Življenjska zgodba

Hvaležna za dragocene spomine!

PRIPOVEDUJE DRUSILLA CAINE

Bilo je leta 1933 in šele pred kratkim sem se poročila z Zanoahom Cainejem, ki je bil kot jaz kolporter – polnočasni evangelizator. Od razburjenja sem navdušeno, glasno načrtovala, kako se bom pridružila možu pri njegovi dodelitvi. A za to sem potrebovala kolo, kar pa je bilo razkošje, ki si ga zaradi težavnih časov med gospodarsko depresijo nikakor nisem mogla privoščiti. Kaj sem lahko storila?

MOŽEVI bratje so izvedeli za moje okoliščine in preiskali okoliška odlagališča odpadkov, da bi našli stare dele, iz katerih bi mi sestavili kolo. Naredili so ga in kolo je teklo! Takoj ko sem se ga naučila voziti, sva bila z Zanoahom že na poti, veselo sva kolesarila skozi angleški grofiji Worcester in Hereford ter pričevala vsem, ki sva jih srečala.2

Niti najmanj si nisem predstavljala, da bo ta preprosti korak vere vodil v življenje, polno bogatih spominov. Toda duhovni temelj sta mi v življenju položila draga starša.

Težavna leta velike vojne

Rodila sem se decembra 1909. Nedolgo zatem je mati dobila izvod knjige The Divine Plan of the Ages in 1914. leta sta me starša peljala v Oldham, Lancashire, gledat »Fotodramo stvarjenja«. (Oboje so pripravili danes imenovani Jehovove priče.) Jasno se spominjam, da sem, mlada kot sem bila, na poti domov poskakovala od veselja nad tem, kar sem videla! Takrat je v Rochdaleu, kjer smo živeli, Frank Heeley ustanovil skupino za preučevanje Biblije. Nam kot družini je to, da smo se udeleževali tega preučevanja, pomagalo izboljšati razumevanje Svetega pisma.

Vedrino našega življenja je omračila velika vojna, prva svetovna vojna, kot jo sedaj imenujemo, ki je izbruhnila še isto leto. K vojakom so vpoklicali tudi očeta, vendar je ostal nevtralen. Na sodišču so ga opisali kot »zelo spodobnega človeka« in predloženih je bilo nekaj pisem »uglednih ljudi, ki so izjavili, da verjamejo v njegovo iskrenost pri zavračanju orožja,« je poročal krajevni časopis.

Očeta kljub temu niso popolnoma oprostili, temveč so ga vknjižili kot oproščenega »samo vojaškega služenja«. Nemudoma je postal predmet posmeha, in medve z materjo tudi. Njegov status so nazadnje zopet obravnavali in mu naložili delo na kmetiji, vendar so nekateri kmetje to izkoriščali in mu plačevali malo ali sploh nič. Mati je za nizke dohodke trdo delala v zasebni pralnici, da bi podpirala družino. Vendar sedaj vidim, kako krepilno je bilo zame, da sem se v letih svojega odraščanja spoprijemala s takimi težavnimi razmerami; zaradi tega sem laže cenila pomembnejše duhovne reči.

Majhen začetek

Kmalu se je na prizorišču pojavil Daniel Hughes, goreči preučevalec Biblije. Kot rudar je kopal premog v vasi Ruabon, približno 20 kilometrov stran od Oswestryja, kamor smo se bili preselili. Stric Dan, kakor sem mu rekla, je bil stalno v stiku z našo družino, in kadar koli je prišel, je vedno govoril o svetopisemskih zadevah. Nikoli se ni spuščal v klepetanje. Leta 1920 je bil v Oswestryju ustanovljen razred za preučevanje Biblije in naslednje leto mi je stric Dan dal knjigo Harfa Božja. Veliko mi je pomenila, ker sem ob njej precej laže doumela biblijske nauke.

Tu je bil še Pryce Hughesa, ki je pozneje postal predsedujoči strežnik v podružničnem uradu Jehovovih prič v Londonu. Z družino je živel blizu v Bronygarthu, na waleški meji, in njegova sestra Cissie se je zelo spoprijateljila z mojo materjo.

Spominjam se, kakšno navdušenje je zavladalo 1922. leta, ko se je razlegel klic »oznanjujte Kralja in njegovo kraljestvo«. V letih zatem sem se vneto udeleževala razdeljevanja posebnih traktatov, posebej tistega iz leta 1924, Ecclesiastics Indicted, čeprav sem še vedno hodila v šolo. Ko se spomnim tistega desetletja, kakšna prednost je bila družiti se s toliko zvestimi brati in sestrami, med katerimi so bili Maud Clarkb in njena partnerica Mary Grant#, Edgar Clay#, Robert Hadlington, Katy Roberts, Edwin Skinner# ter še Percy Chapman in Jack Nathan#, ki sta kasneje odšla pomagat v Kanado.

Na našem obsežnem področju se je izkazalo za času primerno pričevanje biblijsko predavanje »Milijoni sedaj živečih ne bodo nikoli umrli«. Štirinajstega maja 1922 je iz Liverpoola prišel Stanley Rogers, sorodnik Prycea Hughesa, da je predaval v vasi Chirk, prav severno od našega mesta, in pozneje tisti večer še v kinematografu Picture Playhouse v Oswestryju. Še vedno imam enega od vabil, ki smo jih posebej natisnili za ta dogodek. Našo skupinico so medtem s svojimi obiski stalno krepili trije potujoči nadzorniki (nekoč smo jim rekli romarji): Herbert Senior, Albert Lloyd in John Blaney.

Čas odločitve

Leta 1929 sem se odločila, da se bom krstila. Imela sem 19 let, obenem pa sem se spoprijela s svojo prvo resnično preizkušnjo. Spoznala sem mladeniča, čigar oče je bil politik. Medsebojno sva se privlačila in predlagal je, da bi se poročila. Leto dni pred tem je izšla knjiga Government in tudi njemu sem dala en izvod. Vendar je kmalu postalo očitno, da ga nebeška vlada, o kateri ta knjiga govori, ne zanima. Iz preučevanja sem vedela, da je bilo starim Izraelcem zapovedano, naj ne sklepajo zakonskih zvez z neverniki, ter da se to načelo nanaša tudi na kristjane. Zato sem, čeprav mi ni bilo lahko, ponudbo zavrnila. (5. Mojzesova 7:3; 2. Korinčanom 6:14)

Moč so mi vlivale besede apostola Pavla: »Dobro delati se pa nikar ne utrudimo; zakaj ob svojem času bomo želi, če ne obnemoremo.« (Galatom 6:9) Pomagal je tudi stric Dan, ko mi je napisal: »V preizkušnji majhni in veliki, Rimljanom 8:28 naj ti v mislih bo na sliki.« Tam pravi: »Vemo pa, da tem, ki Boga ljubijo, vse služi v dobro, tem, ki so poklicani po sklepu Božjem.« Ni bilo lahko, toda vedela sem, da sem se prav odločila. Tistega leta sem se prijavila za kolporterko.

Spoprijeti se z izzivom

Leta 1931 smo sprejeli novo ime, Jehovove priče, imeli pa smo tudi aktivno kampanjo s knjižico The Kingdom, the Hope of the World. Vsak politik, duhovnik in poslovnež je dobil izvod te knjižice. Moje področje se je razprostiralo od Oswestryja do Wrexhama, ki leži kakih 25 kilometrov proti severu. Pravi izziv ga je bilo obdelati.

Naslednje leto so na zborovanju v Birminghamu razglasili poziv po 24 prostovoljcih. In 24 se nas je goreče prijavilo za novo službeno dejavnost, čeprav nismo vedeli, kakšna naj bi bila. Zamislite si, kako smo bili presenečeni, ko so nas po dvojicah dodelili, da smo ponujali enako knjižico, The Kingdom, the Hope of the World, in hkrati na sebi nosili težke transparente, s katerimi smo oglašali Kraljestvo.

Precej nerodno mi je bilo delovati v bližini stolne cerkve, ampak sem se tolažila, da me v tem mestu tako nihče ne pozna. Toda prva je k meni pristopila stara šolska prijateljica, ki je samo strmela in rekla: »Kaj za božjo voljo počneš tako oblečena?« Ta izkušnja me je ozdravila vsakršnega strahu pred človekom, ki sem ga lahko še imela!

Selitev na naslednje področje

Leta 1933 sem se poročila z Zanoahom, vdovcem, ki je bil 25 let starejši od mene. Njegova prva žena je bila goreča Preučevalka Biblije in Zanoah je po njeni smrti zvesto ostal na svoji dodelitvi. Kmalu sva se preselila iz Anglije približno 150 kilometrov stran na najino novo področje v severnem Walesu. Kartone, kovčke in drugo imetje sva majavo naložila na balanci najinih koles, ga pritrdila na gornjo cev ter natlačila v najini košari, toda uspelo nama je! Na tamkajšnji dodelitvi sta nama kolesi še kako prav prišli; z njima sva se pripeljala vsepovsod, celo skoraj do vrha približno 900 metrov visokega waleškega hriba Cader Idris. Tako nagrajujoče je bilo najti ljudi, ki so hrepeneli po tem, da bi slišali ‚to dobro novico o kraljestu‘. (Matevž 24:14, NW)

Nisva bila še veliko časa tam, ko so nama ljudje povedali, da jim je pred nama tako oznanjeval že neki Tom Pryce. Nazadnje sva ga našla na Long Mountainu, kjer je živel blizu Welshpoola, in kakšno presenečenje sva doživela! Njemu sem v svojih začetnih dneh oznanjevanja oddala biblijskoučni pripomoček Reconciliation. Sam ga je preučil, pisal v London za še več literature in vse odtlej goreče drugim pripovedoval o novonajdeni veri. Vsi trije smo skupaj preživeli veliko prijetnih uric, pogosto smo tudi skupaj preučevali in tako spodbujali drug drugega.

Nesreča vodi k blagoslovom

Leta 1934 so nas kolporterje blizu severnega Walesa povabili v mesto Wrexham, da bi pomagali razdeljevati knjižico Righteous Ruler. Dan pred začetkom te posebne kampanje pa se je zgodila krajevna katastrofa. V premogovniku v Gresfordu, tri kilometre severno od Wrexhama, je eksplozija ubila 266 rudarjev. Več kot 200 otrok je ostalo brez očeta in 160 žena je ovdovelo.

Naša naloga je bila, da smo napisali seznam žalujočih, jih osebno obiskali in pustili knjižico. Na seznamu, ki sem ga dobila, je bilo ime gospe Chadwick, ki je izgubila 19-letnega sina. Ko sem jo obiskala, je pri njej bil tudi njen starejši sin Jack, da bi jo tolažil. Prepoznal me je, a tega ni povedal. Knjižico je prebral in nato poiskal še eno, The Final War, ki sem mu jo pustila že pred leti.

Skupaj z ženo May sta se pozanimala, kje živim, in prišla po več literature. Leta 1936 sta se strinjala, da bi imeli shode na njunem domu v Wrexhamu. Čez šest mesecev, po obisku Alberta Lloyda, smo ustanovili občino, v kateri je bil predsedujoči nadzornik Jack Chadwick. V Wrexhamu so sedaj tri občine.

Življenje v ciganskem bivalniku

Z Zanoahom sva se dotlej med najinimi selitvami nastanila povsod, kjer sva lahko našla bivališče, vendar se je Zanoah odločil, da je za naju nastopil čas, da imava svoj dom, ki bi se ga dalo vleči s seboj iz kraja v kraj. Mož je bil spreten tesar romskega porekla in je za naju naredil ciganski bivalnik. Poimenovala sva ga po biblijskem imenu Elizabeta, ki pomeni »Bog obilja«.

Nekega kraja, kjer sva stanovala, se še posebej spominjam: bilo je v sadovnjaku ob potoku. Zame je bilo kakor v raju! Nič ni kazilo sreče tistih let, ki sva jih skupaj preživela v tem bivalniku, čeprav je imel očitne pomanjkljivosti. V mrzlem vremenu je posteljnina primrznila ob steno bivalnika in stalno so se na površini nabirale vodne kapljice. Treba je bilo tudi nositi vodo, včasih precej daleč, a skupaj sva premagovala te težave.

Neko zimo sem bila bolna in imela sva komaj kaj hrane ter nič denarja. Zanoah se je usedel na posteljo, vzel mojo roko v svojo in mi prebral Psalm 37:25: »Mlad sem bil in sem se postaral, a nisem videl pravičnika zapuščenega, ne otrok njegovih prositi kruha.« Zagledal se je vame in rekel: »Če se kmalu kaj ne zgodi, bova beračila, in ne morem si predstavljati, da bi Bog dovolil, da se to zgodi!« Nato se je odpravil oznanjevat najinim sosedom.

Sredi dneva, ko se je Zanoah vrnil, da bi mi postregel s pijačo, ga je čakala pisemska ovojnica. V njej je bilo 50 funtov od njegovega očeta. Pred nekaj leti so Zanoaha krivo obtožili poneverjanja, sedaj pa so potrdili njegovo nedolžnost. Za odškodnino so dali ta denar. Ravno ob pravem času!

Koristna lekcija

Tu in tam se česa naučimo šele po precej letih. Da ponazorim: pred koncem šolanja leta 1927 sem pričevala vsem sošolcem in učiteljem, razen eni, Lavinii Fairclough. Ker nikogar ni zanimalo, kaj nameravam v življenju, in ker že tako nisem najbolje shajala z gospodično Fairclough, sem se odločila, da ji nič ne povem. Zamislite si, kako presenečena – in vesela – sem bila čez približno 20 let, ko mi je mati povedala, da je ta učiteljica zopet obiskala vse svoje stare prijatelje in učence, ter jim povedala, da je sedaj Jehovova priča!

Ob najinem srečanju sem ji razložila, zakaj ji nisem prej povedala o svoji veri in načrtovani življenjski poti. Molče me je poslušala in nato rekla: »Vedno sem si prizadevala najti resnico. Ta je bila cilj mojega življenjskega iskanja!« Izkušnja je bila zame koristna lekcija: da ne smem nikoli imeti zadržkov pred tem, da bi pričevala vsem, ki jih srečam, in nikogar ne sodim vnaprej.

Še ena vojna – in po njej

Ko so se trideseta leta 20. stoletja bližala koncu, so se zopet začeli zbirati vojni oblaki. Mojega 10 let mlajšega brata Dennisa so oprostili vojaške službe pod pogojem, da ostane v svoji svetni zaposlitvi. Za resnico ni nikoli pokazal kaj veliko zanimanja, zato sva z možem zaprosila pionirja v njegovi okolici, Ruperta Bradburyja in njegovega brata Davida, da bi ga obiskala. To sta naredila in z njim preučevala Biblijo. Dennis se je 1942. krstil, pozneje vstopil v pionirsko službo, in bil 1957. leta dodeljen za potujočega nadzornika.

Leta 1938 se nama je rodila hčerka Elizabeth in da bi zadovoljila družinske potrebe, je Zanoah povečal naš bivalnik. Ko se nama je 1942. leta rodila še druga hči, Eunice, je bilo videti modro, da poiščeva trajnejši dom. Zanoah je zato za nekaj let nehal pionirati in preselila sva se v majhno hišo blizu Wrexhama. Pozneje smo se nastanili v Middlewichu v sosednji grofiji Cheshire. Tam je 1956. leta moj ljubljeni mož umrl.

Najini hčeri sta postali polnočasni oznanjevalki in se srečno poročili. Eunice in njen mož, ki je starešina, še vedno služita v Londonu kot posebna pionirja. Tudi Elizabethin mož je občinski starešina in veselim se, da onadva, njuni otroci in štirje moji pravnuki živijo blizu mene v Prestonu v Lancashireu.

Hvaležna sem, da lahko od vhodnih vrat mojega stanovanja grem peš v kraljestveno dvorano, ki je na drugi strani ceste. Zadnja leta se družim z gudžaratsko govorečo skupino, ki se tudi tam sestaja. Učenje jezika mi ne gre zlahka od rok, ker sem sedaj nekoliko naglušna. Kdaj pa kdaj mnogih tonskih odtenkov ne ujamem tako lahko, kot to zmorejo mlajši. Vendar je zanimiv izziv.

Še vedno lahko oznanjujem po hišah in vodim biblijske pouke pri meni doma. Kadar me obiščejo prijatelji, vedno rada pripovedujem kakšna pretekla doživetja. Zelo sem hvaležna za dragocene spomine na blagoslove, ki sem jih skoraj 90 let prejemala pri druženju z Jehovovim ljudstvom.

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 25]

Letak, ki oglaša biblijsko predavanje »Milijoni sedaj živečih ne bodo nikoli umrli«, katero sem poslušala 14. maja 1922

[Slika na strani 26]

Z Zanoahom kmalu po najini poroki 1933. leta

[Slika na strani 26]

Ob najinem bivalniku »Elizabeth«, ki ga je izdelal moj mož