Pravilno vzgajaj svojega otroka — in začni ob rojstvu!

Otroštvo je brez dvoma najbogatejše obdobje. Treba ga je izkoristiti za učenje, kadarkoli in za katerokoli stvar je le mogoče. Kar zamudimo v tem obdobju, ne bomo nikdar več nadoknadili. Nikar ne zanemarjajmo teh zgodnjih let; naša dolžnost je, da se takrat z največjo skrbjo posvetimo vzgoji.« – Dr. Alexis Carrel

VZGAJATI je treba razum in srce. Ljudje se navdušujemo nad sijajnimi dosežki uma, Bog pa gleda v srce. Znanje v glavi se rado napihuje; ljubezen v srcu pa je tista, ki izgrajuje. Bistri možgani potrebujejo dobro srce, »kajti česar je polno srce, to usta govore.« Iz tega simboličnega srca prihajajo dobra in slaba dejanja. (Matej 12:34, 35; 15:19; 1. Samuelova 16:7; 1. Korinčanom 8:1) Če je torej treba spodbujati otrokove možgane, je še veliko bolj treba vsaditi ljubezen v njegovo srce.

Zagone za to prinese otrok nasvet že ob rojstvu. Rečemo jim navezanost. Mati pestuje svojega otroka, ga ziblje in mu tiho prigovarja. Otrok pa jo napeto opazuje. Tako se rojeva navezanost: materinska čustva so vse močnejša, otrok pa se počuti varnega. Nekateri izvedenci celo trdijo, »da so najobčutljivejše prve minute in ure takoj po rojstvu in da se takrat že oblikuje celotna navezanost med staršem in otrokom.«

Dober začetek, toda nič več kot začetek. Otrok je še nebogljen, v celoti odvisen od svoje matere, ki lahko sproti zadovolji njegove sprotne čustvene in telesne potrebe. Brez hrane otrok strada; strada pa lahko tudi čustveno. Ljubkovanje, objemanje, zibanje, igra, ljubezen – vse to spodbuja razvoj možganov. To spodbujanje nekateri primerjajo s prehranjevanjem možganov. Brez te hrane ostanejo možgani za zmeraj osiromašeni in ohromljeni. In če so tako zanemarjeni, lahko postanejo tudi sovražni, prestopniški in nasilni. Materinstvo je za otroka in celo za družbo najvažnejše opravilo – važnejše kot kakršnakoli posvetna kariera!

Očetova vloga

Oče pri tem ne sme biti izključen. Če je zraven pri rojstvu, se že takrat začne oblikovati vez med njim in otrokom. V kasnejših tednih in mesecih njegova vloga hitro začne postajati vse pomembnejša, kot je to pokazal tudi dr. T. Berry Brazelton, izvedenec na področju raziskovanja otrokovega razvoja.

»Vsak otrok potrebuje očeta in mater,« pravi, »in vsak oče je drugačen. Skrbnega in dejavnega očeta ne more nadomestiti mati z nekaj več materinstva.« Potem navaja poročilo o raziskavi, ki je pokazala, kako ravnajo z otrokom očetje in kako matere. »Matere so z otroci nežnejše in popustljivejše. Očetje pa se z njimi več igrajo, več se prerivajo z njimi in jih žgečkajo.«

Toda očetje niso otrokom samo v zabavo. »Ob skrbnem očetu,« pravi, »bo otrok uspešnejši v šoli, imel bo več smisla za humor in laže bo shajal s svojimi sovrstniki. Bolj bo zaupal vase in raje se bo učil. Ko bo star šest ali sedem let, bo njegov inteligenčni kvocient višji.«

Bog Jehova je zapovedal, naj bosta oče in sin pri učenju tesno povezana. »Te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu. Zabičuj jih svojim otrokom in govori o njih, ko bivaš v svoji hiši ali ko hodiš po potu, ko se ulegaš in ko vstajaš.« (5. Mojzesova 6:6, 7, EI) In to prav gotovo ni začetek prepada med generacijama!

Pouk od rojstva naprej

Od rojstva do šestega leta starosti ločimo nekaj stopenj razvoja: mišična usklajenost, govor, čustvovanje, spomin, razmišljanje, zavedanje in druge. Ko otrokovi možgani rastejo in se razvijajo in ko se postopoma zvrstijo vse te stopnje, nastopi primeren čas, da tudi sami lahko na posameznih stopnjah razvoja vadimo pri otroku različne sposobnosti.

Takrat otrok vsrka te sposobnosti ali zmožnosti, kot vsrka spužva vodo. Če ga imamo radi, se uči ljubezni. Če mu govorimo in beremo, se uči govoriti in brati. Postavimo ga na smuči in tako zraste v dobrega smučarja. Če smo pošteni z njim, vsrka dobra življenjska načela. Če te posamezne stopnje otrokovega razvoja zamudimo, mu bo kasneje veliko teže pridobiti katero od potrebnih zmožnosti in spretnosti.

Sveto pismo se tega zaveda in zato svetuje staršem: »Vzgajaj dečka primemo njegovi poti, tudi ko se postara, ne krene z nje.« (Pregovori 22:6, EI) Keil-Delitzchev prevod zapiše na tem mestu: »Otroku dajaj navodila glede na njegovo razvojno stopnjo.« Hebrejska beseda, ki je tu prevedena z »vzgajati,« pomeni tudi »začeti, vpeljati« in tukaj pomeni začeti s poučevanjem že ob rojstvu. Začeti pač glede na otrokovo dojemljivost, glede na stopnjo razvoja, na kateri se nahaja. To je čas, ko bo pouk zlahka dojel, in kar se bo naučil v teh letih oblikovanja, bo najbrž obdržal vse svoje življenje.

To menijo tudi v glavnem vsi raziskovalci človekovega razvoja: »Pri raziskavah otroškega razvoja nismo nikdar naleteli na pojav, da bi se osebnostni vzorci ali zgodaj pridobljeni odnosi do okolja kaj radi spreminjali.« Priznajo pa, da se to kaj rado zgodi, toda »še največkrat tako, da povrnitev v prejšnje stanje ni več možna.« Mnogo sprememb pa se zgodi z močjo Božje resnice. (Efežanom 4:22, 24; Kološanom 3:9, 10)

Jezik je dober primer za prikaz uspešnosti učenja ob pravem času. Govor je dojenčku prirojen z genetskim zapisom, toda če hočemo, da ta prirojena lastnost uspešno deluje, moramo otroka na pravi razvojni stopnji izpostaviti sprejemanju glasov. Govorni centri se najhitreje razvijajo med 6. in 12. mesecem, če se odrasli dovolj pogosto pogovarjajo z otrokom. Med 12. in 18. mesecem doseže ta razvoj v govornih centrih vrh; otrok takrat dojame, da imajo besede tudi pomen.

Besed se nauči, še preden jih zna izgovoriti. V drugem letu življenja se ta privzet ali pasiven slovar razraste od nekaj posameznih do nekaj sto besed. Zato je apostol Pavel spomnil Timoteja, kako da že »od otroštva pozna Sveto pismo.« (2. Timoteju 3:15, NS) Dobesedni pomen grške besede, ki smo jo prevedli z »otroštvo«, je v resnici »čas, ko človek še ne zna govoriti«. Timoteju so najbrž prebirali Sveto pismo, še ko je bil zelo majhen, tako da je sprejel vase veliko besed iz te knjige, preden jih je sploh znal izgovoriti.

Stvar je v tem, da so v procesu otrokovega razvoja posamezne stopnje, na katerih se otrok nekaterih stvari nauči nadvse hitro, skoraj vsrka jih. Če to razvojno stopnjo zgrešimo in če v tem posebnem času otroka ne spodbujamo dovolj, si določenih sposobnosti ne bo popolnoma razvil. Če na primer otrok do drugega leta sploh ne sliši nobenega jezika, se ga bo kasneje učil zelo počasi in z velikim trudom, in verjetno se ga ne bo nikdar dobro naučil.

Beri svojemu otroku že od malega

Kdaj naj začneš? Od začetka. Beri že dojenčku. ‚Pa saj ne bo razumel!‘ Kdaj pa si prvič spregovoril z njim? ‚No, takoj, seveda!‘ Ali je razumel, kar si mu pravil? ‚Ni, ampak ...‘ Zakaj mu potem tudi ne bi bral že od malega?

Ko držiš svojega otroka v naročju, ga objemaš, se počuti varnega, ljubljenega. Ko mu potem še bereš, mu je to pravo telesno ugodje. Zanj je to poseben vtis. Z branjem povezuje občutek sreče. Otroci posnemajo, starši pa jim pomenijo zglede. Hoče te posnemati. Hoče tudi sam brati. In tako se sprva igra, kot da bere. Kasneje mu branje postane veselje.

Zaradi tega si pridobi še eno korist; običajno ne postane zasvojen s televizijo. Ne sedi pred ekranom steklenih oči in ne spremlja neskončne vrste klanja, streljanja, umorov, posilstev, zakonske nezvestobe in nečistosti. Zna ugasniti televizor, odpreti knjigo in brati. Kakšen dosežek je to v današnji dobi nepismenosti in zasvojenosti s televizijo!

Za ljubezen je treba časa

Če hočeš otroku brati, ti bo to kajpada vzelo nekaj časa. Čas si moraš vzeti tudi, če se hočeš z njim igrati, če hočeš opazovati, kako otrok raziskuje, kako se pripravi h kakšnemu delu, kako spoznava novosti, zadosti svoji radovednosti, kako se v njem zbuja ustvarjalnost. Starševstvo zahteva čas. In vzemi si ga, že ko je tvoj otrok čisto majhen. Prepad med generacijama se namreč začne že takrat; redkokdaj čaka do najstniških let. Robert J. Kecshan, ki je otrokom v ZDA bolj znan kot kapitan Kenguru, je dejal:

»Malček s palcem v ustih in z medvedkom v rokah nestrpno čaka, da se bosta vrnila očka in mamica. Rad bi jima povedal, kaj vse je doživel v peskovniku. Komaj čaka, da jima bo razodel velike dogodivščine tega dne. In potem prideta očka in mamica. Utrujena vsled stresov na delovnem mestu največkrat rečeta otroku: ‚Ne zdaj, srček. Nimam časa. Pojdi gledat televizijo.‘ Največkrat izgovorjene besede v mnogih domovih so najbrž prav te: ‚Pojdi gledat televizijo.‘ In kdaj se bosta ukvarjala z njim, če ne zdaj? ‚Pozneje.‘ Toda ta ‚pozneje‘ navadno nikdar ne pride ...«

»Leta tečejo in otrok raste. Kupujemo mu obleko in igrače. Kupimo mu obleko po modi in stereofonske naprave, ne damo mu pa tistega, kar pričakuje od nas: časa. Potem ga zagledamo, štirinajstletnika, udrtih oči, kako se nekaj dogaja z njim. ‚Kaj se dogaja s teboj, srček? Povej mi, povej!‘ Prepozno. Prepozno! Ljubezni ni bilo in je ni ...«

»Ko rečemo otroku: ‚Ne zdaj, kasneje‘; ko mu rečemo: ‚Pojdi gledat televizijo‘; ko rečemo: ‚Nikar toliko ne sprašuj‘; ko svojemu otroku ne dajemo tistega, kar od nas pričakuje, časa namreč; ko ne znamo vzljubiti otroka: takrat nismo premalo skrbni, kratko in malo smo prezaposleni, da bi ljubili svojega otroka.«

Res je: ljubezen do tvojega otroka zahteva čas. Ne le čas, da ga nahraniš in ga oblečeš, ampak tudi čas, da napolniš njegovo srce z ljubeznijo. Ne s pretehtano, zmerjeno in premišljeno ljubeznijo, ampak z vseobsegajočo »ljubeznijo brez računice,« kot temu pravi Burton L. White, avtor knjige The First Three Years of Life (Prva tri leta življenja). Takole pravi: »Nadvse nespametno je prenesti osnovno vzgojiteljsko skrb na nekoga drugega, še posebej na vzgojnovarstvene ustanove. Ničkoliko nelepih besed sem že slišal zaradi te moje trditve, toda otrokom v resnici želim le najboljše.« Pravi, da želi otrokom »najboljše,« čeprav se zaveda, da to po ekonomski plati ni zmeraj izvedljivo, posebej če sta oba starša zaposlena.

Karanje je občutljiva zadeva

Veliko pripomb so imeli tudi glede Svetega pisma in to predvsem zaradi njegovega nasveta o karanju. »Kdor prizanaša šibi, sovraži svojega sina, kdor pa ga ljubi, ga zgodaj strahuje.« (Pregovori 13:24, EI) K temu citatu pravi razlaga v New International Version Study Bible: »Šiba je najbrž simbol za vsakršno karanje.« Vineov Expository Dictionary of Old and New Testament Words razlaga »šibo« z »žezlom, znamenjem oblasti.«

Starševska oblast včasih pomeni tudi telesno kazen, toda največkrat le-ta sploh ni zares potrebna. Po 2. Timotejevem pismu 2:24, 25 morajo biti kristjani ‚do vseh krotki, ... krotko morajo vzgajati.‘ Beseda »vzgoja« v tem navedku pomeni tudi disciplino, karanje. Karati je treba v skladu z otrokovimi občutki: »Očetje, ne grenite svojih otrok, temveč jih vzgajajte (karajte, NS) in opominjajte v Jehovinem duhu.« (Efežanom 6:4)

Psihologi, ki se zavzemajo za popustljivost, pravijo, da tisti, ki tepe, otroka v resnici sovraži. To pa ni res. V resnici je sovražna prav popustljivost. Sprostila je povodenj mladinskega prestopništva in kriminala po vsem svetu, starše pa pognala v strah in obup. Kot piše v Pregovorih 29:15: »Šiba in svaritev dajeta modrost, sam sebi prepuščen deček dela sramoto svoji materi.« (EI) V sestavku »Popustljivi in strogi starši« pravi dr. Joyce Brothers takole:

»Ko smo nedolgo tega opravili raziskavo med 2000 petošolci in šestošolci – nekaj je bilo takih, ki so jih vzgajali strogi, nekaj pa takih, ki so jih vzgajali popustljivi starši – smo prišli do presenetljivih odkritij. Otroci strogih staršev so samozavestni, na družbenem in akademskem področju pa posegajo po visokih ciljih.« Ali so zato svoje starše sovražili? Ne, »prepričani so, da so jih starši vzgajali v njihovo dobro in da so s tem dokazali svojo ljubezen.«

White pravi, da se ti, če si s svojim otrokom dosleden, ni treba bati, »da te bo otrok imel zaradi tega manj rad, kot če bi mu več pustil. Otrok se prvi dve leti kaj težko odtrga od staršev; tudi če ga večkrat telesno kaznujete, boste ugotovili, da se bo zmeraj znova vrnil k vam.«

Najboljši pouk

To si ti. Ti si za svojega otroka vzor. Bolj gleda na to, kakšen si, kot pa na to, kaj ga učiš. Posluša sicer, kar mu praviš, dela pa tisto, kar delaš sam. Otrok te posnema. Kakšnega otroka bi torej rad vzgojil? Dobrega, prijaznega, radodarnega, ukaželjnega, inteligentnega, pridnega, Kristusovega učenca, častilca Boga Jehove? Kakšnegakoli že, bodi najprej sam takšen.

Zato uči svojega otroka od malega, ko se mu možgani še razvijajo in ko v svojo pamet in v srce še vsrkava vse informacije. Kaj pa naj storiš, ko ta kritična leta oblikovanja minejo in ko v svojega otroka nisi vsadil nič božanskega? Predvsem nikar ne obupaj. Spremembe še zmerom lahko pridejo, kajti milijone starih in mladih se je z Božjo pomočjo že spremenilo. »Saj ste slekli starega človeka,« pravi Sveto pismo, »in oblekli novega, ki se prenavlja za polno spoznanje, po podobi svojega Stvarnika.« (Kološanom 3:9, 10)

[Sliki na strani 12]

Z očetom: čas za branje, čas za igro

[Slika na strani 13]

Kopanje je lahko prav zabavno