»Boj je v Jehovovih rokah«

Vse skupaj se je začelo leta 1999. Takrat je francoska vlada naši podružnici v Franciji naložila neupravičen davek na prostovoljne prispevke, ki jih je podružnica dobila med letoma 1993 in 1996. Pravico smo zaman iskali na različnih francoskih sodiščih. Ko smo na pritožbenem sodišču izgubili, je vlada z računa podružnice zasegla več kot štiri milijone in pol evrov. Naše zadnje upanje je bilo ESČP. Ampak to sodišče ni želelo kar takoj obravnavati našega primera. Naročilo nam je, naj se najprej sestanemo z odvetniki francoske vlade in predstavnico ESČP-ja. Mogoče bi tako lahko prišli do sporazuma in primera sodišču ne bi bilo treba obravnavati.

Mislili smo, da bo predstavnica ESČP-ja na nas pritiskala, naj zadevo rešimo tako, da plačamo del zneska, ki ga je francoska vlada zahtevala. Ampak bilo nam je jasno, da bi kršili svetopisemska načela, če bi plačali že en sam evro. Bratje in sestre so s prispevki želeli podpreti delo za Kraljestvo, zato ta denar ni pripadal vladi. (Mat. 22:21) Kljub temu smo se sestanka udeležili iz spoštovanja do protokolov sodišča.

Obravnava je potekala v razkošni sejni dvorani sodišča. Začetek je bil bolj slab. Predstavnica je pričakovala, da Jehovove priče v Franciji plačajo del zahtevanega davka. Nato pa nas je Jehova po svetem duhu spodbudil, da smo jo vprašali: »Ali veste, da je vlada z našega bančnega računa že zasegla več kot štiri milijone in pol evrov?«

Na obrazu se ji je videlo, da je šokirana. Odvetniki francoske vlade so naše besede potrdili. Takrat se je stališče predstavnice povsem spremenilo. Odvetnike je oštela in obravnavo hitro zaključila. Jasno je bilo, da je posredoval Jehova. Sodni postopek je rešil na način, ki ga nismo niti približno pričakovali. Vsi navdušeni smo zapustili sodišče in kar nismo mogli verjeti, kaj se je zgodilo.

ESČP je 30. junija 2011 soglasno razsodilo nam v prid. Oprostilo nas je davka in naročilo vladi, naj nam skupaj z obrestmi vrne zaseženi denar! Ta zgodovinska razsodba vse do danes ščiti Jehovove častilce v Franciji. Eno samo vprašanje, za katero nismo niti vedeli, da ga bomo postavili, je bilo kot kamen, ki je zadel Goljata v glavo. To je bila pomembna prelomnica v tem pravnem boju. Zakaj smo zmagali? Ker je, tako kot je rekel David, »boj v Jehovovih rokah«. (1. Sam. 17:45–47)

Ta zmaga pa ni bila izjema. Kljub nasprotovanju močnih političnih sil in religij smo na najvišjih sodiščih 70 držav in na več mednarodnih sodiščih dosegli zmago v 1225 primerih. To je zaščitilo naše temeljne pravice, na primer, da smo pravno priznana verska skupnost, da oznanjujemo, da ne sodelujemo pri domoljubnih slovesnostih in da ne sprejemamo transfuzije krvi.

Kako to, da sem sodeloval pri pravnem primeru v Evropi, medtem ko sem delal v svetovnem središču Jehovovih prič v New Yorku?

GOREČNOST MOJIH STARŠEV

Moja starša, George in Lucille, sta bila diplomanta 12. razreda šole Gilead. Ko sem se leta 1956 rodil, sta služila v Etiopiji. Ime sta mi dala po oznanjevalcu dobre novice iz prvega stoletja – Filipu. (Apd. 21:8) Naslednje leto je vlada prepovedala naše delo. Čeprav sem bil še zelo majhen, se jasno spomnim, kako smo kot družina na skrivaj častili Jehova. Takrat se mi je to zdelo nadvse zabavno! Na žalost pa so nas leta 1960 izgnali iz države.

Kot družina smo se preselili v mesto Wichita v ameriški zvezni državi Kansas. Čeprav starša nista bila več misijonarja, sta ohranila isto gorečnost za oznanjevanje. Živela sta za resnico. V mene, mojo starejšo sestro Judy in mlajšega brata Leslieja, ki sta se prav tako rodila v Etiopiji, sta vsadila duhovne vrednote. Krstil sem se pri 13 letih. Tri leta kasneje smo se preselili v kraj Arequipa v Peruju, ker se je tam potrebovalo več oznanjevalcev.

Leta 1974, ko sem imel komaj 18 let, je podružnica v Peruju mene in še štiri brate postavila za posebne pionirje. Dodeljeni smo bili visoko v Ande, kjer še nikoli nihče ni oznanjeval. Med drugim smo oznanjevali ljudem, ki so govorili avtohtona jezika kečuanščino in ajmaranščino. Potovali smo z avtodomom, ki smo mu zaradi njegove škatlaste oblike ljubkovalno rekli Barka. Rad se spominjam trenutkov, ko sem lahko domorodcem v Svetem pismu pokazal, da bo Jehova kmalu odstranil revščino, bolezni in smrt. (Raz. 21:3, 4) Veliko jih je začelo častiti Jehova.

V SVETOVNO SREDIŠČE

Leta 1977 je Peru obiskal član Vodstvenega organa, Albert Schroeder. Spodbudil me je, naj oddam prošnjo za delo v svetovnem središču. To sem tudi naredil. Kmalu zatem, 17. junija 1977, sem začel delati v Betelu v Brooklynu. Naslednja štiri leta sem delal v oddelku za čiščenje in oddelku za vzdrževanje.

Junija 1978 sem na mednarodnem zborovanju v New Orleansu v Louisiani spoznal Elizabeth Avallone. Tudi njeni starši so živeli za resnico. Redna pionirka je bila že štiri leta. Za cilj je imela, da Jehovu polnočasno služi do konca svojega življenja. Ostala sva v stiku in se boljše spoznala. Kmalu sva bila že do ušes zaljubljena. Poročila sva se 20. oktobra 1979 in pridružila se mi je pri delu v Betelu.

Bratje in sestre v najini prvi občini, Brooklyn Spanish, so naju ljubeče sprejeli. V vseh teh letih so naju prisrčno sprejele še tri druge občine in naju podpirale pri služenju v Betelu. Za njihovo ljubezen sva jim zelo hvaležna. Ceniva pa tudi podporo prijateljev in družinskih članov, ki so nama pomagali skrbeti za najine ostarele starše.

PRAVNI ODDELEK

Januarja 1982 sem začel delati v pravnem oddelku. Tega sploh nisem pričakoval. Tri leta kasneje so me bratje prosili, da študiram pravo in postanem odvetnik. Bil sem prijetno presenečen, ko sem med študijem ugotovil, da so pravne zmage Jehovovih prič prispevale k temeljnim svoboščinam, ki jih mnogi ljudje v Združenih državah in drugje po svetu jemljejo za samoumevne. Te ključne razsodbe smo na fakulteti temeljito preučili.

Leta 1986 sem pri 30 letih postal nadzornik pravnega oddelka. Štel sem si v čast, da mi je organizacija zaupala, čeprav sem bil še tako mlad. Po drugi strani pa sem bil v skrbeh, ker je bila to zelo kompleksna naloga in nisem vedel, ali ji bom kos.

Leta 1988 sem postal odvetnik. Ampak nisem se zavedal, da je ta dosežek zelo slabo vplival na mojo duhovnost. Zaradi visokošolske izobrazbe lahko človek postane poln samega sebe. Mogoče misli, da je zaradi posebnega znanja več vreden od tistih, ki nimajo takšne izobrazbe. Na pomoč mi je priskočila moja draga žena Elizabeth. Pomagala mi je, da sem si ponovno pridobil dobro teokratično rutino, ki sem jo imel pred študijem prava. Čez čas sem si duhovno opomogel. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da pridobiti si veliko znanja ni najpomembnejša stvar v življenju. Življenje je zares dragoceno, če smo tesni prijatelji z Jehovom in imamo radi svoje sovernike.

ZAGOVARJANJE IN PRAVNO UTRJEVANJE PRAVICE DO OZNANJEVANJA DOBRE NOVICE

Po končanem študiju sem oddelku pomagal poskrbeti za pravne potrebe Betela in na sodiščih braniti našo pravico do oznanjevanja. V naši organizaciji je vedno veliko sprememb, zato je bilo to delo vznemirljivo in polno izzivov. Na primer, leta 1991 je bilo pravnemu oddelku naročeno, naj priskrbi navodila, da bi lahko ljudje na oznanjevanju našo literaturo dobili zastonj. Tako publikacij ne bi več ponujali v zameno za prispevke. S tem se je poenostavilo delo v Betelu in na področju. Poleg tega nas ta odločitev vse do danes ščiti pred neupravičenimi davki. Nekateri so mislili, da bomo zaradi te spremembe izgubili veliko denarja, kar bi oviralo oznanjevanje. Zgodilo pa se je ravno nasprotno. Število Jehovovih služabnikov se je od leta 1990 več kot podvojilo in danes lahko ljudje zastonj dobijo duhovno hrano, ki rešuje življenja. Na lastne oči sem videl, da so se ta in še druge spremembe v organizaciji izkazale za zelo uspešne. Vem, da je to mogoče samo zaradi Jehovove pomoči in vodstva, ki nam ga daje po zvestem in preudarnem sužnju. (2. Mojz. 15:2; Mat. 24:45)

Pravne zmage pa niso rezultat samo naših odvetniških spretnosti. Na sodnike in druge vladne uradnike pogosto naredi velik vtis naše lepo vedenje. To sem jasno videl leta 1998 na Kubi. S tamkajšnjimi oblastmi smo se že pred tem večkrat sestali, da bi jim povedali, da smo politično nevtralni. Ampak nismo veliko dosegli. Ko pa so na Kubo skupaj z ženami prišli trije člani Vodstvenega organa, da bi obiskali posebna zborovanja, so oblasti videle njihovo prijaznost in spoštljivost. To jih je prepričalo, da se res ne vpletamo v politiko. Njihova dejanja so bila glasnejša od naših besed.

Včasih pa je treba naše pravice zagovarjati in pravno utrjevati na sodiščih. (Fil. 1:7) Na primer, oblasti v Evropi in Južni Koreji več desetletij niso priznavale naše pravice, da odklonimo služenje vojaškega roka. Zato je zaradi ugovora vesti moralo v zapor okoli 18.000 bratov v Evropi in več kot 19.000 bratov v Južni Koreji.

ESČP je 7. julija 2011 sprejelo zgodovinsko odločitev v primeru Bayatyan proti Armeniji. Ta odločitev od vseh evropskih držav zahteva, da omogočijo alternativno civilno službo. Podobno odločitev je 28. junija 2018 sprejelo južnokorejsko ustavno sodišče. Nobene od teh zmag ne bi mogli doseči, če bi že samo nekaj naših mladih bratov naredilo kompromis.

Pravni oddelki v svetovnem središču in podružnicah po vsem svetu neutrudno delajo, da bi branili delo v prid Kraljestva. V čast nam je, da lahko zastopamo brate in sestre, ki doživljajo nasprotovanje s strani države. Ne glede na to, ali na sodišču zmagamo ali ne, lahko med sodno obravnavo oznanjujemo uradnikom, vladarjem in drugim. (Mat. 10:18) Sodniki, vladni predstavniki, mediji in ljudje na splošno morajo razmisliti o svetopisemskih stavkih, ki jih omenimo v dokumentaciji in ustnih zagovorih. Iskreni posamezniki tako izvejo, kdo smo Jehovove priče in na čem temelji naše verovanje. Nekateri od njih so postali naši soverniki.

JEHOVA, HVALA TI!

V zadnjih 40 letih sem lahko sodeloval pri reševanju pravnih zadev Betelov po vsem svetu. Prav tako sem pred številnimi višjimi sodišči in pomembnimi uradniki zagovarjal naše delo. Rad imam sodelavce v pravnih oddelkih v svetovnem središču in drugje po svetu ter jih občudujem. Moje življenje je zelo zadovoljujoče in polno blagoslovov.

Elizabeth me že 45 let zvesto in ljubeče podpira v dobrem in v slabem. To dela kljub težki bolezni, ki ji jemlje moči. Res sem ponosen na njo!

Močni in uspešni nismo zaradi svojih sposobnosti. Je točno tako, kot je rekel David: »Jehova je moč svojemu ljudstvu.« (Ps. 28:8) Res, »boj je v Jehovovih rokah«.