Ebla — staroveško mesto vstane iz pozabe

Poleti leta 1962 je Paolo Matthiae, mlad italijanski arheolog, z negotovostjo preiskoval planjave severozahodne Sirije. Takrat so menili, da notranjost Sirije za arheologe ni prav nič zanimiva. Kdo bi si mislil, da bo dve leti pozneje, ko bo pričel izkopavati pri Tell Mardikhu, kakih 60 kilometrov južneje od Alepa, odkril ostanke, ki so za mnoge ‚najpomembnejša arheološka najdba 20. stoletja‘!

STAROVEŠKI napisi so potrjevali, da je nekoč obstajalo mesto Ebla. Toda nihče ni vedel, pod katerim od mnogih gričev, ki so posejani po vsem Bližnjem vzhodu, se skriva to mesto. V nekem besedilu piše, da je akadski kralj Sargon osvojil »Mari, Yarmuti in Eblo«. Glede na neki drug napis je sumerski kralj Gudea dobival zelo kakovosten stavbni les iz »gorovja Ible [Eble]«. Ime Ebla so našli zapisano tudi v egiptovskem Karnaku na seznamu staroveških mest, ki jih je osvojil faraon Tutmozis III. Ni težko razumeti, zakaj so si arheologi prizadevali najti to mesto.

Z nadaljnjim izkopavanjem se je veliko odkrilo. Leta 1968 so izkopali del kipa Ibbit-Lima, vladarja Eble. Vanj je bila v akadščini vklesana zaobljuba, iz katere se je dalo razbrati, da je bil kip posvečen boginji Ištar, ki so »jo častili v Ebli«. Tako so z arheološkimi najdbami pričeli odkrivati »nov jezik, novo zgodovino in novo kulturo«.

Dokaz, da je bil Tell Mardikh res nekoč Ebla, je prišel na dan v letih 1974 in 1975, ko so našli več klinopisnih ploščic, na katerih je bilo velikokrat napisano to staroveško ime. Izkopavanja so tudi odkrila, da je mesto imelo vsaj »dve življenji«. Prvo obdobje, v katerem je močno vplivalo na okolico, se je končalo z razrušenjem. Mesto so obnovili, vendar se je po tem, ko so ga ponovno opustošili, za več stoletij pogreznilo v pozabo.

Mesto z raznoliko preteklostjo

Večino staroveških mest so zgradili na naplavinskih ravninah, kakršna je denimo med Tigrisom in Evfratom, kjer je bilo mogoče intenzivno poljedelstvo. Prva mesta, omenjena v Bibliji, so zgradili v Mezopotamiji. (1. Mojzesova 10:10) Ime Ebla verjetno pomeni »bela skala«, saj je mesto stalo na apnenčastih tleh. Ta kraj so očitno izbrali zato, ker je apnenčasta plast zagotavljala naravno oskrbo z vodo, kar je bilo glede na oddaljenost od večjih rek zelo pomembno.

Zaradi majhne količine padavin so lahko v okolici Eble v večjem obsegu gojili le žitarice, vinsko trto in oljke. Področje je bilo primerno tudi za vzrejo živali, še posebej ovc. Zaradi njegove strateške lege (med mezopotamsko ravnino in sredozemsko obalo) je tam cvetela trgovina s stavbnim lesom, poldragimi kamni in kovinami. Ebla je gospodovala nad področjem, na katerem je živelo kakih 200.000 ljudi, in skoraj desetina jih je prebivala v glavnem mestu.

O tem, kako imenitna je bila eblanska civilizacija, pričajo ostanki velike palače. Vanjo je bilo mogoče vstopiti skozi ogromna vrata, visoka kakih 12 do 15 metrov. Sčasoma so palačo še povečali, da bi pridobili prostor za naraščajoče potrebe uprave, ki je imela vse večjo oblast. Upravo so sestavljali uradniki, ki so bili razvrščeni po položaju, funkciji in pomembnosti – na vrhu lestvice sta bila kralj in kraljica, pomagali pa so jima »plemiči« in »starešine«.

Tam so našli tudi več kot 17.000 kosov glinenih ploščic in fragmentov. Domnevajo, da so ti kosi prvotno sestavljali nekaj več kot 4000 ploščic, ki so bile pazljivo naložene na lesene police. Ti pisni viri dokazujejo, da je bila eblanska trgovina resnično široko razpredena. Iz vladarskega znamenja dveh faraonov se denimo vidi, da je mesto trgovalo z Egiptom. Klinopis na ploščicah je bil večinoma v sumerščini. Toda na nekaterih je bil v eblanščini, zelo starem semitskem jeziku, ki so ga s pomočjo besedil na teh ploščicah lahko dešifrirali. Orientalisti so bili presenečeni nad odkritjem tako starega semitskega jezika. Morda vam bo zanimivo izvedeti, da je bil na nekaterih ploščicah sumersko-eblanski slovar. V knjigi Ebla—Alle origini della civiltà urbana (Ebla – začetek mestne civilizacije) piše, da so to »najstarejši slovarji, kar jih poznamo«.

Ebla je očitno imela svojo vojsko, saj reliefi prikazujejo eblanske bojevnike, kako morijo sovražnike oziroma se postavljajo z njihovimi odsekanimi glavami. Toda Eblinega blišča je bilo konec, ko sta ji pot prekrižali vse močnejša Asirija in Babilon. Ne da se natančno ugotoviti, kako se je to zgodilo, vendar je videti, da sta se proti Ebli obrnila najprej Sargon I. (ne Sargon iz Izaija 20:1), nato pa še njegov vnuk Naramsin. Glede na arheološke najdbe so bili spopadi divji in kruti.

Toda kot smo omenili, je mesto pozneje vstalo iz ruševin in celo ponovno pričelo vplivati na svojo okolico. Novo mesto so zgradili po natančnem načrtu in je bilo še imenitnejše kakor prejšnje. V enem od nižjih predelov mesta je bilo sveto ozemlje, posvečeno boginji Ištar, ki so jo Babilonci častili tudi kot boginjo plodnosti. Verjetno ste že slišali za znamenita Ištarina vrata, ki so jih odkrili med babilonskimi ruševinami. V neki še posebej impresivni zgradbi v Ebli so, kot kaže, imeli leve, ki so bili svete živali boginje Ištar. S tem pa smo se že dotaknili eblanske religije.

Religija v Ebli

V Ebli so podobno kot povsod drugod na Bližnjem vzhodu častili celo vrsto bogov. Med njimi so bili Baal, Hadad (to ime se pojavlja tudi v imenih nekaterih sirskih vladarjev) in Dagan. (1. kraljev 11:23; 15:18; 2. kraljev 17:16) Prebivalci Eble so častili vse svoje bogove in celo bogove drugih narodov. Arheološke najdbe kažejo, da so (predvsem v 2. tisočletju pr. n. št.) oboževali tudi prednike kraljevskega rodu, ki so jih pobožanstvili.

Toda Eblanci se niso zanašali samo na svoje bogove. Novo Eblo je obkrožalo ogromno dvojno obzidje, nad katerim so verjetno osupnili vsi sovražniki. Obseg zunanjega obzidja je bil skoraj 3 kilometre. Še vedno ga je mogoče jasno videti.

Toda tudi novozgrajena Ebla je dočakala svoj konec. Okoli leta 1600 pr. n. št. so to mesto, ki je bilo nekoč zelo pomembno, najverjetneje dokončno porazili Hititi. Glede na staroveško pesem so Eblo »razbili kakor keramično vazo«. Kmalu je iz zgodovine povsem izginila. Na nekem dokumentu križarjev, ki so leta 1098 korakali proti Jeruzalemu, je omenjeno odmaknjeno oporišče, imenovano Mardikh, kjer je nekoč ležala Ebla. To mesto je takorekoč utonilo v pozabo in iz nje vstalo šele po mnogih stoletjih.

[Okvir na strani 14]

EBLA IN BIBLIJA

V reviji Biblical Archeologist je bil leta 1976 objavljen članek, ki je vzbudil zanimanje biblijskih učenjakov. Strokovnjak, ki je dešifriral vsebino eblanskih ploščic, je navajal, da ploščice morda vsebujejo tudi imena ljudi in krajev, o katerih je stoletja pozneje govorila Biblija. Nekateri so iz tega članka morda želeli razbrati več, kot je bilo v njem napisano, zato so pričeli pisati, da so v Ebli arheološki dokazi za zanesljivost pripovedi Prve Mojzesove knjige.a Jezuit Mitchell Dahood je trdil, da »glinene ploščice [iz Eble] pojasnjujejo težje razumljive odlomke v Bibliji«. Bil je denimo prepričan, da bi lahko z njimi razjasnili, »kako daleč v zgodovino sega raba imena izraelskega Boga«.

Danes besedila na teh ploščicah preiskujejo bolj objektivno. Glede na to, da sta tako hebrejščina kot eblanščina semitska jezika, je povsem mogoče, da so nekatera imena mest ali ljudi na ploščicah podobna ali enaka biblijskim imenom. Toda to še ne potrjuje, da se nanašajo na iste kraje ali ljudi. To, koliko bodo odkritja iz Eble še vplivala na razumevanje biblijske pripovedi, bomo še videli. Pisec članka v Biblical Archeologist je v zvezi z Božjim imenom zanikal, da bi kdaj izjavil, da eblanska besedila vsebujejo ime »Jahve«. Po mnenju nekaterih klinopisni znak, ki ga tolmačijo z ja, označuje samo eno od mnogih božanstev, ki so jih častili v Ebli. Številni drugi učenjaki pa ga razlagajo le kot slovnično znamenje. V nobenem primeru se ne nanaša na edinega pravega Boga Jehova. (2. Samuelova 7:22)

[Podčrtna opomba]

[Zemljevid/slika na strani 12]

(Lega besedila – glej publikacijo)

SREDOZEMSKO MORJE

KANAAN

SIRIJA

Alep

Ebla (Tell Mardikh)

Evfrat

[Vir slike]

Arheolog: Missione Archeologica Italiana a Ebla - Università degli Studi di Roma ‘La Sapienza’

[Slika na straneh 12, 13]

Zlata verižica, približno iz leta 1750 pr. n. št.

[Slika na strani 13]

Ostanki velike palače

[Slika na strani 13]

Umetnikova upodobitev glinenih ploščic, ki so jih hranili v arhivu

[Slika na strani 13]

Klinopisna ploščica

[Slika na strani 13]

Egipčanska kraljevska palica (med 1750 in 1700 pr. n. št.)

[Slika na strani 13]

Eblanski bojevnik z glavama sovražnikov

[Slika na strani 14]

Stela, posvečena boginji Ištar

[Vir slike]

Missione Archeologica Italiana a Ebla - Università degli Studi di Roma ‘La Sapienza’

[Navedba virov slik na strani 13]

Vse slike (razen ruševin palače): Missione Archeologica Italiana a Ebla - Università degli Studi di Roma ‘La Sapienza’