Apokalipsa – ali naj bi se je bali ali nanjo upali?

»Apokalipsa danes ni le slika iz Biblije, temveč je postala še kako resnična verjetnost.« (Javier Pérez de Cuéllar, nekdanji generalni sekretar Združenih narodov)

TAKŠNA raba besede »apokalipsa«, kakor jo je izrekla vodilna svetovna osebnost, odseva to, kako besedo razume večina ljudi in jo vidi v naslovih filmov in knjig, revialnih člankih in časopisnih poročilih. Ob njej se v mislih pojavljajo podobe kozmične kataklizme. Kaj pa pravzaprav pomeni beseda »apokalipsa«? In kar je še pomembnejše, kakšno sporočilo vsebuje biblijska knjiga z naslovom Apokalipsa oziroma Razodetje?

Beseda »apokalipsa« izvira iz grškega izraza s pomenom »odkriti« ali »razodeti«. Kaj je bilo odkrito oziroma razodeto v biblijskem Razodetju? Ali je to zgolj sporočilo o obsodbi, glasnik uničenja brez preživelih? Zgodovinar Jean Delumeau, član Institut de France, je na vprašanje, kaj meni o Apokalipsi, izjavil: »To je knjiga o tolažbi in upanju. Ljudje njeno vsebino dramatizirajo, tako da se osredinjajo samo na njene katastrofske epizode.«

Zgodnja cerkev in apokalipsa

Kako so na apokalipso in upanje, ki ga ta daje o Kristusovem tisočletnem kraljevanju (mileniju) nad zemljo, gledali zgodnji »kristjani«? Isti zgodovinar je izjavil: »Videti je, da so kristjani v prvih stoletjih večinoma sprejeli milenializem. [. . .] Med kristjani v prvih stoletjih, ki so verovali v milenij, so bili še zlasti Papija, škof v Hierapolisu v Mali Aziji, [. . .] sveti Justin, ki se je rodil v Palestini in pretrpel mučeništvo v Rimu okrog leta 165, sveti Irenej, škof v Lyonu, ki je umrl leta 202, Tertulijan, ki je umrl leta 222, in [. . .] veliki pisec Laktancij.«

Glede Papija, ki je po poročilih pretrpel mučeništvo leta 161 ali 165 n. š. v Pergamonu, The Catholic Encyclopedia izjavlja: »Škof Papija Hierapoliški, učenec sv. Janeza, se je pojavil kot zastopnik ‚milenarizma‘. Trdil je, da je ta nauk prejel od sodobnikov apostolov. Irenej pa še pravi, da so se drugi ‚prezbiterji‘, ki so videli in slišali učenca Janeza, od le-tega naučili, da je del Gospodovega nauka tudi vera v milenarizem. Po besedah Evzebija [. . .] je Papija v svoji knjigi potrdil, da bo po vstajenju mrtvih nastopilo tisoč let Kristusovega vidnega, veličastnega zemeljskega kraljevanja.«

Kaj nam to pove o tem, kakšen učinek je imela knjiga Apokalipsa oziroma Razodetje na prve vernike? Ali je zbujala strah ali upanje? Zgodovinarji so prvim kristjanom, zanimivo, pravili hiliasti, iz grških besed khília éte (tisoč let). Da, mnogi med njimi so bili poznani po svoji veri v Kristusovo tisočletno kraljestvo, ki bo na zemlji uvedlo rajske razmere. V Bibliji milenijsko upanje določno omenja le Apokalipsa oziroma Razodetje. (20:1–7) Apokalipsa je torej vernikom – daleč od tega, da bi jim vlivala strah – dajala čudovito upanje. Oxfordski profesor cerkvene zgodovine, Cecil Cadoux, je v svoji knjigi The Early Church and the World napisal: »Čeprav so hiliastične poglede nazadnje zavrnili, jih je večina v Cerkvi imela že precej dolgo, o njih so učili tudi nekateri najbolj spoštovani pisci.«

Zakaj so zavrnili upanje na apokalipso

Glede na nesporno zgodovinsko dejstvo, da je veliko zgodnjih kristjanov – če že ne večina – upalo v Kristusovo milenijsko kraljevanje nad rajsko zemljo, kako to, da so bili ti ‚hiliastični pogledi nazadnje zavrnjeni‘? Prišlo je do upravičenih kritik, ker je, kakor je poudaril strokovnjak Robert Mounce, »veliko hiliastov na žalost dovolilo svoji domišljiji prosto pot in v tisočletni dobi videlo vsake vrste pridobitniških in čutnih skrajnosti«. Toda take skrajnostne poglede bi se lahko popravilo, ne da bi zavrnili resnično upanje na milenij.

Zares presenetljiva pa so bila sredstva, s katerimi so nasprotniki preganjali milenializem. Dictionnaire de Théologie Catholique pravi, da je rimski cerkveni oče Kaj (konec drugega, začetek tretjega stoletja) za to, »da bi premagal milenializem, odločno zavrnil verodostojnost Apokalipse [Razodetja] in Evangelija po sv. Janezu«. V priročniku Dictionnaire nadalje piše, da je Dionizij, aleksandrijski škof v tretjem stoletju, napisal razpravo proti milenializmu in za to, »da bi odvrnil tiste, ki so v to verovali na temelju Apokalipse svetega Janeza, se ni pomišljal zanikati njene verodostojnosti«. Táko sovražno nasprotovanje upanju na milenijske blagoslove na zemlji kaže, pod kakšnim prekanjenim vplivom so bili takratni teologi.

Profesor Norman Cohn v svoji knjigi The Pursuit of the Millennium piše: »Milenarizem so prvič skušali zavreči v tretjem stoletju, ko je Origen, najbrž najvplivnejši teolog v staroveški Cerkvi, začel Kraljestvo predstavljati kot nekaj, kar se ne bo uresničilo v nekem prostoru ali času, temveč se dogaja le v duši vernikov.« Ker se je Origen opiral na grško filozofijo in ne na Biblijo, je čudovito upanje o zemeljskih blagoslovih pod mesijanskim kraljestvom razvodenil v nerazumljiv »nekaj, kar [. . .] se dogaja le v duši vernikov«. Katoliški pisec Léon Gry je napisal: »Vodilni vpliv grške filozofije [. . .] je postopoma privedel do padca hiliastičnih zamisli.«

»Cerkev je izgubila sporočilo o upanju«

Cerkveni oče, ki je največ prispeval k zlitju grške filozofije s tem, kar je takrat le še spominjalo na krščanstvo, je bil nedvomno Avguštin. Sprva goreč zagovornik milenarizma je nazadnje zavračal vsako zamisel o kakem prihodnjem Kristusovem milenijskem kraljevanju nad zemljo. Dvajseto poglavje Razodetja je izkrivil v alegorijo.

V The Catholic Encyclopedia piše: »Avguštin je bil nazadnje prepričan, da milenija ne bo. [. . .] Prvo vstajenje, o katerem govori to poglavje, se po njegovih besedah nanaša na duhovno rojstvo ob krstu; tisočletni sabat po šestih tisočletjih zgodovine pa je vso večno življenje.« The New Encyclopædia Britannica izjavlja: »Avguštinov alegorični milenializem je postal uradni cerkveni nauk [. . .] Protestantski reformatorji luteranskih, kalvinističnih in anglikanskih izročil [. . .] so ostali močno pod vplivom Avguštinovih nazorov.« Člani cerkev tako imenovanega krščanstva so tako ostali brez milenijskega upanja.

Švicarski teolog Frédéric de Rougemont še izjavlja, da je »[Avguštin] z zavrnitvijo prvotne vere v tisočletno vlado povzročil Cerkvi neprecenljivo škodo. Z velikanskim vplivom svojega imena je odobril napako, ki je [Cerkvi] vzela zemeljski ideal.« Nemški teolog Adolf Harnack je pristavil, da so preprosti ljudje z zavrnitvijo verovanja v milenij ostali brez »vere, ki so jo razumeli,« ter »staro vero in stare upe« zamenjali z »vero, ki je niso mogli razumeti«. Danes prazne cerkve v mnogih deželah izrazito dokazujejo, da ljudje potrebujejo vero in upanje, ki bi ju lahko razumeli.

Biblicist George Beasley - Murray je v svoji knjigi Highlights of the Book of Revelation napisal: »Katoličani in protestanti so večinoma zaradi velikanskega Avguštinovega vpliva na eni strani, na drugi strani pa tega, da so sekte sprejemale milenarizem, le-tega združeno zavrnile. Na vprašanje, katero drugo upanje ponujajo človeku v tem svetu, se uradni odgovor glasi: Nobeno. Ob Kristusovem prihodu bo svet uničen in nadomestila ga bodo večna nebesa ter pekel, v katerih bo zgodovina pozabljena. [. . .] Cerkev je izgubila sporočilo o upanju.«

Čudovito upanje glede apokalipse spet živi!

Kar pa se Jehovovih prič tiče, so prepričani, da se bodo čudovite obljube o mileniju izpolnile. Ko so na nekem francoskem televizijskem programu o temi »Leto 2000 – strah pred apokalipso« intervjuvali francoskega zgodovinarja Jeana Delumeauja, je ta izjavil: »Jehovove priče gredo točno po poti milenarizma, saj pravijo, da bomo – resda skozi katastrofe – kmalu [. . .] vstopili v tisočletno srečno dobo.«

Prav to je apostol Janez videl v viziji in opisal v knjigi Apokalipsa oziroma Razodetje. Zapisal je: »Videl sem novo nebo in zemljo novo; [. . .] In slišal sem glas velik od prestola, da govori: Glej, šator Božji z ljudmi, in prebival bo ž njimi; in oni bodo ljudstva njegova, in Bog sam bode med njimi, njih Bog, in obriše vse solze ž njih oči; in smrti ne bode več, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine ne bode več; kajti prvo je prešlo.« (Razodetje 21:1, 3, 4)

Za to, da bi to upanje dobilo čim več ljudi, Jehovove priče sodelujejo v svetovnem biblijskem izobraževalnem delu. Z veseljem vam bodo pomagali, da boste o tem izvedeli še več.

[Slika na strani 6]

Papija je zatrdil, da je milenijski nauk prejel neposredno od sodobnikov apostolov

[Slika na strani 7]

Tertulijan je veroval v Kristusovo milenijsko kraljestvo

[Vir slike]

© Cliché Bibliothèque Nationale de France, Paris

[Slika na strani 7]

»[Avguštin je] z zavrnitvijo prvotne vere v tisočletno vlado povzročil Cerkvi neprecenljivo škodo.«

[Slika na strani 8]

Rajska zemlja, napovedana v Apokalipsi, je nekaj, na kar lahko goreče upamo