Se bodo britanske cerkve združile?

KO SE je anglikanska cerkev ločila od Rima, je bila le narodna cerkev, medtem ko je rimsko katoliška že imela mednarodni status. Vendar je s širjenjem britanskega imperija anglikanska cerkev prišla v mnoge dele sveta. Danes najdemo njene cerkve v več kot 20 deželah. Čeprav so neodvisne, pa so povezane z matično cerkvijo, kot del »anglikanskega združenja«. Toda je tudi anglikanska cerkev dobila mednarodni status, kar pomeni ugodnost pri pogajanju z Vatikanom.

Ne tako davno je katoliška cerkev razglasila tri dogme, ki so še povečale pregrade med njo in protestantskimi cerkvami. Gre za brezgrešnost device Marije (1854), telesni vnebohod Marije (1950) in versko nezmotljivost papeža (1870). Zares kamen spotike, ki onemogoča združitev z drugimi religijami!

Napori anglikancev in rimokatolikov

Leta 1960 sta se papež in canterburijski nadškof, ki je splošno priznan kot duhovni poglavar anglikanske cerkve, dogovorila za osnovanje anglikansko-rimo katoliške mednarodne komisije. Leta 1970 so pričeli z 12-letnim raziskovanjem težav, ki onemogočajo enotnost in predlagali možne rešitve. Komisija, ki je bila sestavljena iz 10 učenjakov iz vsake religije je posebno pozornost posvetila trem zapletenim sporom: avtoriteti (vključno papeževo prvenstvo in nezmotljivost); katoliško čaščenje evharistijea in posvetitev duhovnikov.

Kako sta cerkvi sprejeli poročilo komisije? Nista jo takoj zavrnili. Dejansko je bilo za pričakovati, da bosta obe cerkvi več let oblikovali uraden odgovor. Toda uvodnik londonskega Timesa je napovedal, da »se bodo obe cerkvi (rimska in canterburijska) zagotovo združili šele v naslednji generaciji. Poskušati odstraniti nesoglasja, kakršna predstavljajo vprašanje kontracepcije, poroke duhovnikov, nezmotljivost in pristojnost papeža, čaščenje Marije in posvečevanje anglikanskih duhovnikov, je, kot je na prvem vatikanskem koncilu leta 1896 rekel papež Leo XIII »čisto nemogoče in brezkoristno«.

Ko je papež Janez Pavel II. obiskal Veliko Britanijo poleti 1982, sta s canterburijskim nadškofom soglašala glede ustanovitve druge mednarodne komisije, ki bi preučila nadaljnje možnosti približevanja k enotnosti.

Napori anglikancev in svobodnih cerkva

Istočasno pa so v anglikanski cerkvi razpravljali tudi o združitvi s tremi svobodnimi ali nekomformističnimi cerkvami —z metodisti, moravisti in Združeno reformatorsko cerkvijo. Slednja je nastala ob spojitvi kongregacionalistov in prezbiterijancev v Angliji in Walesu.

Toda za združitev obstajajo resne ovire. Na primer, anglikanska cerkev nasprotuje ženskim služabnikom — duhovnicam, medtem ko jih svobodne cerkve imajo. Na drugi strani pa svobodne cerkve ne marajo škofovske zgradbe v anglikanski cerkvi. Čeprav so se vse Svobodne cerkve odločile za enotnost, se je anglikanska cerkev po razpravi o predlogih julija 1982 izrekla proti združitvi s Svobodnimi cerkvami.

Svobodne cerkve so bile neprijetno razočarane. Tajnik Združene reformirane cerkve je pripomnil: »Mislim, da bodo zato druge Cerkve zelo oprezno ravnale z anglikansko cerkvijo.« Tajnik metodistične konference pa je povedal svoje mišljenje, da je zelo vprašljivo, da bi se v tej generaciji našel kakšen sprejemljiv načrt za združitev.

Anglikanski navdušenci za ekumenizem so prav tako razočarani. Po mnogih letih dela se jim združitev še naprej izmika. Drugi so seveda razglasili te zadržke kot rešitev cerkve pred ekumenskim ljubimkanjem, ki postavlja v senco njeno lastno poslanstvo. V podporo temu gledišču pravi The Economist: »Anglikanska cerkev se že dolgo razdobje zaposluje s svojim lastnim poslanstvom. ... Sedaj predstavlja za anglikansko cerkev problem, kako služiti tistim, ki želijo nekaj vedeti o verovanju, kajti sama (cerkev) ni prepričana glede tega kar veruje.«

Tako je v nekaj mesecih propadlo dvoje bistvenih naprezanj za dosego verske enotnosti v Veliki Britaniji.

Kakšni so motivi združevanja

Zakaj se krščanske religije zanimajo za enotnost, oziroma združitev? Kardinal Hume je na konferenci katoliških škofov v Rimu rekel, da »je nedvomno glavna ovira učinkovitemu pričevanju evangelija Jezusa Kristusa, ta sramota, neenotnost, med njegovimi nasledniki... Še posebej v tem stoletju so se kristjani še bolj razočarali in so še bolj nepotrpežljivi z neenotnostjo v lastnih vrstah«.

Pred nekaj leti je anglikanski škof Charles Brent rekel glede potrebe po verski enotnosti: »Vse dokler ne bomo sami enotno delovali, bo poskus, da v Kristusovo cerkev privedemo narode Daljnega Vzhoda, skorajda smešen.«

Drugi menijo, da je motiv iskanja enotnosti drugačen. Russell Lewis je pisal v Daily Mailu: »Imam vtis, da težnja za enotnostjo nasploh ni priljubljeno gibanje, temveč nekaj, za čemer stoji prizadevna elita škofov in nižje duhovščine, ki misli, da bi to zaustavilo manjšanje števila obiskovalcev cerkva. Osupljivo je, kako ta velika nujnost po enotnosti sovpada z vse slabšim obiskovanjem cerkva. Obisk je pričel v šestdesetih letih padati v protestantskih glavnih cerkvah in sedemdesetih letih med katoliki.«

Kakršnikoli so že motivi prizadevanj za enotnost, pa je verska neenotnost, ki stoletja prevladuje v Veliki Britaniji, v nasprotju z jasnim opominom apostola Pavla kristjanom: »V govorjenju bodite vsi enih misli, in naj ne bo med vami razprtij! Med seboj bodite povezani v istem duhu in istem mišljenju.« (1. Korinčanom 1:10, JP)

Kaj se dogaja sedaj?

Ekumenisti se dobro zavedajo verske neenotnosti okoli sebe in ovir, s katerimi se srečujejo, zato si še naprej prizadevajo za spravo. Za njih je enotnost pobožno upanje za daljno bodočnost. Za sedaj so zadovoljni, ker sodelujejo in se vzajemno spoštujejo. Govori se o »združitvi brez vsrkavanja«, stapljanja z drugimi, kakor je to opisal skupni predsednik anglikansko-rimskokatoliške mednarodne komisije.

O isti stvari je nadškof Canterburija rekel predstavnikom nekolikih religij: »Vesel sem naših različnosti. Bilo bi žalostno, če bi se zlili v neko sivo enoličnost.« Zato enotnost, ki jo nameravajo doseči v predvideni bodočnosti, sploh ni prava enotnost, ni vrnitev k čistemu krščanstvu prvega stoletja in ni vrnitev k Bibliji.

Na kateri strani tega spornega vprašanja enotnosti stoji deset tisoč Jehovovih prič v Veliki Britaniji? Oni so dosegli izrazito skladnost in enotnost, in to ne samo v Veliki Britaniji, temveč po vsem svetu, med ljudmi vseh ras in narodnosti. To enotnost ne razbijajo prepiri glede naukov, običajev ali notranjega vodenja. Ta enotnost se ne uniči niti kadar gredo narodi v vojne, saj Jehovove priče ostajajo strogo nevtralne, zato ostaja njihovo krščansko bratstvo nedotaknjeno.

O Jehovovih pričah je časopis Sentinel, ki izhaja v Milwaukeeju, pisal: »Oni niso soglasni samo v postranskih stvareh življenja, temveč v pomembnih stvareh, kot so pravila obnašanja, držanje načel, čaščenje Boga.«

O tem, kako se da doseči takšna enotnost, je neki britanski časopis pripomnil: »Za vsem, kar priče delajo, so biblijski razlogi. Pravzaprav je eno njihovih osnovnih načel priznanje Biblije kot ... resnice.«

Jehovove priče te vabijo, da se prepričaš, ali je res tako. Ko se naslednjič oglasijo pri tebi, zakaj jih ne bi povprašal o tem?

[Slike na strani 26]

Zgodovinsko srečanje v letu 1982 med papežem Janezom Pavlom II in canterburijskim nadškofom Robertom Runciem

[Podčrtna opomba]