Veliki duhovnik, ki je obsodil Jezusa

NOVEMBRA leta 1990 so delavci pri urejanju parka in ceste, približno kilometer južno od starega dela Jeruzalema, naleteli na presenetljivo odkritje. Traktor je po naključju zadel ob strop starodavne grobne votline, tako da se je ta udrl. To področje je bilo od prvega stoletja pr. n. št. do prvega stoletja n. št. velikansko grobišče. Arheološke najdbe v grobnici so bile resnično zanimive.

V votlini je bilo 12 kostnic, v katere so položili kosti preminulih ljudi, potem ko so bili mrtvi že kako leto dni in so trupla že razpadla. Na stranici neke veličastno izrezljane kostnice – ene najlepših, kar so jih kdaj našli – je bilo vklesano ime Jehosef bar Kajfa (Jožef, Kajfov sin).

Ta podatek kaže, da bi bil to lahko grob velikega duhovnika, ki je vodil najpomembnejši sodni proces, kar jih je bilo – proces proti Jezusu Kristusu. Judovski zgodovinar Jožef Flavij tega velikega duhovnika imenuje »Jožef, ki so ga klicali Kajfa«. V Svetem pismu je preprosto poznan pod imenom Kajfa. Zakaj bi nas moral ta človek zanimati? Kaj ga je spodbudilo k temu, da je obsodil Jezusa?

Družina in poreklo

Kajfa se je poročil s hčerko drugega velikega duhovnika, Ana. (Janez 18:13) Njuna poroka je bila verjetno dogovorjena že dosti prej, saj sta si obe družini hoteli zagotoviti, da bosta sklenili koristno zavezništvo. To pomeni, da sta druga drugi temeljito preiskali rodovnik, zato da sta se prepričali o čistosti duhovniške linije. Očitno sta bili obe družini bogati in visoko na družbeni lestvici, bogastvo pa sta si pridobili iz velikih posesti na področju Jeruzalema. Ana se je nedvomno hotel prepričati, da mu bo bodoči zet zanesljiv politični zaveznik. Videti je, da sta tako Ana kot Kajfa pripadala vplivni sekti saducejev. (Apostolska dela 5:17)

Kajfa se je kot član ugledne duhovniške družine izobrazil v poznavanju Hebrejskih spisov in v njihovi razlagi. V templju je začel služiti pri svojih 20-ih, ne vemo pa, koliko je bil star, ko je postal veliki duhovnik.

Veliki in višji duhovniki

Položaj velikega duhovnika se je prvotno dedoval in je bil dosmrten. V drugem stoletju pr. n. št. pa so si Hasmonejci ta položaj prisvojili.a Herod Veliki je imenoval in odstavljal velike duhovnike ter s tem jasno pokazal, da ima nad tem položajem v resnici oblast on. Podobno so kasneje ravnali rimski deželni upravitelji Judeje.

Ti dogodki so vodili v nastanek skupine, ki jo Sveto pismo imenuje »višji duhovniki«. (Matej 26:3, 4) Poleg Kajfa so bili v tej skupini tudi nekdanji veliki duhovniki, kot je bil denimo Ana, ki je bil s položaja odstavljen, a je vseeno obdržal naziv. V skupini so bili še ožji sorodniki trenutnih in nekdanjih velikih duhovnikov.

Rimljani so dovolili, da je vsakodnevne upravne zadeve v Judeji vodila judovska aristokracija, v katero so spadali tudi višji duhovniki. Tako je lahko Rim provinco nadziral in imel zagotovljen dotok davkov, ne da bi moral tja pošiljati veliko vojakov. Rim je od judovske vladajoče duhovščine pričakoval, da bo ohranjala red in delovala v njegovo korist. Rimskim deželnim upraviteljem judovski voditelji, ki so bili ogorčeni nad rimsko nadvlado, sicer niso bili preveč pri srcu, vendar je obema stranema kar najbolj koristilo, če sta sodelovali v prid stabilne vlade.

Takrat ko je živel Kajfa, je bil veliki duhovnik judovski politični voditelj. Ana je bil na ta položaj postavljen leta 6 ali 7 n. št. Imenoval ga je Kvirinij, rimski deželni upravitelj v Siriji. Rabinska tradicija odkriva, da so bili za vodilne judovske aristokratske družine značilni pohlep, zatiranje, nasilje in nepotizem (dajanje prednosti sorodnikom). Neki pisec domneva, da je Ana kot veliki duhovnik poskrbel za to, da je njegov zet »hitro napredoval po lestvici tempeljske hierarhije; konec koncev, višji položaj ko je imel Kajfa, bolj je bil koristen za Ana«.

Valerij Grat, deželni upravitelj v Judeji, je Ana odstavil s položaja približno leta 15 n. št. Za njim so se na tem položaju hitro zvrstili trije duhovniki, med drugim tudi eden Anovih sinov. Kajfa je postal veliki duhovnik okoli leta 18 n. št. Poncij Pilat, ki je bil za deželnega upravitelja Judeje imenovan leta 26 n. št., mu je med svojim desetletnim vladanjem omogočil ostati na tem položaju. Kajfovo službovanje je zajemalo čas Jezusovega delovanja in zgodnjega oznanjevanja Jezusovih učencev. Vendar pa je bil Kajfa do krščanskega sporočila sovražno razpoložen.

Strah pred Jezusom, strah pred Rimom

Kajfa je v Jezusu videl nevarnega hujskača naroda. Jezus je oporekal temu, kako je duhovščina razlagala šabatne zakone, ter iz templja pregnal trgovce in menjalce denarja z besedami, da skušajo iz njega narediti »razbojniško jamo«. (Luka 19:45, 46) Nekateri zgodovinarji so prepričani, da so bile te tempeljske tržnice v lasti Anove družine – kar je bil morda še dodaten razlog, zakaj je Kajfa skušal Jezusa utišati. Ko so višji duhovniki poslali stražnike, da bi Jezusa prijeli, so bili ti nad njegovimi besedami tako osupli, da so se vrnili praznih rok. (Janez 2:13–17; 5:1–16; 7:14–49)

Premislite o tem, kaj se je zgodilo, ko so judovski verski voditelji slišali, da je Jezus obudil Lazarja. Janezov evangelij poroča: »Tedaj so višji duhovniki in farizeji sklicali sanhedrin in začeli govoriti: ‚Kaj naj storimo, saj ta človek dela veliko znamenj? Če ga pustimo tako, bodo vsi začeli verovati vanj, in bodo prišli Rimljani ter nam vzeli naš kraj čaščenja in naš narod.‘« (Janez 11:47, 48) Člani sanhedrina so menili, da Jezus ogroža versko oblast in javni red, za katerega so morali skrbeti po Pilatovem naročilu. Rim bi lahko vsakršno priljubljeno gibanje, ki bi si ga morda razlagal kot uporniškega, navedlo na to, da bi začel posegati v judovske zadeve – temu pa se je sanhedrin hotel za vsako ceno ogniti.

Čeprav Kajfa ni mogel zanikati mogočnih del, ki jih je storil Jezus, pa ni pokazal vere vanj, ampak si je prizadeval ohraniti svoj ugled in oblast. Kako naj bi sploh priznal, da je Lazar vstal od mrtvih? Kot saducej ni verjel v vstajenje! (Apostolska dela 23:8)

Kako hudoben je bil Kajfa, je razvidno iz tega, kar je dejal sovoditeljem: »Vi nič ne veste in ne pomislite, da je za vas dobro, da en človek umre v korist ljudstva, ne pa da je pokončan ves narod.« Poročilo nadaljuje: »Tega pa ni rekel sam od sebe, temveč je, ker je bil tisto leto veliki duhovnik, prerokoval, da bo moral Jezus umreti za narod, pa ne samo za narod, temveč tudi zato, da bi Božje otroke, ki so razkropljeni, zbral v eno. Tako so se tega dne dogovorili, da bodo [Jezusa] ubili.« (Janez 11:49–53)

Kajfa se ni povsem zavedal pomembnosti svojih besed. Ravno takrat je bil namreč veliki duhovnik, zato mu je bilo dano izreči to prerokbo.b To, da je Jezus umrl, je bilo dobro – vendar ne samo za Jude. Po njegovi odkupni žrtvi je lahko vse človeštvo osvobojeno okovov greha in smrti.

Morilska zarota

Judovski višji duhovniki in starešine so se zbrali na Kajfovem domu in razpravljali o tem, kako bi Jezusa prijeli in ga umorili. Veliki duhovnik je najbrž sodeloval pri dogovarjanju z Judom Iškarijotom glede cene za izdajstvo Jezusa. (Matej 26:3, 4, 14, 15) Toda za Kajfa en umor ni bil dovolj, da bi lahko dosegel svoje zlobne namere. ‚Višji duhovniki so se zdaj dogovorili, da bodo ubili tudi Lazarja, ker je zaradi njega mnogo Judov začelo verovati v Jezusa.‘ (Janez 12:10, 11)

Med drhaljo, ki je prišla po Jezusa, je bil tudi Malh, Kajfov suženj. Ujetega Jezusa so najprej odpeljali k Anu na zaslišanje, nato pa h Kajfu, ki je judovske starešine že sklical na protizakonito nočno sojenje. (Matej 26:57; Janez 18:10, 13, 19–24)

To, da se pričevanje lažnih prič proti Jezusu ni skladalo, za Kajfa ni bila ovira. Veliki duhovnik je poznal mnenje sozarotnikov glede katerega koli samozvanega Mesija. Zato je na vsak način hotel vedeti, ali si Jezus ta naziv lasti. Jezus je odgovoril, da ga bodo njegovi tožniki videli »sedeti mogočnemu na desni in prihajati na nebesnih oblakih«. Da bi veliki duhovnik pokazal, kako je pobožen, si je »raztrgal vrhnja oblačila in rekel: ‚To je bogokletje! Kaj nam je še treba prič?‘« Sanhedrin se je strinjal, da si Jezus zasluži smrt. (Matej 26:64–66)

Usmrtitve so morali odobriti Rimljani. Kajfa je bil posrednik med njimi in Judi, zato je bil najbrž on tisti, ki je primer predstavil Pilatu. Ko je Pilat skušal Jezusa izpustiti, je bil Kajfa verjetno eden izmed višjih duhovnikov, ki so vpili: »Na kol z njim! Na kol z njim!« (Janez 19:4–6) Po vsej verjetnosti je Kajfa množico spodbujal, naj na ves glas zahteva, da namesto Jezusa izpusti morilca, in bil med tistimi višjimi duhovniki, ki so hinavsko izjavili: »Nimamo kralja, samo cesarja.« (Janez 19:15; Marko 15:7–11)

Kajfa ni priznaval dokazov, da je Jezus vstal od mrtvih. Nasprotoval je Petru in Janezu ter kasneje Štefanu. Pooblastil je tudi Savla, naj aretira vsakega kristjana, na katerega bi v Damasku morda naletel. (Matej 28:11–13; Apostolska dela 4:1–17; 6:8–7:60; 9:1, 2) Toda okoli leta 36 n. št. je Vitelij, rimski deželni upravitelj Sirije, Kajfa odstavil.

Judovski spisi predstavljajo Kajfovo družino v negativni luči. Babilonski Talmud denimo z obžalovanjem pravi: »Gorje meni zaradi hiše Haninove (Anove), gorje meni zaradi njihovega šušljanja« oziroma »obrekovanja«. Ta pritožba naj bi se nanašala na »skrivna shajanja, da bi si izmislili zatiralske ukrepe«.

Kaj se naučimo iz Kajfovega življenja

Neki strokovnjak je višje duhovnike opisal kot ljudi, ki so bili »žilavi, bistroumni in sposobni – ter bržkone ošabni«. Kajfu je njegova ošabnost preprečila, da bi sprejel Mesija. Torej nas danes ne bi smelo presenetiti, kadar ljudje zavrnejo biblijsko sporočilo. Nekateri se za svetopisemsko resnico ne zanimajo toliko, da bi zapustili priljubljena verovanja. Drugim je morda pod častjo, da bi postali ponižni oznanjevalci dobre novice. Poleg tega krščanska merila odbijajo tiste, ki so nepošteni ali lakomni.

Kajfa bi kot veliki duhovnik lahko svojim rojakom pomagal sprejeti Mesija, toda sla po oblasti ga je navedla, da je Jezusa obsodil. Takšno nasprotovanje je verjetno nadaljeval, vse dokler ga niso položili v grob. Pripoved o njegovem ravnanju kaže, da ob smrti za nami ne ostanejo samo kosti, ampak da si s svojimi dejanji pridobimo pri Bogu trajen sloves, ki je lahko slab ali dober.

[Podčrtni opombi]

[Slika na strani 10]

Jožef, Kajfov sin

[Slika na strani 10]

Nedavno odkrita kostnica

[Navedba vira slike na strani 10]

Kostnica, napis in votlina v ozadju: Courtesy of Israel Antiquities Authority