto 5700 milijard litrov kemičnih odplak. Če vemo, da en liter strupene kemikalije onesnaži 20 milijonov litrov podtalnice, tako da ta ni več pitna, potem raje ne razmišljajmo, kaj ta čas počne tistih 5700 milijard litrov strupenih kemičnih odplak.

Zaradi dela s tveganimi kemikalijami in odplakami in zaradi brezbrižnosti pri shranjevanju le-teh so danes reke in potoki onesnaženi. Ribe poginjajo. In ker se potoki in reke izlivajo v morja, nosijo tjakaj tudi vse smrtonosne strupe, tako da marsikdaj tam, kjer je nekdaj življenja kar mrgolelo, po poročilu slavnega oceanografa Jacquesa Costeauja komajda še najdemo kakšno ribo.

Onesnaženje grozi tudi pticam in vsem drugim živalim. Tudi svetišča divjačine že dolgo niso nikakršna zavetišča. »Deset narodnih parkov je že onesnaženih s strupenimi kemikalijami, v nevarnosti pa jih je še 74. ... Poljedelski odpadki, ki vsebujejo selen in druge kemijske spojine, so že pomorili veliko število vodnih ptic v teh parkih,« je poročal The New York Times 4. februarja 1986.

Svetovni strokovnjaki slikajo prihodnost našega planeta s temnimi barvami. Pospešeno izginjanje zemljinih zalog se ne bo nehalo pri osiromašenju rodne zemlje in pri onesnaženju zraka in vode. Kaj pa obsežni tropski dežni gozdovi, ki že tisočletja dvigujejo svoje olistene roke desetine metrov visoko? Ali tudi njim grozi, da bodo počasi izginili, kot pač pred našimi očmi izginjajo druga naravna bogastva? Če priznamo ali ne, smo prav vsi odvisni od teh čudovitih Jehovinih stvaritev, kot bo prikazal naslednji članek.