Luka – ljubljeni sodelavec

BILO je leta 65 n. št. v Rimu. Luka se je zavedal nevarnosti, ki se ji je izpostavljal, ko se je predstavljal kot prijatelj apostola Pavla, kateremu so sodili zaradi vere. Pričakovati je bilo, da bodo Pavla obsodili na smrt. Toda v tistem težavnem obdobju je bil ob njem Luka – samo Luka. (2. Timoteju 4:6, 11)

Ime Luka je bralcem Biblije dobro znano, saj se po njem imenuje eden od evangelijev. Pavel, s katerim je Luka prepotoval precej kilometrov, ga je imenoval »ljubljeni zdravnik« in ‚sodelavec‘. (Kološanom 4:14; Filemonu 24) Sveto pismo je sicer precej skopo s podatki o Luku, saj je njegovo ime omenjeno samo trikrat. Toda če boste posvetili pozornost temu, kar lahko z raziskovanjem izvemo o njem, boste podobno kot Pavel najverjetneje cenili tega zvestega kristjana.

Pisec in misijonar

Lukov evangelij in knjiga Apostolska dela, ki sta namenjena Teofilu, nakazujeta, da je Luka napisal oba božansko navdihnjena dokumenta. (Luka 1:3; Apostolska dela 1:1) Zase ne trdi, da je bil očividec dela, ki ga je opravil Jezus Kristus. Pač pa pove, da je informacije dobil od očividcev in da je »vse od začetka natančno raziskal«. (Luka 1:1–3) Zato lahko sklepamo, da je Luka postal Kristusov sledilec nekoliko po binkoštih leta 33 n. št.

Nekateri domnevajo, da je bil iz sirijske Antiohije. Opazili so namreč, da so v Apostolskih delih podrobnosti o dogodkih, ki so se zgodili v tem mestu, in da knjiga posebej omeni enega od sedmih »mož z dobrim spričevalom« kot »spreobrnjenca iz Antiohije«, medtem ko za drugih šest ne pove, od kod so bili. Seveda ne moremo z gotovostjo trditi, da posebno zanimanje, ki ga je Luka kazal do Antiohije, nakazuje, da je bilo to mesto njegov domači kraj. (Apostolska dela 6:3–6)

Čeprav Lukovo ime v Apostolskih delih ni omenjeno, se v določenih odlomkih pojavlja pomožni glagol »smo« ter zaimka »nas« in »naš«, kar kaže, da je bil navzoč ob nekaterih dogodkih, ki so opisani v knjigi. Ko popisuje, kje po Mali Aziji so potovali Pavel in njegovi tovariši, napiše: »Tako so šli skozi Mizijo in prišli v Troado.« V Troadi je imel Pavel videnje o nekem Makedoncu, ki ga je prosil: »Pridi v Makedonijo in nam pomagaj.« Luka nato doda: »Takoj po tem, ko je imel to videnje, smo si prizadevali oditi v Makedonijo.« (Apostolska dela 16:8–10) Ker Luka pri pisanju iz »so« preide na »smo«, lahko sklepamo, da se je v Troadi pridružil Pavlovi druščini. Oznanjevalsko dejavnost v Filipih nato opisuje v prvi osebi množine, kar kaže, da je pri tem sodeloval tudi on. »Na šabatni dan,« piše, »smo odšli ven skozi mestna vrata k reki, kjer naj bi po našem mnenju bil kraj molitve; sedli smo in začeli govoriti zbranim ženskam.« Končalo se je tako, da je Lidija in njena družina sprejela dobro novico in se dala krstiti. (Apostolska dela 16:11–15)

V Filipih so doživeli tudi nasprotovanje, saj je Pavel tam ozdravil služkinjo, ki je napovedovala prihodnost pod vplivom »vedeževalnega demona«. Ko so njeni gospodarji uvideli, da je njihov pritok dobička usahnil, so Pavla in Sila zgrabili, pretepli in zaprli. Luka očitno niso zaprli, saj preizkušnjo, ki sta jo prestala njegova prijatelja, opisuje v tretji osebi. Potem, ko so Pavla in Sila izpustili, sta »brate [. . .] spodbudila ter odpotovala«. Luka ponovno piše v prvi osebi šele, ko se je Pavel nekoliko pozneje vrnil v Filipe. (Apostolska dela 16:16–40; 20:5, 6) Morda je Luka ostal v Filipih, da bi tam skrbel za delo.

Zbiranje informacij

Kako je Luka zbral podatke za svoj evangelij in knjigo Apostolska dela? Tisti odlomki Apostolskih del, v katerih piše v prvi osebi – tam, kjer Luka v pripoved vključi tudi sebe – nakazujejo, da je Pavla spremljal iz Filipov v Jeruzalem, kjer so nato apostola ponovno zaprli. Na poti v Jeruzalem so se Pavel in njegovi tovariši zadržali pri evangelizatorju Filipu v Cezareji. (Apostolska dela 20:6; 21:1–17) Podatke o zgodnjih misijonarskih dejavnostih v Samariji je tako lahko dobil od Filipa, ki je oral ledino v oznanjevanju na tistem področju. (Apostolska dela 8:4–25) Toda kdo mu je priskrbel še druge informacije?

V dveh letih, ki jih je Pavel prebil v priporu v Cezareji, je Luka imel priložnost zbirati podatke za svoj evangelij. Jeruzalem ni bil daleč in tam je lahko prišel do zapisov o Jezusovem rodovniku. Zabeležil je veliko dogodkov iz Jezusovega življenja in službe, ki jih najdemo samo v njegovem evangeliju. Neki učenjak je naštel kar 82 takih odlomkov.

Možno je, da je Luka za dogodke, povezane z rojstvom Janeza Krstnika, izvedel od njegove mame Elizabete. Podrobnosti o rojstvu Jezusa in o njegovem zgodnjem življenju, pa mu je morda zaupala Jezusova mati, Marija. (Luka 1:5–2:52) Morebiti so mu Peter, Jakob ali Janez pripovedovali o čudežnem ulovu rib. (Luka 5:4–10) Samo v Lukovem evangeliju najdemo nekatere Jezusove prilike, kot so denimo, prilika o usmiljenem Samarijanu, o ozkih vratih, o izgubljeni drahmi, o izgubljenem sinu ter o bogatašu in Lazarju. (Luka 10:29–37; 13:23, 24; 15:8–32; 16:19–31)

Luka se je iskreno zanimal za ljudi. Zapisal je, da je Marija darovala očiščevalno žrtev, da je Jezus obudil vdovinega sina in da je neka ženska mazilila Jezusove noge. Luka omenja ženske, ki so stregle Kristusu, in nam pove, da sta ga Marta in Marija pogostili. V Lukovem evangeliju najdemo zapis o tem, da je Jezus ozdravil sključeno žensko, moškega z vodenico in deset gobavcev. Luka nam pripoveduje tudi o majhnem Zaheju, ki je splezal na drevo, da bi videl Jezusa, ter o skesanem hudodelcu, ki je visel na kolu poleg Jezusa. (Luka 2:24; 7:11–17, 36–50; 8:2, 3; 10:38–42; 13:10–17; 14:1–6; 17:11–19; 19:1–10; 23:39–43)

Omembe vredno je tudi to, da Lukov evangelij navaja, kako so takrat oskrbeli rane – rane, ki jih je oskrbel usmiljeni Samarijan v Jezusovi ponazoritvi. Očitno je Luka z zdravniško žilico zapisal Jezusov opis takšnega zdravljenja. Omenil je med drugim vino, s katerim so razkuževali, olje, s katerim so blažili poškodovano mesto, in obvezovanje. (Luka 10:30–37)

Zapornikov spremljevalec

Luka je skrbelo za apostola Pavla. Ko so Pavla v Cezareji zaprli, je rimski prokurator Feliks ukazal, ‚naj nikomur od [Pavlovih ljudi] ne prepovejo, da bi mu stregel‘. (Apostolska dela 24:23) Najverjetneje je bil Luka eden izmed teh, ki so zanj skrbeli. Ker Pavel ni bil vedno dobrega zdravja, je to morda tudi pomenilo, da mu je pomagal kot »ljubljeni zdravnik«. (Kološanom 4:14; Galačanom 4:13)

Pavel se je pred rimskim prokuratorjem Festom skliceval na cesarja, zato ga je ta poslal v Rim. Luka je zvestovdano spremljal zapornika na dolgi poti do Italije in živo opisal brodolom, ki so ga doživeli. (Apostolska dela 24:27; 25:9–12; 27:1, 9–44) Pavel je med hišnim priporom v Rimu napisal številna navdihnjena pisma in v dveh omenja tudi Luka. (Apostolska dela 28:30; Kološanom 4:14; Filemonu 24) Verjetno je med tem dveletnim obdobjem Luka napisal knjigo Apostolska dela.

V Pavlovem stanovanju v Rimu so se najbrž odvijale mnoge duhovne dejavnosti. Tam se je Luka lahko družil z nekaterimi drugimi Pavlovimi sodelavci – Tihikom, Aristarhom, Markom, Justom, Epafrom in Onezimom, če omenimo samo nekatere. (Kološanom 4:7–14)

Ko so Pavla drugič zaprli in je slutil, da se mu bliža smrt, mu je zvestovdani in pogumni Luka stal ob strani, pa čeprav so apostola drugi zapustili. Luka je mogoče celo tvegal, da tudi njemu vzamejo svobodo. Kot Pavlov pisar je morda zapisal njegove besede: »Samo Luka je pri meni.« Po izročilu so Pavla kmalu za tem obglavili. (2. Timoteju 4:6–8, 11, 16)

Luka je bil požrtvovalen in skromen. Ni se bahal s svojim znanjem niti ni hotel biti v središču pozornosti. Življenje bi lahko posvetil zdravniškemu poklicu, toda odločil se je, da bo delal v prid Kraljestva. Bodimo kot Luka in nesebično oznanjujmo dobro novico ter ponižno služimo v slavo Jehovu. (Luka 12:31)

[Okvir na strani 19]

KDO JE BIL TEOFIL?

Luka je obe svoji knjigi, evangelij in Apostolska dela, namenil Teofilu. V Lukovem evangeliju je ta mož imenovan »nadvse spoštovani Teofil«. (Luka 1:3) Z besedno zvezo »nadvse spoštovani« so naslavljali pomembne, zelo bogate posameznike in visoke uradnike rimske vlade. Podobno je tudi Pavel naslovil Festa, rimskega prokuratorja Judeje. (Apostolska dela 26:25)

Očitno je Teofil slišal novico o Jezusu in ga je to zanimalo. Luka je upal, da bo njegovo evangelijsko poročilo pomagalo Teofilu, da se bo »temeljito prepričal o gotovosti tega, o čemer [je] bil ustno poučen«. (Luka 1:4)

Grecist Richard Lenski meni, da je malo verjetno, da bi Teofil bil vernik, ko ga je Luka naslovil z »nadvse spoštovani«, saj »v vsej krščanski literaturi [. . .] nobenega krščanskega brata niso naslovili s takšnim častnim naslovom«. Ko je Luka pozneje pisal knjigo Apostolska dela, ga ni naslovil z »nadvse spoštovani«, temveč je preprosto rekel: »O Teofil.« (Apostolska dela 1:1) Lenski sklene: »Ko je Luka pisal svoj evangelij Teofilu, ta ugledni človek še ni bil kristjan, temveč ga je krščanstvo zelo zanimalo; toda ko mu je Luka poslal Apostolska dela, se je Teofil že spreobrnil.«