Bila sem katoliška nuna

DAVNEGA 1960. leta, ko sem s turško ladjo potovala iz Haife na Ciper, sem molče razmišljala o tridesetih letih svojega življenja v samostanu. Čeprav sem še vedno bila oblečena kot nuna, sem imela pri sebi pismo, ki me je odvezovalo mojih zaobljub. Takrat sem mislila le na eno: priti v Beirut, Libanon, in najti zaposlitev.

Zakaj sem postala nuna? In zakaj sem si po tolikih letih premislila?

Kako sem postala nuna

Kmalu po koncu Prve svetovne vojne, ko sem bila še otrok in sem živela s svojimi rejniki v jugovzhodni Franciji, nas je obiskal protestantski pastor. Opazil je, da me zanima vse, o čemer je govoril, zato mi je dal majhen »Novi Testament«. Od takrat dalje je raslo moje zanimanje za Biblijo.

Kasneje sem z nekaterimi svojimi prijatelji katoliki govorila o tem, da si želim razumeti Sveto pismo, vendar so mi rekli, da je branje Biblije smrtni greh. Mislila sem si: Če je Biblija dejansko tako velika skrivnost, tedaj jo smejo preučevati le tisti, ki so zaobljubljeni. Takrat sem se odločila, da postanem nuna.

Bilo mi je samo 21 let, ko sem z vlakom odpotovala v samostan na jugu Francije, kjer sem se morala sestati z materjo prednico karmelitskega misionarskega reda. Samostan je stal na hribu blizu Gignaca, majhnega mesteca kakšnih 25 kilometrov od sredozemske obale. Zgradba je bila sestavljena iz dveh delov: eden je bil namenjen nunam, v drugem pa so bile mladoletne prestopnice.

Prvo noč sem preživela v tem popravnem domu — toda brez svojega kovčka. Mlada ženska, ki me je dočakala na železniški postaji, mi ga ni vrnila. Drugi dan sem želela oditi, ker mi ni bilo všeč ozračje v samostanu. Ko sem povprašala po svoji prtljagi, mi je bilo rečeno: »Tvoj kovček te čaka pred samostanom.« Rekla sem si: Če sem prišla noter, lahko še vedno tudi odidem. Toda stvari še zdaleč niso bile tako preproste, kot so izgledale.

Ko sem vstopila v verski del samostana, me je ta starodavna zgradba z njenimi težkimi, z železom okovanimi vrati in visokim stropom, prestrašila. Kmalu zatem sem imela kratek pogovor z materjo prednico, vendar nisem imela poguma, da bi ji povedala, da želim oditi.

Po tednu dni sem bila sprejeta kot kandidatka za podložitev verskemu redu. Nekoliko mesecev kasneje sem oblekla belo oblačilo, kakršnega nosijo novinke. Nisem se mnogo naučila o Bibliji, toda bila sem potrpežljiva in si mislila, da takšno znanje ni za začetnike. Po manj kot letu dni, odkar sem prestopila prag samostana, so me skupaj z dvema nunama poslali v Marseilles. Od tam smo odplule v Kairo, v Egipt, kamor smo prispele januarja 1931.

Samostansko življenje v Kairu

Naš samostan in šola sta bili v prostorni sodobni zgradbi na deželi zunaj Kaira. Vstajati smo morale ob 4,45 in iti v kapelo, kjer smo 45 minut bile zatopljene v globoko premišljevanje. Nato smo imele 15 minut časa, da uredimo svoje celice preden odidemo k maši.

Jedle smo v popolni tišini in poslušale branje »Življenja svetnikov«. Prva, ki je pojedla svoj obrok, je nadaljevala z branjem. Čez dan je bil pogovor med nunami prepovedan, razen če je šlo za vprašanja, povezana z delom, pa še takrat smo morale v poseben prostor, imenovan »sprejemnica«. Dejansko je bil samostan zaprta ustanova. Na primer, kadar je podnevi prišel zunanji obiskovalec, je sestra pri vhodu pozvonila na majhen zvonec in tako opozorila druge sestre, naj ne hodijo iz svojih celic.

Ob petkih, pa tudi ob sredah, smo se med postom ob branju 51. Psalma učile samodiscipline. Vse nune so se zbrale v temni sobi in od vsake se je zahtevalo, da se biča s trojezičnim bičem. Včasih sem mislila, da je takšno trpljenje potrebno, da bi ugajali Bogu. Včasih cel dan nisem pila vode, kar ni bilo lahko v deželi, ki je vroča kot Egipt, ali pa sem nosila približno dva in pol centimetra širok pas, ki je bil poln ostrih kovinskih bodic.

Istočasno pa sem kar precej dvomila v osnovne katoliške nauke, kakor je spreminjanje kruha in vina v Kristusovo telo in kri. Pravtako se mi ni zdelo, da bi bila Marija posrednica. Pri branju Biblije nisem nikoli naletela na kakšen tak nauk. Nekega dne mi je neka nuna rekla: »Če boš zmolila 25 rožnih vencev, ti bo devica Marija izpolnila vsako željo.« Odločila sam se poskusiti in uspelo mi je zmoliti 25 rožnih vencev (približno 1300 molitev). Toda kljub temu trudu sem se še naprej počutila prazno. To je samo potrdilo, kar sem brala v evangelijih o tem, kako je Jezus učil svoje učence, naj prosijo Očeta za vse stvari ‚v njegovem imenu‘, da bi bile prošnje uslišane. (Janez 16:24)

Pretekla so tri leta, kar sem bila novinka oziroma začetnica in prišel je čas, da za stalno zaprisežem. Tega sprva nisem želela storiti, toda kaj bi bilo z mano tako daleč proč od Francije, če bi zapustila samostan? Končno sem podpisala svojo odločitev in odšla v kapelo, kjer sem obljubila, da bom vse dni svojega življenja živela v revščini, devištvu (neomadeževanosti) in poslušnosti. Globoko v sebi pa sem sklepala, da bi lahko kako uredila z Bogom, če bi kdaj prelomila svojo obljubo. Poznala sem druge nune, ki jim je papež dovolil, da so lahko zapustile samostan.

V Palestino in Bejrut

Leta 1940 je divjala Druga svetovna Vojna in nemška letela so bombardirala Kairo. V tem času sem bila premeščena v samostan v Haifi, v Palestini. Potem, ko smo prečkali Sueški kanal, sem se odpeljala z nočnim vlakom. Zgodaj zjutraj sem zagledala veličasten prizor — sončni vzhod nad oazo, ki je bila le predokus čudovite pokrajine, ki jo bom opazovala v Palestini. Ta dežela me je še posebej privlačila, ker so tam živeli Jezus, njegovi učenci in mnogi drugi Božji služabniki, omenjeni v Bibliji.

Samostan v Haifi je zasedla britanska vojska in ga spremenila v svoj štab. Zato sem bila poslana v Izifijo, majhno vasico v verigi karmelskega gorovja, kakšnih 25 kilometrov od Haife. Tam sem bila izolirana mesec dni, v kuhinji sem kuhala marmelado.

Čez čas sem bila premeščena v Beirut v Libanon, ki je bil le dve uri ježe od Haife. Palestina je takrat bila pod britanskim mandatom, Libanon pa pod francoskim, tako se je zlahka prestopalo mejo. V naslednjih letih sem pogosto preživljala počitnice v Izifi, nekega leta pa sem zbolela in sem ostala v Palestini, namesto da bi se vrnila v Beirut.

Ko sem bila v Izifi na Karmelskem gorovju, sem uživala v sprehodih z otroki po hribovju nad samostanom skupaj s Cezarjem, oslom, na katerem so otroci izmenoma jezdili. Na svoji poti skozi borov gozd in nasade oljk smo prispeli na visoko planoto, kjer je po izročilih Elija izzval krive preroke boga Baala. Spodaj smo lahko videli strmo skalnato dolino Kisona, kjer so bili usmrčeni ti lažni preroki. (1. Kraljev 18. poglavje) Izvedela sem za Elijo, ko sem brala zgodovino »Starega testamenta« in še posebej sem občudovala njegovo hrabrost in gorečnost pri služenju Bogu. Zato sem si tudi kot nuna nadela ime Eliza Marija, ker sem mu bila naklonjena.

Poskusi odhoda

V teku let je bila moja odločitev, da zapustim to versko sredino vse bolj trdna. Leta 1953, ko so me poklicali nazaj v Francijo, v Lion, sem napisala pismo krajevnemu kardinalu. Toda še preden bi me kardinalov poslanec lahko obiskal, me je mati prednica, ki je vedela, kaj nameravam, poslala kakšnih 100 kilometrov proč, v Saint-Martin-Belleroche. Kardinalu sem pisala še več pisem, v katerih sem zahtevala, da me odpusti, vendar brez uspeha.

Leta 1958 so me poslali nazaj v Libanon. Po nekaj mesecih sem se lahko vrnila v samostan v Haifi, v svoje priljubljeno mesto. Ker sem znala hebrejsko, sem delala kot kurir, tako sem izkoristila priložnost in napisala pismo krajevnemu škofu. Od takrat dalje so se dogodki naglo odvijali.

Dva dni po prejemu pisma je prišel škof k meni na pogovor. Rekla sem mu, da želim oditi, ker sem slabega zdravja. Potrebovala sem zdravstveno nego in samostansko življenje se je zame izkazalo pretežko. Bil je zelo razumevajoč in po enournem razgovoru je rekel: »Še ta večer lahko odidete, če hočete.« Ostala sem v stiku z njim in to mi je bilo kasneje v veliko pomoč.

Po nekaj dneh me je škof obvestil, da so mi iz sedeža v Franciji poslali pismo, vendar ga jaz nisem prejela. Zato sem odšla k materi prednici v samostan z besedami: »Mislim, da imate neko pismo zame.« Globoko iz predela svoje pisalne mize je privlekla pismo in mi ga izročila. V njem je pisalo, da sem oproščena svojih obljub.

V času stroge odmaknjenosti, v času, ko nikomur ni dovoljeno govoriti, sem izkoristila priložnost, pobrala svoje stvari in odšla. Tako sem se avgustovskega jutra 1960. leta znašla v velikem svetu s svojo prtljago in nekoliko izraelskih funtov, s čimer naj bi se nekaj časa preživljala. Odšla sem k znanki in pri njej ostala nekaj dni.

Novo življenje

Nameravala sem se vrniti v Beirut, ker sem mislila, da bom tam laže našla delo. Toda za to sem potrebovala vizo. Izgledalo je nemogoče, da bi jo na katerem številnih konzulatov v Haifi ali Jeruzalemu dobila. Neki uslužbenec je celo rekel: »Predstojnica vašega samostana nas je prosila, naj ne pomagamo nobeni nuni, ki odhaja v arabske dežele.« Moja prijateljica v Haifi mi je povedala, da bi bilo bolje potovati v Beirut preko Cipra.

Tako sem se tega 1960. leta znašla na turški ladji, ki me je peljala iz Haife na Ciper. Upoštevala sem škofov nasvet in še vedno bila oblečena kot nuna, predvsem zaradi slike v potnem listu. Britanske oblasti so mi dale vizo in sicer zaradi pisma škofa, s katerim sem bila v stiku. Nato sem odletela v Beirut.

Ker sem se postopoma želela privaditi življenja zunaj zidov samostana, sem sprejela delo v kuhinji dominikanskega samostana, in sicer v nereligioznem delu. Tam sem ostala dve leti. Nekega dne me je predstojnica karmelitskega samostana povabila, naj se vrnem k svojemu redu, rekoč: »Pozabili bomo na tvoj majhen spodrsljaj in ponovno boš obnovila svoj položaj med starejšimi nunami.« Potem, ko sem se izvlekla iz tisoč in enega problema, se zagotovo nisem želela vrniti!

Zatem sem nekoliko časa delala kot vzgojiteljica pri bogatih družinah in kadar sem se sestala z drugimi vzgojiteljicami, sem jih spraševala, če poznajo koga, ki preučuje Biblijo. »Toda ne duhovnika!«, sem vztrajala.

Moje iskanje je bilo nagrajeno

Nekega dne v februarju 1964. leta je bila uslišana moja življenjska molitev. S pomočjo francoske nune, ki se je z Jehovinimi pričami srečala v koncentracijskem taborišču in je nazadnje s pričami preučevala Biblijo v Beirutu, sem tudi jaz pričela preučevati Biblijo. Po štirih večerih pogovora sem vedela, da sem našla resnico, ki sem jo iskala toliko let.

Priče niso samo preučevale Biblijo ampak so se tudi obnašale po tem, kar so se naučile, oznanjevale pa so tudi drugim. Izgledalo je kot da je z mene padlo ogromno breme. Jokala sem od sreče. Tisto malo, kar sem prebrala, je bilo dovolj, da me je prepričalo, da trojica, nesmrtnost duše in drugi takšni nauki niso v skladu z Biblijo.

Vseeno pa je ena stvar dušila moje navdušenje: ime Jehovine priče. Rekla sem si: ‚V arabskih deželah te to lahko privede v težave; pomislili bodo, da smo Židje!‘ Vendar me to ni odvrnilo od preučevanja in oktobra 1964 sem s krstom simbolizirala svojo predanost Jehovi.

Več ko 20 let je že minilo, odkar sem našla resnico, ki me je ‚osvobodila‘. (Janez 8:32) Da, sedaj sem si na jasnem, kako prazni so takšni običaji, kot je trpinčenje samega sebe, na kar naletimo v mnogih samostanih. Kako resnične so Pavlove besede: »S svojo umišljeno pobožnostjo, ponižnostjo in strogostjo do telesa dajejo te reči sicer vtis modrosti, a dejansko niso za drugo, ko da godijo mesu.« (Kološanom 2:23, JP)

Kako vesela sem bila, ko sem svoje spoznanje lahko delila z drugimi in ko sem oznanjala čudovito upanje, ki ga najdemo v Božji besedi, namesto da bi se ločila od sveta! Ker sem bila nuna trideset let, sedaj lahko povsem razumem katolike in njihove probleme. Sedaj že nekaj let služim kot pionir (polnočasni služabnik Jehovinih prič) in tako izvršujem nalogo oznanjevanja »te dobre vesti o Kraljestvu«, ki nam jo je zaupal Jezus. (Matej 24:14) (Prispevek)

[Slika na strani 18]

Samostan Gignac