PRED nekaj leti je Rúbia, sestra, ki je zdaj stara 30 let, odpotovala na obisk k Sandri, pionirki, ki je služila v majhni občini na jugu Brazilije. Med tem obiskom se je zgodilo nekaj, kar je na Rúbio naredilo tako močan vtis, da se je odločila za drugačno življenjsko pot. Kaj je bilo to? Naj nam pove sama.
»NISEM MOGLA VERJETI SVOJIM UŠESOM«
»Sandra me je vzela s seboj na obisk k neki ženski, s katero je preučevala Biblijo. Med poukom je ženska mimogrede dejala: ‚Sandra, tri moje sodelavke želijo preučevati Biblijo, ampak rekla sem jim, da morajo počakati, da pridejo na vrsto. Vem, da si to leto že zasedena.‘ Nisem mogla verjeti svojim ušesom. Ljudi, ki so želeli spoznati Jehova, je bilo treba dati na čakalno listo! V svoji domači občini mi je bilo težko najti že samo en pouk. Tako me je v tistem trenutku, na domu te biblijske učenke, prevzela močna želja, da bi pomagala ljudem v njenem majhnem mestu. Kmalu zatem sem se iz velikega mesta, v katerem sem živela, preselila v mesto, v katerem je pionirala Sandra.«
Kako se je za Rúbio vse skupaj izteklo? Takole pove: »Samo dva meseca za tem, ko sem se preselila, sem že vodila 15 biblijskih poukov, in če verjamete ali ne, sem kmalu imela čakalno listo, podobno kakor Sandra!«
ZAMISLIL SE JE NAD SVOJIM OZNANJEVANJEM
Diego, brat, ki jih ima zdaj malo čez 20, je obiskal pionirje, ki služijo v Prudentópolisu, majhnem mestu v južnem delu Brazilije. Tega obiska enostavno ni mogel pozabiti; pravzaprav ga je spodbudil, da se je zamislil nad svojim oznanjevanjem. Sam pojasnjuje: »V domači občini sem bolj ali manj životaril, vsak mesec sem oznanjeval le po nekaj ur. Toda ko sem obiskal te pionirje in poslušal njihova doživetja, si nisem mogel kaj, da ne bi njihovega veselja do oznanjevanja primerjal s svojo mlačnostjo do tega dela. Ko sem videl, kako veseli in navdušeni so, sem si tudi sam zaželel, da bi imel tako smiselno življenje, kakor je njihovo.« Po tem obisku je Diego začel pionirati.
Ali si podobno kot Diego mlad Jehovov služabnik in oznanjuješ ter obiskuješ krščanske shode, vendar hkrati opažaš, da je tvoje oznanjevanje nekam rutinsko oziroma da se ga lotevaš brez navdušenja? Če je tako, zakaj ne bi pri sebi česa spremenil, da bi lahko okusil veselje, ki napolnjuje tiste, ki služijo tam, kjer se potrebuje več kraljestvenih oznanjevalcev? Razumljivo je, da te je morda malce strah tega, da bi se odrekel udobnemu življenju. Vseeno pa mnogi mladi storijo ravno to. Opogumijo se in spremenijo svoje cilje in želje, da bi še bolj služili Jehovu. Naslednji zgled, o katerem lahko razmisliš, je Bruno.
GLASBENI MOJSTER ALI OZNANJEVALEC?
Pred nekaj leti je sedaj 28-letni Bruno študiral na znameniti glasbeni šoli, in to s ciljem, da postane dirigent orkestra. Napredoval je tako dobro, da so ga večkrat povabili, da je dirigiral simfoničnemu orkestru. Obetala se mu je torej uspešna kariera. »Vseeno pa sem imel občutek,« se spominja Bruno, »da mi nekaj v življenju manjka. Svoje življenje sem posvetil Jehovu, vendar sem vedel, da se zanj ne razdajam toliko, kot bi se lahko, in to me je vznemirjalo. Jehovu sem v molitvi izlil svoje občutke ter se pogovoril z izkušenimi brati v občini. Po resnem razmisleku sem se odločil, da bom dal oznanjevanju prednost pred glasbo. Zapustil sem glasbeno šolo in sprejel izziv, da bi služil tam, kjer so zelo potrebovali kraljestvene oznanjevalce.« Kaj je prinesla njegova odločitev?
Bruno se je preselil v mesto Guapiara, ki ima okoli 7000 prebivalcev in leži kakih 260 kilometrov od São Paula. To je bil velik izziv. Bruno pripoveduje: »Vselil sem se v majhno hišo, v kateri ni bilo ne hladilnika, ne televizije in tudi ne internetne povezave. Je pa hiša imela nekaj, kar nisem imel še nikoli prej – vrt in sadovnjak!« Bruno je služil v majhni občini in enkrat na teden vzel svoj nahrbtnik, ga napolnil s hrano, vodo in literaturo ter se z motorjem odpravil oznanjevat na podeželje. Mnogi ljudje tamkaj še nikdar niso slišali dobre novice o Kraljestvu. »Vodil sem celo po 18 biblijskih poukov,« se spominja. »Opazovati te učence, kako so v svojem življenju delali spremembe, je bila res velika radost!« Dodaja še: »Takrat sem dojel, da sem našel tisto, kar mi je v življenju manjkalo – veliko zadovoljstvo, ki izhaja iz tega, da Kraljestvo daješ na prvo mesto v življenju. Če bi se gnal za bogastvom, tega nikoli ne bi izkusil.« Kako pa se je Bruno v Guapiari preživljal? Z nasmeškom pravi: »Tako, da sem inštruiral kitaro.« Še vedno je bil neke vrste glasbeni mojster.
»ENOSTAVNO MORALA SEM OSTATI«
Mariana, ki je zdaj stara skoraj 30 let, je imela podobne okoliščine kakor Bruno. Zaposlena je bila kot odvetnica, vendar kljub donosnemu poklicu ni občutila pravega zadovoljstva. Ona pravi: »Zdelo se mi je, kakor da lovim veter.« (Prid. 1:17) Več bratov in sester jo je spodbujalo, naj razmisli o tem, da bi pionirala. Mariana je nasvet upoštevala. Skupaj s prijateljicami Bianco, Caroline in Juliano so se odločile, da bodo pomagale občini v oddaljenem mestu Barra do Bugres, ki leži blizu Bolivije, tisoče kilometrov stran od njihovega doma. Kaj se je zgodilo potem?
Mariana pripoveduje: »Tam sem nameravala ostati tri mesece. Toda ko se je približal čas odhoda, sem vodila 15 biblijskih poukov! Seveda so ti učenci potrebovali še veliko pomoči, da bi napredovali v resnici. Zato preprosto nisem imela srca, da bi jim povedala, da odhajam. Enostavno morala sem ostati.« In prav to so vse štiri sestre storile. Ali je bilo Marianino življenje sedaj, ko si je izbrala novo kariero, kaj bolj smiselno? Takole odgovarja: »To, da me Jehova uporablja, da ljudem pomagam spreminjati njihova življenja na bolje, mi daje lep občutek. Zame je pravi blagoslov zavest, da zdaj svoj čas in moči vlagam v nekaj, kar je res vredno.« Caroline povzema občutke vseh štirih sester: »Ko se zvečer uležem, me preplavi občutek silnega zadovoljstva, ker sem se razdajala za Kraljestvo. Moje življenje se vrti okoli tega, kako pomagati biblijskim učencem. Videti njihov napredek je nekaj najlepšega. Na lastni koži doživljam resničnost besed: ‚Okusite in spoznajte, da je Jehova dober.‘« (Ps. 34:8)
Jehova se zelo veseli vedno večjega števila mladih bratov in sester z vsega sveta, ki se voljno ponudijo oziroma dajo na razpolago, da bi na oddaljenih področjih oznanjevali dobro novico o njegovem Kraljestvu. (Ps. 110:3; Preg. 27:11) On vse takšne voljne delavce bogato blagoslavlja. (Preg. 10:22)
