Vprašanja bralcev

◼ Lahko kristjan nekoga v skupščini, ki ga na osnovi njegovega načina življenja ali njegovega stališča ne smatra za najboljšo družbo, osebno ‚označi‘ v smislu 2. Tesaloničanom 3:14, 15?

NEKDO postane del krščanske skupščine, ker ljubi Jehovo in odkritosrčno želi živeti po njegovih načelih. Bolje se je družiti z njimi, kakor pa s posvetnimi ljudmi. V družbi nekaterih kristjanov se morda bolje počutimo, podobno kot je Jezus apostola Janeza ‚posebej ljubil‘ in si je bil s tremi od dvanajsterih apostolov posebno blizu. Kljub temu je vse izbral, se za vse zanimal in jih vse ljubil. (Janez 13:1, 23; 19:26; Marko 5:37; 9:2; 14:33) Čeprav vsi bratje delajo napake za katere moramo pokazati razumevanje in jim odpustiti, vemo da so soverniki v glavnem dobra družba za nas. (1. Petrov 4:8; Matej 7:1—5) Medsebojna ljubezen je razpoznavni znak krščanske skupščine. (Janez 13:34, 35; Kološanom 3:14)

Včasih pa se zgodi, da nekdo zastopa neko stališče ali pa živi na način, ki ga mi osebno ne odobravamo. Apostol Pavel je pisal o kristjanih v Korintu, katerih osebno gledišče o vstajenju ni bilo pravilno in so najverjetneje zastopali stališče: ‚jejmo in pijmo ter se veselimo‘. Zreli kristjani v skupščini so morali biti oprezni glede takšnih sovernikov, ker je Pavel svetoval: »Ne varajte se. Slabi pogovori kvarijo dobre navade.« (1. Korinčanom 15:12, 32, 33, EI)

Ta splošni nasvet velja tudi danes. Krščanska zakonca morda ugotovita, da na njune otroke slabo vpliva družba določenih mladih, ki resnice še ne jemljejo resno ali pa so posvetnega mišljenja. Morda bodo ti otroci kdaj pozneje na osnovi bogaboječe vzgoje napredovali. Dokler pa za to ni nobenih znakov, lahko ta zakonski par svojim otrokom omeji igranje in obiske teh otrok. To ne bi bilo isto kot ‚označenje‘, o katerem se govori v 2. Tesaloničanom 3. poglavje. Starši so enostavno uporabili le Pavlov nasvet glede izogibanja »slabe družbe«.

Situacije, ki zahtevajo, da se nekoga ‚označi‘, so mnogo resnejše od prej omenjenega primera v zvezi z otroki. V neki skupščini se lahko zgodi, da nekdo krene po nebiblijski poti, ki je zelo moteča oziroma postane povod za spotikanje, čeprav ne opravičuje izključitve iz skupnosti, ki se omenja v 1. Korinčanom 5:11—13. Takšno postopanje se je pojavilo v skupščini stare Tesalonike, tako da je Pavel pisal: »Slišimo namreč, da žive nekateri med vami neredno in nič pravega ne delajo, marveč se ukvarjajo s praznimi rečmi.« (2. Tesaloničanom 3:11, EI)

Kaj naj bi storili drugi kristjani v Tesalonikih? Pavel je pisal: »V imenu Gospoda našega Jezusa Kristusa pa vam, bratje, zapovedujemo, da se ogibljete vsakega brata, ki živi neredno in ne po izročilu, ki ste ga prejeli od nas. Vi pa bratje, ne omagajte pri opravljanju dobrih del. Če pa kdo ni poslušen naši besedi, ki jo pišemo, si ga zapomnite in se z njim ne družite, da ga bo sram. Ne imejte ga pa za sovražnika, temveč ga svarite kot brata.« (2. Tesaloničanom 3:6, 13—15, EI)

Tako je Pavel, ne da bi imenoval lene osebe, ki so se vmešavale v zadeve drugih, razgalil pred skupščino njihov spotakljiv način življenja. Vsi kristjani, ki so vedeli, kdo so bili ti neredni, so jih lahko takrat imeli za označene. Nasvet »označite ga« (NS) vsebuje v grščini besedo, ki pomeni »staviti nekomu znak«, se pravi, »si nekoga posebej zapomniti«. (New World Translation with References, 1984, opomba.) Pavel je rekel naj se prenehajo družiti z označenim, »da ga bo sram«. Ni mislil, naj bi se ga bratje povsem ogibali, saj jim je svetoval, naj ga še dalje »svarijo kot brata«. Toda s tem, ko so omejili druženje z njim so lahko povzročili, da ga je postalo sram in se je morda zavedel potrebe, da živi po biblijskih temeljnih načelih. Med tem časom pa so bili bratje in sestre zaščiteni pred njegovim slabim vplivom. (2. Timoteju 2:20, 21)

Tudi današnja krščanska skupščina uporablja ta nasvet.a V Stražnem stolpu 1. februarja 1982 (angl.) na 31. strani, je bilo poudarjeno naj nekoga ne označimo samo zato, ker imamo drugačno osebno mnenje kot on, ali ker se osebno želimo izogniti tesnejšega druženja z njim. Kot pokaže primer v Solunu, je »označenje« reakcija na tehten prestop biblijskih načel. Najprej poskušajo starešine večkrat pomagati tej osebi, tako da jo opomnijo. Če problem še vedno ostane, tedaj lahko imajo, ne da bi osebo imenovali, pred skupščino govor v opomin pred takšnim nerednim načinom življenja, enako kot je Pavel svaril Solunčane. Zatem imajo posamezni kristjani to osebo, ki napačno postopa, za »označeno«.

Pri tem je bolj potrebna dobra sposobnost razločevanja namesto vnaprej določenih pravil o vsakršnih vidikih »označitve«. Pavel ni dal podrobnih pravil glede problema v Solunu, tako da bi morda določil, kako dolgo se lahko nekdo brani dela oziroma lenari, preden se ga »označi«. Starešine so v stiku s čredo in lahko z razumom in sposobnostjo razločevanja ugotovijo, če je neka določena situacija dovolj resna in spotakljiva, da je potrebno pred skupščino imeti o tem opozorilni govor.b

Označenje ima med drugim namen, da postane nerednega kristjana sram in preneha s svojim nebiblijskim življenjem. Posamezne osebe, ki ga označijo, predvsem starešine, ga bodo še naprej spodbujale in opazovale njegovo stališče, medtem ko prihajajo z njim v stik na sestankih in v službi oznanjevanja. Če vidijo, da se problem ali stališče, ki je zahtevalo označitev, obrneta na bolje, tedaj lahko prekličejo omejitev glede druženja z njim.

Označitev naj se ne zamenja z osebno ali družinsko uporabo Božjega nasveta glede izogibanja slabe družbe. Čeprav je označenje nekaj, kar ni pogosto potrebno, nam mora biti jasno, da gre pri tem za biblijski ukrep, do katerega pride, kadar za to obstaja utemeljitev, podobno kot so storili naši bratje v Solunu.

[Podčrtni opombi]