Gora Atos – »sveta gora«?
GORA Atos, hribovit rt v severni Grčiji, je za več kot 220 milijonov pripadnikov pravoslavne cerkve »najsvetejša gora v pravoslavnem krščanskem svetu«. Mnogim med njimi je romanje na »sveto goro« Atos velik sen. Kaj je ta »sveta gora«? Kako je postala tako pomembna? In ali je to »gora«, kjer bi morali bogaboječi ljudje iskati duhovno vodstvo in pravo čaščenje?
Izraz »sveta gora« je zapisan v Bibliji. Povezan je s svetim, čistim in vzvišenim čaščenjem pravega Boga, Jehova. V staroveškem Jeruzalemu je gora Sion postala »sveta gora«, ko je kralj David tja prinesel skrinjo zaveze. (Psalm 15:1; 43:3; oboje NW; 2. Samuelova 6:12, 17) Ko je Salomon zgradil tempelj na gori Moriji, je ‚Sion‘ zajemal tudi področje templja, torej je ostal Božja »sveta gora«. (Psalm 2:6; Joel 3:17) Ker je Božji tempelj stal v Jeruzalemu, so to mesto imenovali tudi Božja ‚sveta gora‘. (Izaija 66:20; Daniel 9:16, 20; oboje NW)
Kako pa je danes? Ali je gora Atos – oziroma kateri koli drugi vrh – »sveta gora«, na katero naj bi se stekali ljudje, da bi Boga sprejemljivo častili?
Meniška »sveta gora«
Gora Atos leži na vzhodnem robu polotoka Halkidika, na konici ozkega pasu zemlje, ki vzhodno od današnjega Soluna molí v Egejsko morje. Njen veličastni marmorni vrh se strmo dviguje iz morja na višino 2032 metrov.
Na Atos se kot na sveti kraj gleda že dolgo. V grški mitologiji je bil domovanje bogov, dokler ga ni nadomestila gora Olimp. Nekaj časa po Konstantinu Velikem (četrto stoletje n. š.) je Atos postal sveti kraj za krščanske cerkve. Neka legenda pripoveduje, da je nekoč »devica« Marija v družbi evangelista Janeza na poti proti Cipru, kjer naj bi obiskala Lazarja, zaradi nenadnega hudega neurja pristala pri Atosu. Lepota te gore jo je tako prevzela, da je Jezusa zaprosila zanjo. Atos je tako postal znan tudi kot »vrt svete Device«. Že sredi bizantinske dobe je cela vzpetina zaslovela kot Sveta gora. Oznako pa je uradno sprejel in potrdil cesar Konstantin IX. Monomah, z odlokom sredi 11. stoletja.
Atoško področje je zaradi svoje hribovitosti in odmaknjenosti prikladno za asketsko življenje. Stoletja je privlačil vernike s celotnega pravoslavnega sveta – Grke, Srbe, Romune, Bolgare, Ruse in druge – ki so zgradili številne samostane z njihovimi cerkvami in občestvi. Od teh jih je preživelo še kakih dvajset.
Gora Atos danes
Atos je danes avtonomna pokrajina, katere ustanovna listina je bila ratificirana 1926. leta. Po več letih upadanja števila tam živečih menihov se je njihovo število sedaj dvignilo prek 2000.
Vsak samostan ima svojo mrežo kmetij, kapelic in naselbin. Najbolj odročno zatočišče puščavnikov je naselbina Karoúlia, ki se dviguje visoko v vrtoglava skalovja na obrobju gore Atos. Tu lahko posameznik doseže gručo koč le po blodnjaku stezic, kamnitih stopnic in verigah. Menihi na Atosu še vedno živijo po starodavnem liturgičnem vsakdanjiku, uporabljajo bizantinsko uro (po kateri se dan začne ob sončnem zahodu) in julijanski koledar (13 dni za gregorijanskim).
Čeprav trdijo, da to versko področje svojo »svetost« dolguje ženski, menihi in puščavniki že 1000 let razglašajo, da je na vsem polotoku prepovedana vsaka oblika življenja ženskega spola – ljudi in živali – ter tudi vsak skopljenec in golobradi moški. Nedavno so popustili pri odloku glede posameznikov brez brade in nekaterih živalskih samicah, ženskam pa je še vedno strogo prepovedan vstop na ozemlje znotraj 500 metrov Atosovega obalnega pasu.
»Sveta gora« za vse
Ali je Atos tista »sveta gora«, kamor naj bi bogaboječi kristjani prihajali opravljat bogočastje? Ko se je Jezus pogovarjal s Samarijanko, ki je verovala, da bi morali Boga častiti na gori Garizim, ji je pojasnil, da za kraj čaščenja Boga ni več določena nobena dobesedna gora. »Prihaja ura, ko ne boste molili Očeta ne na [Garizimu], ne v Jeruzalemu«, je dejal Jezus. Zakaj? »Bog je duh, in kateri ga molijo, morajo moliti v duhu in resnici.« (Janez 4:21, 24, poudarili mi.)
Prerok Izaija je meril na naše dni, ko je napovedal, da bo simbolična »gora hiše GOSPODOVE trdno postavljena na vrhu drugih gorá in povišana nad hribe« in ljudje iz vseh narodov se bodo figurativno stekali k njej. (Izaija 2:2, 3)
Vabilo, da bi častili Jehova v »duhu in resnici«, velja za moške in ženske, ki si želijo biti v priznanem odnosu z Bogom. K ‚Jehovovi gori‘ so našli pot že milijoni po vsem svetu. Ti se – kot tudi drugi – pridružujejo mišljenju neke grške pravnice, ki je o Atosu dejala: »Dvomim, da je duhovnost zaprta med zidovi ali v samostanih.« (Primerjaj Dejanja 17:24.)
[Okvir na strani 31]
Dolgo skrit dragocen zaklad
Atoški menihi so dolga stoletja zbirali dragocen zaklad, ki obsega okrog 15.000 rokopisov, za katere nekateri pravijo, da izvirajo iz četrtega stoletja, zaradi česar je to ena od najdragocenejših zbirk na svetu. Poleg zvitkov, celotnih delov in listov evangelijev, psalmov in hvalnic imajo tam še zelo stare slike, ikone, kipe in kovinske izdelke. Sodijo, da je na gori Atos četrtina grških rokopisov z vsega sveta, vendar jih je mnogo še treba pravilno katalogizirati. Menihi so 1997. leta prvič dovolili v Solunu razstaviti nekatere teh dragocenosti.
[Vir slike na strani 31]
Telis/Greek National Tourist Organization