Od sramežljive punce do misijonarke

Rodila sem se leta 1951 na Dunaju. Moja starša sta bila katoličana. Bila sem plašna. Vseeno sem verjela v Boga in sem k njemu brez zadržkov pogosto molila. Ko sem imela devet let, je oče začel preučevati z Jehovovimi pričami. Mama se mu je pridružila malo kasneje.

Kmalu smo postali del občine Döbling na Dunaju. Kot družina smo veliko stvari počeli skupaj – brali in preučevali smo Sveto pismo, obiskovali občinske shode in kot prostovoljci pomagali na zborih. V teh letih mi je oče pomagal, da sem močno vzljubila Jehova. V molitvah je vedno omenjal svojo željo, da bi s sestro postali pionirki. Ampak jaz si tega takrat nisem želela.

ZAČETEK POLNOČASNE SLUŽBE

Leta 1965 sem se pri 14 letih krstila. Ampak bilo mi je težko oznanjevati ljudem, ki jih nisem poznala. Prav tako sem se borila z občutki manjvrednosti in sem si zelo želela, da bi me drugi mladi sprejeli. Zato sem se kmalu po krstu začela družiti s tistimi, ki niso služili Jehovu. Čeprav mi je bila njihova družba všeč, me je vest vznemirjala, ker sem toliko časa preživela z ljudmi, ki niso bili Priče. Ampak nisem imela moči, da bi to spremenila. Kaj mi je pomagalo?

Približno v tistem času je v našo občino prišla 16-letna punca Dorothée. Zelo rada je oznanjevala od hiše do hiše, kar je name naredilo velik vtis. Bila sem malo starejša od nje, ampak nisem redno oznanjevala. Mislila sem si: Moji starši so Priče, Dorothée pa je sama v resnici. Skrbeti mora tudi za bolno mamo, pa je vseeno vedno na oznanjevanju! Njen zgled me je spodbudil, da sem želela narediti več za Jehova. Kmalu sva z Dorothée skupaj začeli pionirati. Najprej sva postali pomožni pionirki, nato pa redni. Njeno navdušenje je bilo nalezljivo. Pomagala mi je vzpostaviti moj prvi svetopisemski tečaj. Čez čas sem bila že bolj sproščena, ko sem ljudem oznanjevala na njihovem domu, po ulicah in v drugih situacijah.

Ko nisem pionirala še niti eno leto, je v našo občino prišel brat Heinz iz Avstrije. Resnico je spoznal v Kanadi, ko je bil na obisku pri svojem bratu, ki je bil Priča. Kot posebni pionir je bil dodeljen v našo občino na Dunaju. Že takoj mi je bil všeč. Ampak vedela sem, da hoče postati misijonar, jaz pa si tega nisem niti približno želela. Zato mu najprej nisem pokazala, da mi je všeč. Kljub temu sva se kasneje začela spoznavati. Poročila sva se in skupaj začela pionirati v Avstriji.

DOBIM ŽELJO, DA BI POSTALA MISIJONARKA

Heinz mi je pogosto govoril o svoji želji, da bi postal misijonar. Čeprav name ni nikoli pritiskal, mi je večkrat z vprašanji pomagal o tem razmišljati. Rekel mi je na primer: »Glede na to, da nimava otrok – bi lahko naredila več za Jehova?« Ker sem bila sramežljiva, me je bilo strah postati misijonarka. Res je, da sem pionirala, ampak zdelo se mi je, da bi bilo misijonarjenje zame pretežko. Vseeno je Heinz o tem večkrat govoril. Prav tako me je spodbujal, naj bom bolj osredotočena na to, da pomagam ljudem, kot pa na svoje strahove. Njegov nasvet mi je res pomagal.

Sčasoma sem razvila željo, da bi postala misijonarka, zato sva oddala prošnjo za šolo Gilead. Brat, ki je bil v tistem času odgovoren za podružnico, mi je predlagal, naj se najprej izboljšam v angleščini. Po treh letih mučenja z angleščino sva bila presenečena, da sva dobila dodelitev v srbohrvaško občino v Salzburgu. Na tem področju sva služila sedem let, od tega sva bila eno leto v okrajni službi. Srbohrvaški jezik je bil težek, ampak imela sva veliko svetopisemskih tečajev.

Leta 1979 so naju prosili, da greva »na dopust« v Bolgarijo. Naše delo je bilo tam prepovedano. Zato na tem »dopustu« nisva nič oznanjevala. Sva pa v državo pretihotapila nekaj miniaturne literature za pet sester, ki so živele v glavnem mestu, Sofija. Bila sem povsem prestrašena, ampak Jehova mi je pomagal pri tej vznemirljivi nalogi. Ko sem videla pogum in veselje teh sester, sem postala še bolj odločena, da bom dala vse od sebe pri vsaki nalogi, ki bi jo dobila od Jehovove organizacije.

Čez čas sva spet oddala prošnjo za Gilead in tokrat sva bila sprejeta. Mislila sva, da bo šola potekala v angleščini v Združenih državah. Ampak od novembra 1981 naprej je organizacija nekaj razredov šole Gilead organizirala tudi v Nemčiji. Ker je pouk potekal v nemščini, sem ga lažje razumela. Kam sva bila dodeljena?

SLUŽIVA V DRŽAVI, RAZDEJANI ZARADI VOJNE

Dodeljena sva bila v Kenijo! Ampak kenijska podružnica naju je prosila, da služiva v sosednji državi, Ugandi. Tam je več kot deset let pred tem general Idi Amin na silo prevzel oblast. Med njegovo diktaturo je bilo pobitih na tisoče ljudi in na milijone ljudi je imelo izredno težko življenje. Leta 1979 je prišlo do še enega državnega udara in oblast se je spet zamenjala. Verjetno razumete, zakaj me je bilo strah te dodelitve. Toda Gilead nama je pomagal popolnoma zaupati Jehovu. Zato sva dodelitev sprejela.

Razmere v Ugandi so bile kaotične. Heinz je v Letopisu za leto 2010 zadevo opisal takole: »Različne javne službe, kot na primer oskrba z vodo in komunikacija, so odpovedale. [...] Streljanje in kraja sta bila nekaj običajnega, še zlasti ponoči. [...] Vsi so bili doma in upali, pogosto pa tudi molili, da bi noč minila brez nepovabljenih obiskovalcev.« Kljub vsem tem težavam so bratje in sestre veselo služili Jehovu.

Leta 1982 sva s Heinzem prišla v glavno mesto Ugande, Kampala. Prvih pet mesecev sva bila pri družini Waiswa. Pod isto streho so živeli oče Sam, mama Christina, njunih pet otrok in še štirje sorodniki. Pogosto so imeli samo en obrok na dan, zato sva bila za njihovo gostoljubnost še toliko bolj hvaležna. V tistem času sva se naučila veliko praktičnih stvari, ki so nama pomagale med misijonarjenjem. Naučila sva se na primer, kako varčevati z vodo – umila sva se z majhno količino vode in jo nato uporabila za izplakovanje WC-ja. Leta 1983 sva se preselila v hišo v predelu Kampale, kjer je bilo malo bolj varno.

V oznanjevanju sva zares uživala! Spomnim se, da sva nekega meseca oddala več kot 4000 revij! Najboljši del pa so bili ljudje. Spoštovali so Boga in se želeli pogovarjati o Svetem pismu. S Heinzem sva ponavadi imela od 10 do 15 tečajev. Od svojih učencev sva se veliko naučila. Čeprav so morali na primer vsak teden peš hoditi na shode, se niso nikoli pritoževali. Vedno so bili nasmejani.

V letih 1985 in 1986 je v Ugandi prišlo še do dveh vojn. Pogosto sva na kontrolnih točkah videla otroke, oborožene s puškami. V tem obdobju sva med oznanjevanjem velikokrat molila za preudarnost in notranji mir. Jehova je na najine molitve odgovoril. Pogosto se je zgodilo, da sva pozabila na svoje strahove, ko sva srečala koga, ki se je zanimal za resnico.

Rada sva tudi oznanjevala tujcem. Preučevala sva na primer z zakoncema Murat in Dilbar Ibatullin iz ruskega mesta Tatarstan. Murat je bil zdravnik. Oba sta se krstila in še danes zvesto služita Jehovu. Kasneje sem spoznala Tatjano Vilejsko iz Ukrajine, ki je razmišljala o tem, da bi naredila samomor. Po krstu se je preselila nazaj v Ukrajino in kasneje pomagala pri prevajanju naših publikacij v ukrajinščino.a

NOVI IZZIVI

Leta 1991 sva s Heinzem šla na dopust v Avstrijo. Takrat sva od avstrijske podružnice dobila novo dodelitev: Bolgarija. Ko je v Vzhodni Evropi komunizem padel, so bile Jehovove priče v Bolgariji pravno priznane. Kot sem že omenila, sva s Heinzem v to državo v preteklosti pretihotapila nekaj naše literature. Zdaj pa sva bila tja poslana, da bi oznanjevala.

Rečeno nama je bilo, naj se ne vračava v Ugando. To sva tudi ubogala – nisva se vrnila, da bi spakirala svoje stvari in se poslovila od prijateljev, ampak sva šla direktno v Betel v Nemčiji. Tam sva dobila avto in se odpeljala v Bolgarijo. Dodeljena sva bila v Sofijo, v skupino, kjer je bilo okoli 20 oznanjevalcev.

Tam sva naletela na kar nekaj novih izzivov. Kot prvo, nisva znala jezika. Kot drugo, v bolgarščini sta bili na voljo samo dve publikaciji: Resnica, ki vodi do večnega življenja in Moja knjiga biblijskih zgodb. Kot tretje, zelo težko je bilo začeti svetopisemske tečaje. Kljub tem izzivom je naša mala in goreča skupina napredovala. Pravoslavna cerkev je to opazila in začele so se težave.

Leta 1994 Priče nismo bile več pravno priznane in obravnavali so nas kot prepovedano sekto. Nekatere brate so aretirali. V medijih so se o nas širile strašne laži. Trdili so, da želimo, da naši otroci umrejo, ker ne sprejemamo transfuzije krvi, in da prepričujemo druge Priče, naj naredijo samomor. S Heinzem nama je bilo zelo težko oznanjevati. Pogosto sva se srečala z agresivnimi ljudmi, ki so se na naju drli, klicali policijo in v naju metali stvari. V državo nismo mogli dobiti literature in težko smo najeli dvorane za shode. Policija je celo vdrla na eno od zborovanj in ga prekinila. S Heinzem na takšno sovraštvo nisva bila navajena. Stanje je bilo povsem drugačno od produktivnega in prijaznega področja v Ugandi. Kako sva se prilagodila na to spremembo?

Veselje sva občutila v družbi bratov in sester. Bili so veseli, da so našli resnico, in cenili so najino pomoč. Trudili smo se biti blizu drug drugemu in se podpirati. Naučila sva se, da sva lahko srečna na vsaki dodelitvi, če imava rada ljudi.

Razmere so se čez čas izboljšale. Naša organizacija je bila leta 1998 spet pravno priznana in dobili smo veliko publikacij v bolgarščini. Leta 2004 je bil posvečen nov Betel. Danes je v Bolgariji 57 občin in 2953 oznanjevalcev. V preteklem službenem letu je bilo na spominski slovesnosti 6475 prisotnih. Včasih je bilo v Sofiji samo pet sester, danes pa je tam devet občin! Na lastne oči sva videla, kako jih je iz majhnega »nastalo tisoč«. (Iza. 60:22)

VZTRAJAM KLJUB OSEBNIM TEŽAVAM

V življenju sem imela kar nekaj zdravstvenih težav. Zdravniki so mi odkrili več tumorjev, enega tudi v glavi. Zdravili so me z obsevanjem. Poleg tega sem šla v Indijo na 12-urno operacijo, med katero so mi odstranili večino možganskega tumorja. Po operaciji sva nekaj časa ostala v indijski podružnici, dokler se nisem počutila boljše. Nato pa sva se vrnila v Bolgarijo.

Medtem je Heinz zbolel za Huntingtonovo boleznijo, ki je redka in dedna. Težko je hodil, govoril in nadziral svoje gibe. Ko je bolezen napredovala, je postal vse bolj odvisen od mene. Včasih sem bila tako utrujena in zaskrbljena, da sem mislila, da za njega ne bom mogla več dolgo skrbeti. Na pomoč nama je priskočil mladi brat Bobi. S Heinzem je redno hodil na oznanjevanje. Ni ga bilo sram, ker je Heinz s težavo govoril in nenadzorovano premikal noge in roke. Ko sama nisem mogla poskrbeti za njega, sem lahko vedno računala na Bobija. Čeprav sva se z možem odločila, da v tem svetu ne bova imela otrok, sva imela občutek, da nama je Jehova dal Bobija kot sina! (Mar. 10:29, 30)

Heinz je zbolel še za rakom. Na žalost je leta 2015 umrl. Zelo ga pogrešam. Vedno mi je pomagal, da nisem bila preveč zaskrbljena. Težko se mi je bilo navaditi, da ga ni več z mano. Ampak v mojem spominu je še kako živ! (Luk. 20:38) Vsak dan se živo spominjam njegovih prijaznih besed in modrih nasvetov. Zelo sem hvaležna, da sva lahko veliko let skupaj služila Jehovu.

HVALEŽNA SEM JEHOVU ZA NJEGOVO POMOČ

Jehova me je v vseh težavah podpiral. Pomagal mi je kljub sramežljivosti postati misijonarka. Zdaj imam ljudi res rada. (2. Tim. 1:7) Zaradi Jehovove pomoči sva obe s sestro v polnočasni službi. Moja sestra in njen mož obiskujeta srbsko govoreče občine v Evropi. Očetove molitve so bile uslišane!

Vsakič, ko preučujem Sveto pismo, občutim notranji mir. Naučila sem se, da v težkih časih molim »še bolj vneto« tako kot Jezus. (Luk. 22:44) Jehova na moje molitve med drugim odgovarja po prijaznih in ljubečih bratih in sestrah iz moje občine. Povabijo me na druženja in se mi pogosto zahvalijo za vse, kar delam. Zaradi tega sem res vesela.

Redno premišljujem o vstajenju. Predstavljam si svojo družino v raju. Starša sta mlada in lepa, kot sta bila na svoj poročni dan. Moja sestra pripravlja hrano, Heinz pa stoji poleg svojega konja. To mi pomaga pregnati negativne misli in moje srce napolni s hvaležnostjo do Jehova.

Ko razmišljam o svojem življenju in prihodnosti, se z vsem srcem strinjam z Davidovimi besedami, zapisanimi v Psalmu 27:13, 14: »Kje bi bil zdaj, če ne bi veroval, da bom v času svojega življenja okusil Jehovovo dobroto? Naj bo Jehova tvoje upanje. Bodi pogumen in močan. Res, naj bo Jehova tvoje upanje.«