Milijoni so zapustili cerkve — naj bi tudi ti tako storil?

SKORAJ milijarda ljudi pripada cerkvam krščanstva. Nekatere cerkve so v zadnjih letih zabeležile močan porast. Iz izdaje Religion in America 1975 se vidi, da zastopa trenutno 31% ljudi v ZDA gledišče, da religija pridobiva vpliv. Leta 1970 jih je bilo samo 14 odstotkov tega mnenja.

»Istočasno pa zastopa danes večina (56 odstotkov) gledišče, da religija izgublja svoj vpliv,« piše v isti publikaciji. Če opazujemo stališče in postopanje večine članov cerkva, opazimo omembe vredno dejstvo: milijone članov se ne udeležuje božje službe ali drugih cerkvenih prireditev. Sicer jih še vedno štejejo med člane, toda zapustili so cerkve — če ne formalno, pa dejansko. Upoštevajmo naslednja dejstva:

ŠTEVILO ČLANOV IN OBISKOVALCEV PADA

Združena Metodistična cerkev v ZDA je izgubila v zadnjih petih letih več kot 150 000 članov letno. Druge protestantske organizacije te dežele so izgubile v 1970 letih desetine do stotisoče svojih pripadnikov. Isto stanje vidimo povsod na svetu. Iz nekaterih mest Zahodne Nemčije poročajo uradna poročila, da stojijo ljudje dobesedno v vrstah, da bi izstopili iz cerkve. Če primerjamo podatke v Britannica Book of the Year 1975 z zvezki za 1974 in 1973 vidimo, da je število članov rimskokatoliške cerkve, ortodoksne cerkve in protestantske cerkve po vsem svetu samo v dveh letih padlo za 80 041 050.

Cerkve krščanstva v zadnjih letih niso doživele samo neposrednih izgub, temveč so našle tudi vedno manj novih članov. Število obiskovalcev božje službe je prav tako zelo nizko. Raziskave v Franciji dajejo spoznati, da gre le še 20 odstotkov ljudi v rednih presledkih v cerkev, čeprav je preko 80 odstotkov Francozov krščenih katoličanov. V Kanadi je neka raziskava pokazala, da je leta 1972 obiskalo mašo le 30 odstotkov katoličanov v Montrealu in sprejelo zakramente. V ZDA gre le še 40 odstotkov odraslih članov cerkva v cerkev.

Zakaj so toliki milijoni ljudi cerkvam krščanstva obrnili hrbet?

ZAKAJ SO ZAPUSTILI CERKVE?

Za izstop iz cerkve navajajo različne vzroke. V Zvezni republiki Nemčiji izstopajo mnogi zato, da jim ne bi bilo treba plačevati cerkvenega davka. Pogosteje je vzrok izstopanja, ker je rimskokatoliška cerkev v zadnjih letih spremenila svoje nauke. S tem so zmedeni mnogi, ki so mislili, da pripadajo pravi, apostolski religiji. Neki katoliški duhovnik v ZDA je to takole povedal: »Če je to, kar je rekla cerkev v zadnjih desetih letih resnično, potem je vse, kar je rekla v zadnjih 2000 letih, napačno.«

Mnogi duhovniki so poizkusili obdržati mladino v cerkvi, tako da so jo prilagodili njenemu okusu. Tako so postali folklorni spevi in rock glasba sestavni deli božje službe. Vendar to ni prineslo velikega uspeha. Andrew M. Greeley, katoliški duhovnik, je dal naslednji komentar: »Izgleda, da to ne deluje. Mladih ljudi ne privlačijo duhovniki, ki se obnašajo tako, kot da bi bili pod vplivom drog, prav tako ne cerkev, ki želi nadomestiti klub za diskusije ali pop festival.«

S tem da mnogi duhovniki danes prevladujoče zrahljane moralne poglede povsem javno odobravajo, so cerkve doživele nadaljnje udarce. So celo mladi ljudje, ki tega ne odobravajo, kakor pokaže naslednje časopisno poročilo iz rubrike, v kateri imajo mladi besedo:

»Je neki star pregovor, ki pravi, da ni mogoče priti višje, če druge vlečemo dol k sebi. Storili naj bi ravno nasprotno. Zato menimo, da ravnajo cerkve napačno, če ne zastopajo z vso trdnostjo moralnih meril in z enako prepričanostjo učijo, kaj je prav in kaj ne. Mladi ljudje potrebujejo vodstvo in si ga želijo. ... Glede stvari, ki so moralno zavrgljive, se ne sme sprejemati kompromisov.«

Katoliški duhovnik in psiholog Martin Pable navaja nadaljnji važni razlog, zakaj so ljudje razočarani nad cerkvijo. »Ljudje imajo močno potrebo po religiji in ena redkih priložnosti, pri katerih lahko zadovoljijo tej zahtevi, je nedeljska božja služba. Če tedaj duhovnik ne poteši duhovne lakote, so globoko razočarani.«

Kako pa je s tem v tvoji cerkvi? Ali dobiš tam zdrav biblijski nasvet, ki pospešuje duhovno mišljenje? Ali pripadaš stotisočerim, ki so bili razočarani, ker so slišali s prižnice vedno le pozive za prispevke, politično zavzemanje stališča in dobrohotne izjave o razrahljanih moralnih pojmih? Če je tako, kakšen pomen ima ostati v cerkvi? Milijoni so prišli do zaključka, da nima to nobenega smisla več in so zato zapustili cerkev. Boš storil ti prav tako?

O tem vprašanju resno razmišljajmo. Pri tem je važno, da skrbno upoštevamo naslednje Božje besede: »Ne vlecite tujega jarma z neverniki. Kako se namreč druži pravica s krivico? ali kakšno tovarištvo ima svetlost s temo? ... Zato odidite izmed njih in se ločite, govori Jehova, in nečistega se ne dotikujte.« — 2. Kor. 6:14—17.

Kam se lahko nekdo obrne, da bi zadovoljil svojo potrebo po duhovnih stvareh, če sledi nasvetu Biblije in izstopi iz cerkve?

ALI REŠI PROBLEM »INDIVIDUALNA« RELIGIJA?

Večina tistih, ki so zapustili cerkev, še vedno veruje v Boga in ima potrebo po duhovnih stvareh. Kako jo poizkušajo potešiti? V U. S. News & World Report smo lahko brali, da so se »ponovno zbudili interesi za individualistični in emocionalnejši aspekt religije«.

V zadnjih letih poroča razmeroma mnogo ljudi, da so doživeli nekaj »mističnega«. Toda to resnično ni nič novega. Pred kratkim je rekel duhovnik Andrew M. Greeley in William C. McGready v članku z naslovom »Ali smo ljudstvo mistikov?« naslednje:

»O tovrstnih nenavadnih dogodkih ... se poroča iz vseh zgodovinskih razdobij in iz vseh delov Zemlje.... Ljudje na vzhodu in na zahodu, sveti in grešniki, možje in žene, stari in mladi, — vsi, kot izgleda, poročajo dobesedno o istih doživetjih. Izgleda, da so vsi povsem iz sebe od veselja, prežeti z intenzivno, zmagoslavno srečo.«

Ali si ti že imel kdaj kakšno tako religiozno doživetje? Če ne, potem morda poznaš koga, ki je kaj takega doživel. Takšna doživetja naredijo na človeka globok vtis. Toda previdnost je na mestu. Zakaj? Zato ker so — kakor je že omenjeno — splošni pojav v zgodovini poganstva kakor tudi krščanstva. Samo s tem, da pridemo v ekstazo, še ne izvemo, kdo je pravi Bog, kakšne zahteve postavlja za njemu ugajajoče oboževanje in kakšen je njegov namen s človekom in Zemljo. Doživetja ekstaze lahko nekega človeka celo zadržujejo pred tem, da bi si priskrbel te važne informacije. Kako?

V omenjenem članku Greeleya in McCreadya je bilo ugotovljeno, da je bilo od šeststo oseb, ki so imeli po lastnem navajanju takšna doživetja, 48 odstotkov »prepričanih, da se bo vse obrnilo v dobro«. Neki mož je na vprašanje o njegovem mnenju o življenju po smrti odgovoril:

»Vem samo, da si potem, ko doživiš takšne stvari kakor jaz, ne delaš več mnogo skrbi s tem. Tedaj veš, da bo spet vse dobro in si ne delaš več skrbi s posameznostmi.«

Nasprotno pravi Biblija, naj bi »neprestano iskali« spoznanja o Bogu, kakor da bi iskali skrite zaklade. (Preg. 2:3—5) Jezus je opozoril svoje učence, naj se »borijo«, da bi dobili večno življenje. (Luk. 13:24) Apostol Pavel je opozarjal nekatere kristjane prvega stoletja, čeprav so pripadali »posvečenim v Kristusu Jezusu, poklicanim svetim«: »Kdor torej misli, da stoji, naj gleda, da ne pade.« (1. Kor. 1:2; 10:12; primerjaj Fil. 2:12; Mat. 24:13) Zato doživljaj, ki človeka zadovolji in povzroči, da je prepričan v svojo rešitev, ne more potekati od Boga.

Toda kam se lahko obrnemo, če pravilne osnove za oboževanje Boga ne posredujejo niti cerkve krščanstva niti osebna religiozna doživetja?

NAŠLI SO PRAVO KRŠČANSTVO

Kako lahko njegove prave naslednike ločimo od tistih, ki samo trdijo, da so kristjani, je povedal Jezus takole: »Torej po njih sadovih jih spoznate.« (Mat. 7:20) Po kakšnih »sadovih«? Dva od njih želimo pobliže pogledati.

Po Bibliji naj bo prava krščanska skupščina »ljudstvo za njegovo (Božje) ime.« (Dej. 15:14) Očitno bo v svojem oboževanju uporabljala Božje ime, ime Očeta Jezusa Kristusa. Ali v cerkvi to delajo? Ali poznaš Božje ime in ga v oboževanju uporabljaš? Neki mlad mož iz Zvezne republike Nemčije pojasnjuje, da mu je ravno ta točka pomagala najti prave kristjane:

»Živel sem v komuni, užival mamila in kradel hrano. Toda kmalu sem spoznal, kako nesmiselno je takšno življenje in začel sem iskati njegov smisel. Toda noben življenjski cilj se mi ni zdel vreden, da bi zastavljal zanj vso svojo moč. Večinoma sem odnehal, preden sem sploh dobro pričel.

Nekega večera, ko sem se vrnil v komuno, sem ugotovil, da so drugi diskutirali o Bogu. To, kar sem slišal, je toliko zbudilo moje zanimanje, da sem bral Biblijo. Potem sem pričel iskati, ker sem bil prepričan, da mora biti nekje prava krščanska skupščina.

Zatem mi je moja sestra dala Biblijo, Novi svet. Prvič v svojem življenju sem srečal ime Jehova. Nekaj dni za tem sem vprašal neko Jehovino pričo: ‚Kaj je z imenom Jehova?‘ Dal mi je točen odgovor, toda bil sem v dvomih in sem ga enostavno pustil govoriti. Verjel sem, da ga lahko s svojimi besedami pobijem.

To dvomeče stališče sem ohranil nekaj tednov, v katerih smo diskutirali o Bibliji. Končno pa sem spoznal, da sem našel ravno to, za kar sem tolikokrat molil. Imel sem opravka z resnično krščansko organizacijo. Kmalu sem pričel s spremembami, da bi svoje življenje privedel v soglasje z biblijskimi načeli. Sedaj imam prednost, da lahko velik del svojega časa porabim za prinašanje biblijske resnice drugim.«

Jezus je postavil nadaljnje spoznavno merilo za prave kristjane, ko je rekel: »V tem spoznajo vsi, da ste moji učenci, ako imate ljubezen med seboj.« (Jan. 13:35, NS) To je neki mladi ženi pomagalo spoznati pravo krščanstvo. Takole pripoveduje:

»Z osemnajstimi leti sem odšla od doma, uživala mamila in stanovala v komuni. V dveh sobah je včasih stanovalo do dvajset ljudi, tako da sta bili videti kakor smetišče. Tu sem spoznala, kakšne slabe stvari in duševne grozote so sposobni narediti ljudje.

Prepričana sem bila, da morajo biti nekje ljudje, ki svoje življenje resnično gradijo na ljubezni. Sčasoma sem prišla v stik z ‚Jesus‘ People in se jim pridružila. Kmalu pa sem videla, da to ni zame. Ves dan so samo peli, molili in plesali. Čeprav niso uživali mamil, sem ugotovila, da se pri njih lahko postane »high«.

Vsak dan sem brala Biblijo in molila k Bogu, da bi me vodil do pravih kristjanov. Tedaj pa me je obiskal ... (prijatelj) in pripovedoval, da je Božje ime Jehova in še druge stvari, ki se jih je naučil od Jehovinih prič. Toda takrat se za to nisem zanimala. Rekla sem, da iščem krščanstvo. Na to je odgovoril. ...: »Če hočeš biti kristjan, potem pojdi z menoj.«

Ta mlada žena je prisostvovala sestanku Jehovinih prič v kraljevski dvorani. Bila je presenečena, ker je tam našla ljudi, ki so se resnično ljubili med seboj in tudi druge. Takole piše: »Ljudje, ki sem jih tam srečala, so naredili name globok vtis.« Šest mesecev pozneje je bila krščena kot Jehovina priča. Poročila se je z možem, ki jo je povezal z Jehovinimi pričami, in sedaj uporabi ves svoj čas za to, da seznanja ljudi z resnico Biblije. Kako misli sedaj, pripoveduje takole: »Jehovi se zahvaljujem iz globine srca, da me je rešil iz tega popačenega sveta in me pripeljal v svojo čudovito svetlobo.«

Ali te žalosti, ker tvoja cerkev ne zadovoljuje duhovnih potreb svojih članov? Ali so v tvoji cerkvi nadomestili zdrav biblijski nauk s »socialnim in političnim zavzemanjem?« Tedaj stojiš pred važno odločitvijo. Ali ti je članstvo v cerkvi važnejše od dobrega odnosa z Bogom? Ali naj bi ostal v neki organizaciji, ki je samo po imenu krščanska, ali pa jo zapustil?

Če se želiš več naučiti o Božji besedi, ne da bi se bil s tem dolžan priključiti kaki religiji, ti bodo Jehovine priče rade pomagale. S teboj bodo brezplačno preučevale Biblijo v tvojem stanovanju ali na nekem drugem primernem kraju. Če sprejmeš to povabilo, lahko spoznaš obliko oboževanja, ki jo uči Biblija. Mar ni ravno to tisto, kar iščeš?