Zdravnik Lukež in njegovo najboljše delo

KAJ meniš o zdravnikih? Ljudje so vedno čislali zdravnike. Tudi preprosta ljudstva so svoje padarje spoštovala, enako kakor moderna družba svoje zdravnike. Zakaj?

Čeprav naše telo samo s svojo sposobnostjo okrevanja opravi s tričetrt vseh bolezni brez zdravniške pomoči, so vestni zdravniki tisti, ki jim zaupamo, in to bistveno prispeva k okrevanju. S svojim poznavanjem učinkovitih zdravil in zdravljenja nam lahko pomagajo. Zato mnogi ljudje cenijo zdravnike kot osebe, ki opravljajo pomembno delo.

Biblija pa nam poroča o zdravniku, ki je spremenil poklic, da bi tako storil še več dobrih del. Tako nam je dal dober zgled za to, kako lahko mi dobro delamo.

Ta mož, Lukež, je živel v prvem stoletju n. št. Apostol Pavel ga je imenoval »zdravnik ljubljeni«, in kakor bomo videli, samo njegovo pisanje dokazuje, da je bil zdravnik. (Kol. 4:14) Omembe vredno pa je, da dobro mnenje o Lukežu ni temeljilo na zdravljenju bolnih in ranjenih, temveč na tem, kar je delal zatem, ko je postal kristjan.

Lukež bi se sicer kot zdravnik lahko naselil v nekem mestu in udobno živel, toda odločil se je za težave in napore, ki jih je doživel kot spremljevalec apostola Pavla na njegovih misijonarskih potovanjih. Pozneje se je Lukež posvetil določenemu raziskovanju in je napisal evangelij, to je, poročilo o Jezusovem življenju in delovanju. »Evangelij« pomeni »dobra vest«. Ker se je trudil in širil krščansko dobro vest, k čemer šteje tudi pisanje evangelija in Dejanj apostolov, je Lukež pokazal, da krščansko delo prekaša celo dela izkušenega zdravnika, ki za nekaj časa olajša bolezen ali trpljenje. Gotovo bomo cenili dobro delo Lukeža še bolj, ko bomo več izvedeli o njem in njegovem evangeliju.

Mož, ki nam je zapustil knjigo

Nekateri trdijo, da je Lukež bil pogan zaradi njegovega grškega imena, zaradi njegovega stila pisanja in dejstva, da je Pavel v Kološanih 4:10—14 govoril o »neobrezanih« in šele nato omenil Lukeža. Toda to je samo domneva in nasprotuje navedbi v listu Rimljanom 3:1, 2. Tam je zapisano, da je Bog svoje svete izreke zaupal ‚Judom‘. Tako je torej bil Lukež verjetno Jud, ki je govoril grško in imel tudi grško ime.

Lukeževi zapisi potrjujejo, da je bil šolan. Pisal je v čisti in tekoči grščini. Njegovi stavki so bolje sestavljeni kot od drugih evangelistov in njegov besedni zaklad je bogatejši.

Tudi uvodni del evangelija izdaja Lukeževo dobro izobrazbo. Glasi se: »Ker so že mnogi poskusili urediti poročilo o dogodkih, ki so se dovršili med nami, kakor so nam sporočali tisti, ki so od začetka bili očividci ..., sem sklenil tudi jaz, ko sem vse od začetka natančno poizvedel, tebi to po vrsti popisati, da spoznaš resničnost naukov, v katerih si bil (ustno, NS) poučen.« (Luk. 1:1—4, EI) Takšen uvod je podoben uvodu v klasični grški literaturi.

Lukež je zagotovil svojim bralcem, da ne bo pisal nekaj, o čemer je samo slišal, ali po ustnem izročilu. Zakaj tako? Očitno ni bil učenec, dokler je Jezus še bil na zemlji, zato je pozneje, ko je sestavljal svoj evangelij, med »očividci« skrbno poizvedoval. Preiskal je tudi sočasna poročila, tako da je »od začetka natančno (vse) poizvedel«. To bi moralo povečati zaupanje v njegove zapise.

Od kod Lukežu tolike posameznosti? Na enem mestu v Dejanjih apostolov spremeni poročilo o potovanjih Pavla iz tretje osebe (»on«, »oni« /množina/) v prvo osebo (»mi«, »nam«). Iz tega se sklepa, da je Lukež bil s Pavlom na drugem misijonarskem potovanju. (Dej. ap. 16:10) Tako je prišel Lukež na koncu tretjega potovanja s Pavlom v Jeruzalem in je lahko tam spraševal može in ženske, ki so bili očividci Jezusove službe. (Dej. ap. 21:1, 7, 15—18) Morda je Lukež v Jeruzalemu tudi raziskal dokumente, kot so bili tisti, ki jih je uporabil za sestavo rodovnika v Evangeliju v 3:23—38.

Od leta 56 do 58 n. št. je Pavel bil v Cezareji v zaporu. Ker je Lukež svoj Evangelij napisal prej kot Dejanja apostolov (okoli 61. n. št.), je verjetno čas, ko je bil Pavel v zaporu, izkoristil in sestavil evangelij.

Na kaj bi moral ti paziti?

Videl boš, da se ti bo izplačalo, če prebereš skrbno sestavljeno, toplo in poučno knjigo Lukeža. Pri tem bo dobro, če paziš na določene zanimive in enkratne značilnosti tega evangelija. Omenili bomo štiri.

Prva: Lukež je uporabljal medicinske izraze in opisovanje. Naslednji dve značilnosti sta, da v svojem evangeliju posebno pozornost posveča ženskam in molitvi. Četrta posebnost pa je v tem, da je Lukež pisal za vse ljudi. Da bi ti pokazali, kako je zanimiva, bomo navedli nekaj primerov teh štirih značilnosti.

Gledano z očmi zdravnika

Vsi evangeliji poročajo o Jezusovih čudežih, toda če bereš Lukežev evangelij, boš opazil, kako pogosto poroča o ozdravljenjih. In upoštevaj, kako Lukež vse to opiše.

Lukež navaja nekaj zdravniških ugotovitev, ki sta jih Matevž in Marko prezrla. Medtem ko nam ta dva poročata samo o tem, da je Peter Malhu odsekal uho, pove Lukež, da je to bilo desno uho in da je Jezus odrezani del telesa obnovil. Ali ne zveni to čisto zdravniško? (Mat. 26:51; Mar. 14:47; Luk. 22:50, 51) Lukež poroča tudi o tem, da je Petrovo taščo mučila »visoka vročina« (NS) in da je Jezus ozdravil nekega moža, ki je bil »poln gob«, in še enega, »čigar desna roka je bila suha«. (Luk. 4:38, 39; 5:12—14; 6:6—10)

Še več dokazov je za to, da je Lukež na marsikaj gledal z očmi zdravnika. Ko poroča, da je Jezus »mnoge ozdravil od bolezni in nadlog in hudih duhov«, je ločil ozdravljanje fizičnih bolezni od zdravljenja bolezni, ki so bile v zvezi z demoni. (Luk. 7:21) Samo Lukež je omenil, da je bilo Jezusa, ko je pred aretacijo molil, na »smrt strah« in da je bil »njegov pot ... kakor kaplje krvi, ki so tekle na zemljo«. (Luk. 22:44) Da je bil zdravnik, se vidi tudi iz poročila o Jezusovih prilikah. Samo Lukež pripoveduje priliko o »dobrem Samarijanu«. Se spomniš, kaj je Samarijan naredil z ranami moža, ki ga je našel ob cesti? Kar je Lukež opisal, se ujema s takratnimi zdravniškimi metodami. (Luk. 10:29—37) Lukež edini tudi poroča o prispodobi o bogatinu in Lazarju. Se spomniš natančnega izraza o zdravstvenem stanju Lazarja? Preberi v Lukežu 16:20. Ob tej priliki upoštevaj tudi vzdih bogataša v 24. vrsti: »Silno trpim.« (EI) Lukež je tukaj uporabil grško besedo za bolečino ali žalost, kakršne ne uporabi noben drugi biblijski pisec, često pa so jo uporabljali grški zdravniki kot Hipokrates, Aretaeos in Galen.

Zaskrbljen je bil za ženske in molitev

Ko boš bral evangelij, pazi na dokaze sočutnega zanimanja za ženske, v čemer verjetno odseva sočutno naravo, ki ga je pritegnila v zdravstvo. Noben drug evangelij, (razen Lukežev, 1. poglavje), ne poroča na primer o Elizabeti, materi Janeza Krstnika, in celo o tem, da je občutila, kako se je zganil otrok v njenem telesu. V istem poglavju z veliko občutka pokaže, kako je Marija reagirala na misel, da postane mati Mesije.

Razen tega boš v Lukeževem evangeliju izvedel tudi o prerokinji Ani in o vdovi iz Naina; o bivši grešnici, ki je s svojimi solzami močila Jezusu noge; o ženah, ki so služile Kristusu s svojim imetjem; o tem, da je Jezus ozdravil ženo, ki je dolgo krvavela; o pogovoru v hiši Marte in Marije; o »hčeri Abrahama«, ki je bila 18 let ‚sključena‘, kakor tudi priliko o ženi, ki je izgubila kovanec, in o vdovi in sodniku. (Luk. 2:36—38; 7:11—15, 36—50; 8:1—3, 43—48; 10:38—41; 13:11—16; 15:8—10; 18:2—8)

Misliš, da je to, kar smo našteli vse, kar on omenja o ženskah? Če si tudi ti ženska, če se za ženske zanimaš ali želiš izvedeti, kakšno sočutno zanimanje je pokazal zdravnik Lukež, tedaj preberi njegovo celo knjigo in sam ugotovi, kaj vse še lahko najdeš. Upoštevaj pri tem, kako pogosto Lukež omenja molitev.

Videl boš, da nekoliko več piše o Jezusovih molitvah. Samo on je na primer napisal, da je Jezus molil, ko so se nebesa odprla in je bil izlit sveti duh nanj, in da je pozneje Jezus celo noč molil. (Luk. 3:21; 6:12) Če želiš zvedeti še več primerov, odpri Lukežev evangelij 5:16, 9:18, 28, 11:1 in 23:46. Lukež nam poroča tudi o večih Jezusovih prispodobah o molitvah ali prošnjah, na primer priliko o prijatelju, ki je prišel o polnoči, o krivičnem sodniku in o farizeju in cestninarju. (Luk. 11:5—13; 18:1—8, 10—14)

»Dobra vest« za vse ljudi

Izgleda, da je Matevž pisal evangelij predvsem za Jude in Marko svojega za Rimljane, toda Lukež je »dobro vest« pisal za vsa ljudstva. To med drugim pokaže tudi okoliščina, da je Lukež navedel Jezusovo poreklo vse do Adama, praočeta vsega človeštva. (Luk. 3:23, 38; primerjaj Matevž 1:1, 16.) V svojem evangeliju, ki je naslovljen vsem nasplošno, nam Lukež pomaga spoznati, da tako Kristusova vest kakor tudi njegova dela lahko prinesejo dobro človeku, neglede na njegovo poreklo — tako gobavemu Samarijanu, bogatemu davkarju in celo obsojenemu tatu, ki je umrl na kolu. (Luk. 17:11—19; 19:2—10; 23:39—43) Občutil boš, da se Lukež obrača k vsem, ki so ‚izgubljeni‘, ker poroča o Jezusovi priliki o izgubljeni ovci, o izgubljenem kovancu, o izgubljenem sinu in o farizeju ter davkarju. (Luk. 15:4—32; 18:9—14) Ko boš bral Lukežev evangelij, pazi tudi na druge primere o tem, da Lukež vsem ponuja upanje.

Seveda so še mnoge druge edinstvene posameznosti, ki se jih najde samo v Lukeževem evangeliju. Splošen vtis bralca je, da je bil pisec te knjige šolan in vesten mož, vseeno pa je toplo in ganljivo opisal Jezusovo življenje. To je evangelij, ki pokaže, da je »dobra vest« namenjena vsem ljudem.

Takšna »dobra vest« pa se še posebej ceni v našem času. Zdravnik Lukež je edini evangelist, ki je zapisal Jezusovo prerokbo o času, v katerem bodo ljudje ‚omedlevali‘ v zaključku konca tega sestava stvari zaradi stisk, ki bodo na zemlji. Kako zelo se je moral Lukež veseliti, ko je zapisal tudi Jezusove spodbudne besede v Lukežu 21:25—28!