Na silo do genija

»Svet bi bil lahko poln intelektualnih velikanov, kakršni so bili Einstein, Shakespeare, Beethoven in Leonardo da Vinci, če bi učili dojenčke in ne otroke.« – Dr. Glenn Doman, ravnatelj Inštituta za dosežke človeškega potenciala.

»Noben otrok se torej ne rodi genij in noben se ne rodi neumen. Vse je odvisno od stimulacije možganskih celic v kritičnih letih. To pa so prva tri leta življenja. V otroškem vrtcu je že prepozno!« – Masaru Ibuka, avtor knjige Kindergarten is too late.

OGROMNE zmogljivosti otrokovih možganov terjajo od staršev odločitev. Kdaj jih boste začeli učiti? Kaj jih boste učili? Koliko? Kako hitro? Včasih so rezultati prav presenetljivi: Otroci, stari od dveh do petih let berejo, pišejo, govorijo dva ali več jezikov, igrajo klasično glasbo na violini in klavirju, jahajo, plavajo, telovadijo.

Cilj je največkrat umski in manjkrat telesni. Dveletnik šteje do sto, pravilno sešteva, obvlada besedni zaklad, ki obsega 2000 besed, bere stavke s po petimi besedami in ima dober posluh. Triletnik lahko pravilno našteje vse dele celice, ki mu jih pokažejo na skici: mitohondrije, endoplazemski retikulum, golgijeva telesca, kromosome, in tako dalje. Neki drug triletnik igra violino. Štiriletnik prevaja japonščino in francoščino v angleščino. Neki učitelj, ki najmlajše uči matematiko, pravi: »Če spustim na tla 59 kovancev, bodo otroci takoj vedeli povedati, da jih je bilo 59 in ne 58.«

Toda medtem, ko so nekateri navdušeni nad takšnim učenjem, pa imajo drugi pomisleke. Odziv izvedencev na tem področju bi lahko takole povzeli:

»V celoti dokazi niso nič kaj naklonjeni akademskemu pouku najmlajših. Dovolj je pač dokazov, da je takšen pouk možen. Stvar pa ni v tem, ali je pouk možen ali ne, ampak gre za njegove kratkoročne in dolgoročne posledice.«

»Teorija o spreminjanju otrok v majhne računalnike jim ne pušča prav veliko svobode.«

»Otroci se učijo na lastno pobudo in raziskujejo okolje sami od sebe. Lahko da se samo vmešavamo (ko hočemo izsiliti umski razvoj) v razvoj, ki že teče (na primer čustveni razvoj ali razvoj kakšne veščine).«

»Moje sporočilo je, da nikar ne enačite bistrosti s hitrim razvojem. Intelektualna premoč se zelo pogosto razvije na račun napredka drugih enako pomembnih ali še dosti pomembnejših področij.«

»To ni zdrav odnos med starši in otrokom. Kot bi pravili otroku: ‚Rad te imam, ker si tako bister.‘«

Brez dvoma se najdejo starši, ki svoje otroke dobesedno prisilijo in hočejo narediti iz njih čudežne otroke ali genije. V teh primerih imata vso stvar v rokah starševska sebičnost in napuh. Otrok postane razstavni predmet, starši pa se kopljejo v njegovi slavi. Kljub temu se zdi, da nekateri zagovorniki zgodnjega učenja pri svojem delu nimajo takšnih motivov.

Glenn Doman, ki smo ga citirali v začetku tega članka, nasprotuje proizvodnji čudežnih otrok. Njegov cilj je takle: »Dati vsem staršem znanje, s katerim bodo znali svojim otrokom pomagati do visoke inteligence, velikih sposobnosti in do priljudnosti.« Otrok ne sme čutiti pomanjkanja ne na umskem ne na telesnem in ne na čustvenem področju. Doman nasprotuje tudi preskusom znanja. »Preskušanje znanja je nasprotje učenja. V njem ne manjka stresov. Učiti otroka pomeni dati mu čudovit dar. Preskušati ga pa pomeni zahtevati plačilo — vnaprej!«

Masaru Ibuka, ki smo ga tudi navedli v začetku, je na vprašanje, ali zgodnje učenje dela iz otrok genije, odgovoril: »Edini namen zgodnjega učenja je pomagati otroku, da zadobi gibkega duha in zdravo telo in da postane bister in priljuden.«

Sinichi Suzuki, ki je zaslovel s tem, da najmlajše uči igrati violino, pravi: »Pojem ‚izobrazba talenta‘ ne velja le za znanje ali za tehnične spretnosti, ampak tudi za moralo, za izgradnjo značaja in za dojemljivost za lepoto. Vemo, do so to človeške lastnosti, ki se pridobijo s poukom in iz okolja. Naše delo torej ni vzgoja tako imenovanih čudežnih otrok niti ni le puhlo poudarjanje potrebe po ‚zgodnjem razvoju‘ Gre nam za vsestransko človekovo izobrazbo.«

Prisilo ima Suzuki za neuspešno in nezaželjeno. Če ga vprašate, kako dolgo naj otrok vadi kakšno spretnost, vam ne postavi natančnega urnika. »Bolje je, da otrok vadi petkrat na dan po dve minuti, dobro pripravljen in z veliko pozornosti,« pravi, »kot pa da vztrajamo pri njem pol ure, otroku pa ni do tega.« Njegova formula je: »Petkrat na dan po dve minuti z veseljem.«

Kakšna je potemtakem prava mera pri učenju najmlajših? V naslednjem članku vam ponujamo v premislek nekaj vodil.