Kako je lahko iskanje daljšega življenja uspešno?
MARSIKDO neguje upanje, da bo človek v novem tisočletju prodrl v prizadevanju za podaljšanjem življenja. Med takšne sodi tudi dr. Ronald Klatz, predsednik Ameriške akademije zdravstva proti staranju, organizacije zdravnikov in znanstvenikov, ki se posvečajo podaljšanju človekove življenjske dobe. Skupaj s svojimi sodelavci namerava zelo dolgo živeti. »Pričakujem, da bom živel vsaj 130 let,« pravi dr. Klatz. »Po našem mnenju staranje ni neogibno. Zdaj obstaja tehnika, ki lahko upočasni, ustavi in morda celo bistveno preokrene telesno propadanje in bolezen, ki jima trenutno pravimo naravno staranje.« V svojem iskanju daljšega življenja dr. Klatz dnevno zaužije kakih 60 tablet.
Hormonska terapija in genetika – razloga za upanje?
Eno od področij, ki navdajajo z upanjem, je hormonska terapija. Pri poskusih s hormonom, poznanim kot DHEA, je bilo videti, da se je pri laboratorijskih živalih upočasnil proces staranja.
Glede rastlinskega hormona kinetina je švedski dnevnik Aftonbladet citiral besede dr. Suresha Rattana, profesorja na Univerzi v Aarhusu na Danskem: »Testi v našem laboratoriju kažejo, da se človeške kožne celice, ki so bile vzgojene v kinetinu, ne spreminjajo tako, kot je to običajno v povezavi s starostjo. Vse življenje ostanejo mlade.« Insekti, ki so jim dajali ta hormon, naj bi živeli od 30 do 45 odstotkov dlje kakor običajno.
Glede terapije z melatoninom pravijo, da se je življenjska doba miši s to terapijo podaljšala za kar 25 odstotkov. Miši so bile zraven tega videti mlajše, bolj zdrave in živahnejše.
Zagovorniki človeškega rastnega hormona (HGH) trdijo, da ta prispeva k bolj sijoči koži, večji mišični masi, močnejšemu spolnemu nagonu, boljšemu razpoloženju, večji ostroumnosti in metabolizmu najstnika.
Mnogi se ozirajo tudi h genetiki. Znanstveniki so ugotovili, da lahko z manipulacijo genov nadzorujejo življenjsko dobo pri lasnici oziroma trihini. Pravzaprav jim je marsikatero od teh uspelo obržati pri življenju šestkrat dalj, kakor je njihova običajna življenjska doba. To je vzbudilo upanje, da bi podobne gene našli in z njimi manipulirali tudi pri ljudeh. Revija Time je citirala besede dr. Siegfrieda Hekimija iz McGillove univerze v Montrealu: »Če bomo našli vse gene človekove ure, jih bomo lahko morda vsaj malo zavrli in tako podaljšali življenje.«
Biologi že dolgo vedo, da so zadnji deli kromosomov, tako imenovani telomeri, ob vsaki delitvi celic krajši. Ko telomeri izgubijo kakih 20 odstotkov svoje dolžine, se celica ni več zmožna ponovno deliti in umre. Poseben encim, imenovan telomeraza, pa lahko ohranja telomere v vsej dolžini in tako celici omogoča neprestano deljenje. Ta encim je v večini celic zatrt in neaktiven, vendar so aktivno telomerazo že uspešno vstavili v določene celice in tako povzročili, da so te rasle in se delile velikokrat več, kakor je običajno.
Po mnenju raziskovalcev to odpira presenetljive možnosti v boju proti boleznim, ki so povezane s staranjem. Kaj pa, če bi telesne matične celice (celice, ki skrbijo za obnavljanje telesnega tkiva) nadomestili z matičnimi celicami, ki bi jih z aktivno telomerazo »naredili nesmrtne«? Dr. William A. Haseltine pravi: »To je jasna vizija o človekovi nesmrtnosti, ki se bo počasi vpeljala v naslednjih 50 letih.« (The New York Times)
Ali imata odgovor nanotehnologija in krionika?
Upanje vzbuja tudi nanotehnologija, inženirska veda na ravni nanometra (milijardina metra). Vizionarji s tega področja pravijo, da bodo v prihodnosti morda zasnovali računalniške stroje, veliko manjše od celic, da bi na molekularni ravni popravljali in pomlajevali starajoče se celice, tkiva in organe. Na konferenci proti staranju je neki raziskovalec izrazil misel, da utegnejo zdravniki v 21. stoletju z nanotehnologijo omogočiti človeku telesno nesmrtnost.
Krionika je praksa, da zamrznejo človeško telo, v upanju, da bo znanost zmožna oživiti mrtve celice in jih tako povrniti v življenje. Zamrznejo lahko célo telo ali pa samo možgane. Neki človek je dal zamrzniti celo posteljno rjuho. Zakaj rjuho? Pripadala je pogrešanemu prijatelju, na njej pa je bilo nekaj kožnih celic in las. To je želel zamrzniti, da bi prijatelju dal možnost vrnitve v življenje, če bo znanost dosegla točko, da ponovno skonstruira ljudi iz le nekaj celic ali pa celo ene same.
V koga ali kaj naj zaupamo?
Človek si že po naravi želi živeti, ne umreti. Znanstveni napredek na tem področju je torej brez dvoma dobrodošel in povezan z velikimi upi. Toda doslej ni nobenega tehtnega dokaza, da lahko DHEA, kinetin, melatonin, HGH ali katera druga sestavina v resnici prepreči staranje pri ljudeh. Skeptike je strah, da bo manipuliranje s telomerazo v celicah zgolj ustvarilo potencialne rakave celice. Uporaba nanotehnologije in krionike pa je še vedno bolj znanstvena fantastika kot stvarnost.
Znanost je že prispevala in morda bo še marsikaj prispevala k daljšemu in bolj zdravemu življenju za nekatere, toda nikoli ne bo nikomur dala večnega življenja. Zakaj ne? Enostavno zato, ker globlji vzrok staranja in smrti sega veliko dlje od področja človeške znanosti.
Vzrok staranja in smrti
Večina znanstvenikov si je edina v tem, da se za staranje in smrt zdi, da sta nekako vprogramirana v naše gene. Vprašanje je: Kdaj, kako in zakaj sta – kakor bi rekli – vstopila v naš genski zapis?
Biblija nam daje preprost odgovor – toda ne v besedju genetike ali DNK. V Listu Rimljanom 5:12 beremo: »Zatorej, kakor je po enem človeku prišel greh na svet in po grehu smrt, in je tako na vse ljudi prišla smrt, zato ker so vsi grešili.«
Prvemu človeku, Adamu, se je obetalo večno življenje. Njegovo telo je bilo oblikovano s potrebnimi sposobnostmi, da bi živel in užival večno življenje. Toda tako življenje ni bilo brezpogojno. Da bi ga Adam ohranjal v neskončnost, bi moral sodelovati z Virom življenja, njegovim Stvarnikom, in ga poslušati. (1. Mojzesova 1:31; 2:15–17)
Adam si je izbral neposlušnost do Stvarnika. Pravzaprav je trdil, da je boljše, če si človek vlada sam, neodvisno od Boga. Tako je grešil. Vse odtlej je bilo, kakor da bi se mu genski zapis spremenil. Namesto da bi svojemu potomstvu v dediščino prenesel večno življenje, mu je zapustil greh in smrt. (1. Mojzesova 3:6, 19; Rimljanom 6:23)
Resnično upanje
Toda položaj naj ne bi bil vedno takšen. V Listu Rimljanom 8:20 piše: »Zakaj stvari so podvržene ničemurnosti, ne iz lastne volje, ampak zavoljo tistega, ki jih je podvrgel, z upanjem.« Človekov Stvarnik, Bog Jehova, je ljudi podvrgel smrti zato, ker so grešili proti njemu, vendar je obenem tudi postavil temelj za upanje.
Ta temelj je bil jasno prepoznan, ko je na zemljo prišel Jezus Kristus. Janezov evangelij 3:16 pravi: »Tako je Bog ljubil svet, da je dal Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temuč da ima večno življenje.« Kako nas lahko vera v Jezusa Kristusa reši smrti?
Če je vzrok smrti greh, je za odpravo smrti treba prej odstraniti greh. Ko Jezus še ni dolgo stregel kot Kristus, je Janez Krščevalec rekel: »Glej, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta!« (Janez 1:29) Jezus Kristus je bil popolnoma brez greha. Tako ni bil podvržen smrti, ki je kazen za greh. Kljub temu je dovolil drugim, da so ga usmrtili. Zakaj? Ker je s tem plačal ceno za naše grehe. (Matevž 20:28; 1. Petrov 3:18)
S poravnavo te cene se je vsem tistim, ki verujejo v Jezusa, odprla možnost, da bodo živeli, ne da bi kdaj umrli. Znanost lahko le v zelo omejenem obsegu prispeva k podaljšanju življenja, vera v Jezusa pa je prava pot k večnemu življenju. On je takšno življenje dosegel v nebesih in prav tako tudi njegovi zvesti apostoli ter še nekateri drugi. Večini od nas, ki verujemo v Jezusa, pa je namenjeno večno življenje na zemlji, ko jo bo Bog Jehova obnovil v zemeljski raj. (Izaija 25:8; 1. Korinčanom 15:48, 49; 2. Korinčanom 5:1)
Večno življenje na rajski zemlji
Nekdo je vprašal: »Kolikim ljudem se bo zdelo vredno živeti takrat, ko jim ne bo treba umreti?« Ali bo življenje brez smrti dolgočasno? Biblija nam zagotavlja, da ne bo. »On je vse storil, da je lepo ob svojem času; tudi večnost jim je položil v srce, samo da ne more človek doumeti dela, ki ga je Bog napravil, od začetka do konca.« (Propovednik 3:11) Stvarstvo Boga Jehova je tako bogato in kompleksno, da nam bo vedno znova zbujalo zanimanje, nas stimuliralo in nas osrečevalo, dokler bomo živeli – tudi večno.
Neki človek, ki je preučeval ptico, poznano kot zlovešča šoja, jo je imenoval »izjemna, očarljiva znanka« ter izjavil, da je bilo opazovanje te ptice ena od izkušenj, ob katerih je najbolj užival v življenju. Bolj ko je ptico preučeval, bolj mu je razvnemala zanimanje. Dejal je, da s svojim raziskovanjem celo po 18 letih še zdaleč ni končal. Če lahko ena ptičja vrsta pri razumnem človeku zbuja zanimanje, ga stimulira in osrečuje 18 let njegovega intenzivnega študija, si samo predstavljajte, koliko možnosti za veselje in radost mora biti v preučevanju celotnega zemeljskega stvarstva.
Zamislite si vsa zanimiva področja znanosti, ki se bodo odpirala nekomu, ki ga čas ne bo omejeval. Predstavljajte si vse vznemirljive kraje za raziskovanje in vse zanimive ljudi, ki se jih bo lahko spoznalo. Skušajte dojeti neskončne možnosti za zamišljanje, izdelavo in gradnjo stvari. Nič nam ne bo omejevalo možnosti za to, da bomo razvijali in uporabljali svojo ustvarjalnost. Ko razmišljamo o množini stvarstva, je očitno, da je večnost edina časovna dolžina, ki omogoča izkoriščenje življenjskih možnosti.
Biblija kaže, da bo večno življenje z vstajenjem dano na voljo tudi tem, ki so že umrli. (Janez 5:28, 29) Utegnejo se nam razjasniti mnoge skrivnosti iz zgodovine, ko bodo tisti, ki so jih doživeli, razkrivali podrobnosti in nam odgovarjali na vprašanja. Pomislite na ves vpogled v razna zgodovinska obdobja, ki nam ga bodo dali obujeni. (Dejanja 24:15)
Ob premišljevanju o tistem času si lahko predstavljate, da bo obujeni Job morda hotel popraviti stavek, ki je zapisan v Jobovi knjigi 14:1. Lahko, da bo namesto njega predlagal naslednjega: ‚Človek, rojen iz žene, sedaj živi večno in je poln zadovoljstva.‘
Za tiste, ki zaupajo v Jehova in verujejo v Jezusa, podaljšanje življenja prek časovnih omejitev ni le izmikajoči se sen. To se bo kmalu uresničilo. Konec bo staranja in smrti. To se ujema s Psalmom 68:20, ki pravi: »Pri Jehovi, Gospodu, je rešitev tudi iz smrti.« (Razodetje 21:3, 4)
[Slika na strani 5]
Znanstveni napredek vzbuja upanje glede možnosti veliko daljšega življenja
[Slika na strani 7]
Večnost je edina časovna dolžina, ki omogoča izkoriščenje možnosti, ki jih ponuja življenje