Vprašanja bralcev

Ali je ,oznamenitev‘, omenjena v Drugem listu Tesaloničanom 3:14, uraden občinski postopek, ali pa dejanje kristjanov kot posameznikov, ki to storijo zato, da bi se ognili neposlušnih?

Iz pisma apostola Pavla Tesaloničanom se vidi, da imajo pri takšni ,oznamenitvi‘ občinski starešine določno vlogo. Posamezni kristjani pa zatem, z duhovnimi cilji v mislih, skladno z njo ravnajo. To bomo bolje razumeli, če preiščemo, v kakšnem okolju je Pavlov nasvet nastal.

Pavel je pomagal ustanoviti tesaloniško občino, pomagal je moškim in ženskam, da so postali verniki. (Dejanja 17:1–4) Kasneje jim je iz Korinta pisal, da bi jih pohvalil in spodbudil. Dal jim je tudi potreben nasvet. Spodbudil jih je, naj ,mirno živijo, opravljajo svoje in delajo s svojimi rokami‘. Nekateri niso tako ravnali, zato je Pavel dodal: »Opominjamo pa vas, bratje, svarite neredne [tiste, ki živijo neurejeno, NW], prigovarjajte malodušnim, podpirajte slabotne.« Očitno so bili med njimi takšni, ,ki so živeli neurejeno‘a, in so potrebovali nasvet. (1. Tesaloničanom 1:2–10; 4:11; 5:⁠14)

Pavel je nekaj mesecev kasneje Tesaloničanom napisal svoje drugo pismo z dodatnimi pojasnili glede Jezusove prihodnje navzočnosti. Dal jim je tudi nadaljnja navodila o tem, kako naj ravnajo s tistimi, ki živijo neurejeno in ne ,delajo, ampak se pečajo z nepotrebnim‘. Ravnanje takšnih je bilo v nasprotju tako s Pavlovim zgledom pridnega delavca kot z njegovim jasnim naročilom, naj posameznik dela, da bi se preživljal. (2. Tesaloničanom 3:7–12) Pavel je pojasnil, da je treba narediti določene korake, ki pa naj bi prišli na vrsto šele potem, ko bi starešine že naredili vse, da bi takšnega opomnili oziroma mu svetovali. Pavel je napisal:

»Zapovedujemo pa vam, bratje, [. . .] da se ogibljete vsakega brata, ki živi neredno [neurejeno, NW] in ne po izročilu, ki ste ga prejeli od nas. Vi pa, bratje, ne opešajte v dobrem dejanju. Če pa kdo ne sluša besede naše po listu, tega si oznamenite, da nimate družbe ž njim, da ga bode sram. A ne imejte ga za sovražnika, marveč svarite ga kakor brata.« (2. Tesaloničanom 3:6, 13–15)

K nadaljnjim korakom je tako spadalo to, da so se morali tistih, ki so živeli neurejeno, ogibati, si jih oznameniti, se z njimi prenehati družiti, kljub temu pa jih svariti kot brate. Kaj pa bi navedlo člane občine, da bi naredili te korake? Da bi to laže razumeli, preglejmo tri okoliščine, na katere se Pavel tukaj gotovo ni osredotočil.

1. Vemo, da so kristjani nepopolni in imajo svoje slabosti. Še vedno pa je značilnost pravega krščanstva ljubezen in ta od nas zahteva, da smo razumevajoči in drugim odpuščamo napake. Kristjan lahko denimo občasno izbruhne v jezi, kot se je to zgodilo med Barnabom in Pavlom. (Dejanja 15:36–40) Morda lahko kdo zaradi utrujenosti izreče kakšne grobe in pikre besede. V takšnih okoliščinah lahko z izkazovanjem ljubezni in udejanjanjem biblijskega nasveta prekrijemo napako in še naprej živimo, se družimo in delamo s sokristjanom. (Matevž 5:23–25; 6:14; 7:1–5; 1. Petrov 4:8) Jasno je, da se Pavel v Drugem listu Tesaloničanom ni ukvarjal s takšnimi slabostmi.

2. Pavel tudi ni pisal o okoliščini, ko se kristjan osebno odloči, da bo omejil druženje s posameznikom, čigar ravnanje ali stališče ni dobro, denimo z nekom, ki se morda posveča razvedrilu ali gmotnim dobrinam. Niti ni pisal o možnosti, ko roditelj svojemu otroku omeji druženje z mladostniki, ki ne upoštevajo starševskega vodstva, se igrajo grobe oziroma nevarne igre ali pa krščanstva ne jemljejo resno. Takšne odločitve so povsem osebne narave in so v soglasju s tem, kar beremo v Pregovorih 13:20: »Kdor hodi z modrimi, postane modrejši; kdor se pa druži z bedaki, se pohujša.« (Primerjaj 1. Korinčanom 15:33.)

3. Precej odločneje pa je Pavel pisal Korinčanom glede posameznika, ki hudo greši in se ne kesa. Takšne neskesane grešnike so morali izključiti iz občine. »Hudobnika« so morali tako rekoč izročiti Satanu. Zvesti kristjani pa se nato s takšnimi hudobniki niso smeli družiti. Apostol Janez je kristjanom prigovarjal, naj jih niti ne pozdravljajo. (1. Korinčanom 5:1–13; 2. Janezov 9–11) To pa se prav tako ne sklada z nasvetom iz Drugega lista Tesaloničanom 3:14.

Drugačna od teh treh pa je okoliščina, opisana v Drugem listu Tesaloničanom, pri kateri gre za ,tiste, ki živijo neurejeno‘. Pavel je napisal, da so takšni še vedno bili ,bratje‘ in jih je bilo treba kot takšne svariti in z njimi tako tudi ravnati. Težava z brati, ,ki živijo neurejeno‘, torej ni bila le osebna zadeva med kristjani niti ni bila dovolj resna, da bi morali občinski starešine pričeti postopek za izobčenje, kot je to naredil Pavel v zvezi z nemoralnim dejanjem v Korintu. Takšni posamezniki niso bili krivi grobega greha kakor moški, ki je bil v Korintu izobčen.

,Tisti, ki so živeli neurejeno‘ v Tesaloniki, so bili krivi opaznega odklona od krščanstva. Niso hoteli delati, pa naj je bilo to zaradi razmišljanja, da je Kristusova vrnitev zelo blizu, ali pa zaradi tega, ker so bili leni. Povzročali so tudi precejšnje nemire, ker so se ,pečali z nepotrebnim‘. Verjetno so jim občinski starešine morali nenehno svetovati, skladno s Pavlovim nasvetom v njegovem prvem pismu in drugimi božanskimi nasveti. (Pregovori 6:6–11; 10:4, 5; 12:11, 24; 24:30–34) Vseeno pa so še vztrajali pri takem ravnanju, ki je metalo slabo luč na občino in ki bi se lahko razširilo na druge kristjane. Zato je krščanski starešina, Pavel, ne da bi imenoval te posameznike, javno usmeril pozornost na njihovo neurejeno življenje in razkrinkal njihovo napačno ravnanje.

Prav tako je obvestil občino, da bi bilo za njih kot posamezne kristjane primerno ,oznameniti‘ neurejeno živečega. To je pomenilo, da bi posamezniki morali opaziti tiste, katerih dejanja ustrezajo ravnanju, o katerem se je občino javno seznanilo. Pavel je svetoval, naj se ,ogibljejo vsakega brata, ki živi neredno [neurejeno, NW]‘. To zagotovo ni pomenilo, naj se povsem ogibajo takšnega posameznika, saj so ,ga [še naprej, NW] svarili kakor brata‘. Še naprej naj bi z njim imeli krščanske stike na shodih in morda tudi v strežbi. Upali so lahko, da bo njihov brat upošteval svarilo in opustil ravnanje, s katerim je vznemirjal druge.

Kako pa naj bi se ga potem ,ogibali‘? Očitno je šlo tukaj za družabne stike. (Primerjaj Galatom 2:12.) Če bi se z njim prenehali družiti na družabnih srečanjih in pri razvedrilu, bi tako morda uvidel, da načelni ljudje ne odobravajo njegovega ravnanja. Četudi ga zaradi tega ne bi postalo sram in se ne bi spremenil, pa bi vsaj za druge bilo manj možnosti, da bi se navzeli njegovega ravnanja in mu postali podobni. Poleg tega bi se ti posamezni kristjani morali osredotočiti na izgrajujoče stvari. Pavel jim je svetoval: »Vi pa, bratje, ne opešajte v dobrem dejanju.« (2. Tesaloničanom 3:⁠13)

Seveda pa ta apostolov nasvet ni temelj za to, da bi zaničevali ali sodili brate, ki jim malo spodleti ali pa naredijo manjšo napako. Namen apostolovega nasveta je v tem, da se pomaga posamezniku, ki ubere pot, s katero vznemirja občino in je opazno v nasprotju s krščanstvom.

Pavel ni predpisal natančnih pravil, kot da bi poskušal vpeljati zapleten postopek. Vseeno pa je jasno pokazal, da bi morali starešine neurejeno živečemu najprej svetovati in mu pomagati. Če jim ne uspe in posameznik še naprej s svojim ravnanjem vznemirja občino, ter obstaja možnost, da lahko s tem vpliva še na druge, bodo morda sklenili, da je občino treba na to opozoriti. Lahko sestavijo govor o tem, zakaj se je takšnega življenja treba varovati. Ne bodo omenjali imen, vseeno pa bo njihov svarilni govor pomagal zaščititi občino, saj bodo tisti, ki so si svarilo vzeli k srcu, še posebej pazili, da se bodo manj družili z vsakim, ki v življenju jasno kaže takšno neurejenost.

Upamo, da se bo tisti, ki živi neurejeno, sčasoma pričel sramovati svojega ravnanja in da ga bo to navedlo k spremembi. Ko starešine in drugi v občini vidijo spremembo, se lahko sami odločijo, da bodo odpravili omejitev, ki so si jo postavili glede druženja z njim.

Naj torej povzamemo: Občinski starešine vodijo, kadar je treba komu, ki živi neurejeno, pomagati in mu svetovati. Če takšen ne uvidi napačnosti svojega ravnanja, ampak še naprej širi škodljiv vpliv, lahko starešine posvarijo občino z govorom, v katerem bodo pojasnili biblijsko stališče, pa naj gre za dvorjenje neverniku ali kakršno koli drugo neprimerno ravnanje. (1. Korinčanom 7:39; 2. Korinčanom 6:14) Kristjani v občini se lahko po takšnem opozorilu vsak posamezno odločijo omejiti druženje s posamezniki, ki so sicer še vedno bratje, vendar očitno živijo neurejeno.

[Podčrtna opomba]

[Slike na strani 31]

Krščanski starešine svarijo tiste, ki živijo neurejeno, in obenem nanje še vedno gledajo kot na sovernike