Kolegijci – ker so preučevali Biblijo, so bili drugačni

Ali ste že slišali za kolegijce?

Ta neznatna verska skupina na Nizozemskem v 17. stoletju je bila drugačna od takrat uveljavljenih cerkev. Kako drugačna in kaj se lahko od njih naučimo? Da bi to ugotovili, odpotujmo v preteklost.

LETA 1587 je v Amsterdam pripotoval Jacobus Arminius (ali Jakob Harmensen). Zaposlitev je našel brez težav, saj je imel občudovanja zbujajoč življenjepis. Z 21-imi leti je diplomiral na univerzi v Leidnu na Nizozemskem. Potem je šest let preživel v Švici in študiral teologijo pri Theodorju de Beze, nasledniku protestantskega reformatorja Jeana Calvina. Nič čudnega, da so protestanti v Amsterdamu 27-letnega Arminiusa z veseljem sprejeli v vrste svojih pastorjev! Čez nekaj let pa je veliko cerkvenih članov obžalovalo svojo odločitev. Zakaj?

Vprašanje predestinacije

Kmalu zatem, ko je Arminius stopil na prižnico, je med amsterdamskimi protestanti nastala napetost zaradi nauka o predestinaciji. Nauk je pomenil jedro kalvinizma, vendar so nekateri cerkveni člani menili, da bi bil Bog, ki bi nekatere vnaprej določil za rešitev, druge pa za obsodbo, krut in nepravičen. Kalvinisti so pričakovali, da bo Arminius, Bezejev učenec, drugače misleče spravil v red, toda ta se je na presenečenje kalvinistov postavil na stran teh oporečnikov. Do leta 1593 se je spor že toliko razvnel, da so se protestanti v mestu razdelili v dve skupini: tiste, ki so nauk podpirali, in zagovornike sredine, ki ga je odklanjala.

V nekaj letih je iz krajevnega prepira nastal razdor protestantov po vsej državi. Novembra 1618 je končno prišlo do odločilnega spopada. Kalvinisti, ki sta jih podpirala vojska in javno mnenje, so poklicali oporečnike (rekli so jim remonstrantia) na državni zbor, protestantsko sinodo v Dordrechtu. Na koncu srečanja so vsem remonstracijskim duhovnikom dali na izbiro: podpisati zaobljubo, da ne bodo nikoli več pridigali, ali oditi iz države. Večina si je izbrala izgon. Prižnice, ki so jih zapustili remonstracijski duhovniki, so zasedli strogi kalvinisti. Kalvinizem je zmagal – tako je vsaj upala sinoda.

Rojstvo in rast kolegijcev

Remonstracijska občina v vasi Warmond, blizu Leidna, je – kakor drugod – izgubila svojega pastorja. Toda – drugače kakor drugod – ni hotela sprejeti nadomestila, ki ga je potrdila sinoda. Ko je poleg tega remonstracijski duhovnik 1620. leta tvegal življenje in se vrnil v Warmond, da bi skrbel za občino, so nekateri občinski člani zavrnili tudi njega. Ti člani so se začeli skrivno zbirati na verskih shodih, brez pomoči kakršnega koli duhovnika. Shode so pozneje poimenovali kolegiji, udeležence pa kolegijci.

Čeprav so kolegijci nastali bolj zaradi okoliščin kakor pa načel, so se stvari kmalu spremenile. Član občine Gijsbert van der Kodde je trdil, da se skupina s tem, ko se sestaja brez duhovniškega nadzora, bolj ravna po Bibliji in zgodnjih kristjanih kakor uveljavljene cerkve. Dejal je, da so razred duhovnikov izumili po smrti apostolov, da bi ustvarili službo za može, ki se ne marajo izučiti nobene obrti.

Van der Kodde in njegovi somišljeniki so se 1621. leta začeli shajati drugod, v sosednji vasi Rijnsburg.b Ko je versko preganjanje čez nekaj let zamenjala strpnost, so shodi kolegijcev pridobili ugled po vsej državi in privlačili »različne ptiče«, kakor je dejal zgodovinar Siegfried Zilverberg. Med njimi so bili remonstranti, menoniti, socinijanci ter celo teologi. Nekaj je bilo kmetov. Drugi so bili pesniki, tiskarji, zdravniki in rokodelci. Gibanju so bili naklonjeni tudi filozof Spinoza (Benedictus de Spinoza) in pedagog Johann Amos Comenius (ali Jan Komenský) ter še slavni slikar Rembrandt van Rijn. Ti pobožni ljudje so s seboj prinesli različne zamisli, ki so vplivale na razvoj kolegijskih naukov.

Po letu 1640 je ta dinamična skupina skokovito narasla. Kolegiji so vzbrsteli v Rotterdamu, Amsterdamu, Leeuwardnu in drugih mestih. Profesor zgodovine Andrew C. Fix navaja, da so med letoma 1650 in 1700 »kolegijci [. . .] zrasli v eno od najpomembnejših in najvplivnejših verskih sil na Nizozemskem v 17. stoletju«.

Verovanja kolegijcev

Ker so kolegijsko gibanje zaznamovali logično razmišljanje, strpnost in svoboda govora, so lahko posamezniki svobodno verovali vsak po svoje. A vendarle so jih povezovala nekatera skupna prepričanja. Vsi kolegijci so se denimo zavedali pomembnosti osebnega preučevanja Biblije. Eden izmed njih je pisal, da bi vsak član moral »preiskovati zase in ne spoznavati Boga od nekoga drugega«. In tako je tudi bilo. Po mnenju cerkvenega zgodovinarja v 19. stoletju, Jacobusa C. van Sleeja, so kolegijci Biblijo poznali bolje od drugih takratnih verskih skupin. Celo nasprotniki so hvalili njihovo spretno rabo Biblije.

Bolj pa ko so kolegijci preučevali Biblijo, bolj so razvijali prepričanja, ki so se razlikovala od prepričanj vodilnih cerkev. O nekaterih njihovih verovanjih viri med 17. in 20. stoletjem pišejo takole:

Zgodnja cerkev. Kolegijec in teolog Adam Boreel je 1644. leta pisal, da je zgodnja cerkev v času cesarja Konstantina, ko se je zapletla v politiko, prelomila zavezo s Kristusom in izgubila navdih svetega duha. Dodal je še, da so se kot posledica namnožili krivi nauki in se kopičijo še v njegovih dneh.

Reformacija. Reformacija v 16. stoletju, ki so jo vodili Luther, Calvin in drugi, v prenovi cerkve ni šla dovolj daleč. Nasprotno, po besedah vodilnega kolegijca in zdravnika Galenusa Abrahamsza (1622–1706) je reformacija verski položaj še poslabšala s tem, ko je dala povod za prepire in sovraštvo. Resnična prenova bi morala spremeniti srce, česar pa reformacija ni naredila.

Cerkev in duhovništvo. Uveljavljene cerkve so pokvarjene, svetne in brez Božje oblasti. Človek, ki vero jemlje resno, ne more storiti nič boljšega, kot da zapusti cerkev, kateri pripada, da ne bi postal soudeležen pri njenih grehih. Duhovniški položaj, so trdili kolegijci, je v nasprotju s Svetim pismom in »škodi duhovni blaginji krščanske občine«.

Kraljestvo in raj. Eden od ustanoviteljev amsterdamskega kolegija, Daniel de Breen (1594–1664), je napisal, da Kristusovo Kraljestvo ni duhovno kraljestvo v človekovem srcu. Po besedah učitelja Jacoba Ostensa, kolegijca iz Rotterdama, so se »očaki veselili zemeljskih obljub«. Tako so tudi kolegijci pričakovali čas, ko bo Zemlja spremenjena v raj.

Trojica. Nekateri vodilni kolegijci so zaradi vpliva socinijanskih verovanj zavračali trojico.c Daniel Zwicker (1621–1678) je tako pisal, da je vsak nauk, ki je v nasprotju z razumom, denimo trojica, »nemogoč in napačen«. Leta 1694 so objavili prevod biblije kolegijca Reijniera Rooleeuwa. V njej je zadnji del vrstice Janezovega evangelija 1:1, namesto običajnega prevedka »in Bog je bila Beseda«, preveden: »In Beseda je bila bog.«d

Tedenski shodi

Čeprav si kolegijci niso bili povsem edini v svojih verovanjih, so njihovi kolegiji po različnih mestih delovali precej podobno. Zgodovinar Van Slee poroča, da so bili shodi v zgodnjih dneh kolegijskega gibanja le malo verjetno pripravljeni vnaprej. Kolegijci so na podlagi besed apostola Pavla, da je treba ,prorokovati‘, menili, da lahko vsi moški člani brez zadržkov govorijo pred kolegijem. (1. Korinčanom 14:1, 3, 26) Shodi so zato pogosto trajali pozno v noč in nekateri navzoči so »trdno zaspali«.

Kasneje so shodi postali bolje organizirani. Kolegijci se niso zbirali le ob nedeljah, temveč tudi ob večerih med tednom. Da bi se lahko govornik in občina vnaprej pripravili za shode v tistem letu, so natisnili program, na katerem so navedli biblijske vrstice, ki jih nameravajo preučiti, ter začetnice govornikovega imena. Shod so začeli s pesmijo in molitvijo, nato pa je govornik razložil določene biblijske vrstice. Ko je končal, je može zaprosil, naj povedo kaj o pravkar razpravljani temi. Potem je uporabo istih vrstic prikazal naslednji govornik. Shod so končali z molitvijo in pesmijo.

Kolegijci v mestu Harlingen v provinci Frizija so za to, da bi shodi potekali točno po razporedu, poskrbeli prav neobičajno. Govornik, ki je prekoračil predvideni čas za svoj govor, je moral plačati majhno kazen.

Deželni zbori

Kolegijci so menili, da bi se morali zbirati tudi na večjih srečanjih. Tako so od leta 1640 iz vse države dvakrat letno (spomladi in poleti) potovali v Rijnsburg. Srečanja so jim po besedah zgodovinarja Fixa omogočila, da so se »seznanili z zamislimi, mnenji, verovanji in delovanjem svojih bratov iz daljnih krajev«.

Nekateri gostujoči kolegijci so pri vaščanih najeli sobe, drugi pa so se nastanili v dvorcu Groote Huis ali Veliki hiši, ki je imela 30 sob in bila v lasti kolegijcev. Tam so tudi pripravljali skupna kosila za 60 do 70 ljudi. Obiskovalci so se lahko po večerji sprehodili po dokaj velikem vrtu okrog dvorca, da so uživali v ,Božjih delih, tihem pogovoru ali trenutkih razmišljanja‘.

Niso vsi kolegijci menili, da bi se bilo treba krstiti, mnogi pa vendarle so. Tako je krst postal značilnost večjih srečanj. Zgodovinar Van Slee pravi, da je bila ta slovesnost običajno v soboto dopoldan. Pesmi in molitvi je sledil govor, zakaj se je treba potopiti pod vodo. Govornik je nato odrasle posameznike, ki so se želeli krstiti, povabil, da vero izpovejo z besedami: »Verujem, da je Jezus Kristus Sin živega Boga.« Ko so govor sklenili z molitvijo, so vsi navzoči odšli k bazenu za krst in opazovali, kako so moški in ženske v bazenu pokleknili, da jim je voda segala do ramen. Mož, ki je krščeval, je nato verniku glavo počasi potisnil naprej pod vodo. Po slovesnosti so se vsi vrnili na svoje sedeže, da bi poslušali naslednji govor.

Pravo srečanje pa se je začelo v soboto popoldan, ob 17. uri, s kratkim branjem Biblije, pesmijo in molitvijo. Da bi bil vedno pripravljen kak govornik, so kolegiji iz Rotterdama, Leidna, Amsterdama in Severne Holandije izmenično priskrbeli govornike za vsak zbor. Nedeljski dopoldan je bil namenjen obhajanju Gospodove večerje. Po govoru, molitvi ter pesmi so moški in nato ženske použili kruh in vino. Govori so se vrstili tudi v nedeljo zvečer, v ponedeljek dopoldan pa so se vsi zbrali k sklepnemu govoru. Večina govorov na teh zborovanjih je bila, kakor je zapisal Van Slee, praktične narave in bolj kakor razlago so poudarjali uporabo.

Vas Rijnsburg je te zbore z veseljem sprejela. Neki opazovalec iz 18. stoletja je zapisal, da je priliv tujcev, ki so za hrano porabili kar precej denarja, vasi prinesel lepe dohodke. Kolegijci so zraven tega po vsakem zborovanju darovali neko vsoto za rijnsburške reveže. Vas je nedvomno občutila izgubo, ko teh srečanj z letom 1787 ni bilo več. Kolegijskega gibanja je nato bilo konec. Zakaj?

Zakaj jih je doletel konec

Ob koncu 17. stoletja se je pojavil spor glede vloge razuma v veri. Nekateri kolegijci so menili, da bi človekovo razumno sklepanje moralo imeti prednost pred Božjim razodetjem, drugi pa se s tem niso strinjali. Spor je naposled razdelil vso kolegijsko gibanje. Kolegijci so se zopet združili šele, ko so večji zagovorniki z obeh strani spora umrli. Toda gibanje po tem razkolu vendarle »nikoli več ni bilo isto«, piše zgodovinar Fix.

K zatonu kolegijcev je prispevala tudi naraščajoča strpnost protestantskih cerkva v 18. stoletju. Ko je kolegijska načela razuma in strpnosti sprejel večidel družbe, »je nekoč osamljena lučka kolegijstva izginila v svetli zori razsvetljenstva«. Do konca 18. stoletja so večino kolegijcev vsrkali menoniti in druge verske skupine.

Ker kolegijci niso stremeli za enotnim mišljenjem v svojem gibanju, je bilo med njimi skoraj toliko pogledov, kolikor je bilo njih samih. Tega so se zavedali, zato niso trdili, da so »složni v [. . .] eni misli«, k čemur je apostol Pavel spodbujal kristjane. (1. Korinčanom 1:10) Obenem pa so kolegijci upali v čas, ko bo zaživelo temeljno krščansko verovanje, tudi sloga v mišljenju.

Če upoštevamo dejstvo, da se točno spoznanje v dneh kolegijcev še ni pomnožilo, so ti pokazali zgled, na katerega bi se lahko danes ozrle mnoge vere. (Primerjaj Daniel 12:4.) S tem ko so poudarjali potrebo po preučevanju Biblije, so ravnali skladno z nasvetom apostola Pavla: »Prepričaj se o vsem.« (1. Tesaloničanom 5:21, NW) Jacobus Arminius in drugi so z osebnim preučevanjem Biblije spoznali, da nekateri že dolgo uveljavljeni verski nauki in navade nikakor ne temeljijo na Bibliji. Ko so to uvideli, so imeli dovolj poguma, da so bili drugačni od uveljavljene vere. Ali bi vi storili isto?

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 24]

Rembrandt van Rijn

[Slika na strani 26]

Vas Warmond, kraj prvih začetkov kolegijcev, in reka De Vliet, kjer so imeli krst

[Navedba vira slike na strani 23]

Ozadje: Courtesy of the American Bible Society Library, New York