Vprašanja bralcev

Nekateri Jehovove priče so dobili možnost zaposlitve, povezane z verskimi poslopji oziroma posestjo. Kakšen je svetopisemski pogled na takšno delo?

Tako se morda vprašujejo kristjani, ki se iskreno želijo ravnati po Prvem listu Timoteju 5:8, kjer je poudarjeno, kako pomembno je gmotno skrbeti za svojo družino. Kristjani bi gotovo morali živeti po tem nasvetu, vendar jih to ne opravičuje, da sprejmejo katero koli svetno delo, ne glede na njegovo naravo. Zavedajo se, da je treba paziti še na druge biblijske stavke, ki odkrivajo, kakšna je Božja volja. Želja moža, da vzdržuje družino, denimo ni opravičilo za kršenje tega, kar piše v Bibliji glede nemorale in umora. (Primerjaj 1. Mojzesova 39:4–9; Izaija 2:4; Janez 17:14, 16.) Pomembno je tudi, da kristjani ravnajo skladno z zapovedjo, naj odidejo iz Babilona Velikega, svetovnega imperija krive religije. (Razodetje 18:4, 5)

Božji služabniki po svetu se zaradi zaposlitve znajdejo v različnih okoliščinah. Bilo bi nesmiselno in nad našo avtoriteto, če bi poskušali našteti vse možnosti in sestaviti stroga pravila. (2. Korinčanom 1:24) Omenimo pa lahko nekaj dejavnikov, o katerih bi morali kristjani, ki se odločajo o zaposlitvi, razmisliti. Ti dejavniki so bili na kratko opisani v Stražnem stolpu, 1. november 1982, v članku o ravnanju po vesti, ki nam jo je dal Bog. V okvirju tega članka sta bili zapisani ključni vprašanji, za njima pa še drugi koristni dejavniki.

Prvo ključno vprašanje je: Ali Biblija obsoja neko svetno delo? V komentarju Stražnega stolpa je pisalo, da Biblija obsoja krajo, zlorabo krvi in malikovanje. Kristjan naj bi se ogibal tistega svetnega dela, s katerim se neposredno podpira dejavnosti, ki jih Bog ne odobrava, kot so denimo te, ki smo jih pravkar omenili.

Drugo vprašanje je: Ali bi nekdo zaradi tega dela postal sokriv za dejanja, ki se jih obsoja? Jasno je, da bi bil človek, zaposlen v skrivni igralnici, kliniki za opravljanje splavov ali javni (prostitucijski) hiši, sokrivec nesvetopisemskega ravnanja. Četudi bi bila njegova dnevna naloga le čiščenje tal ali odzivanje na telefonske klice, bi prispeval k ravnanju, ki ga Božja Beseda prepoveduje.

Mnogi kristjani, ki so se morali odločiti glede zaposlitve, so to lahko storili že po razmisleku o teh vprašanjih.

Iz teh dveh vprašanj lahko nekdo na primer vidi, zakaj se pravi častilec ne bi zaposlil neposredno pri krivi verski organizaciji in delal za cerkev oziroma v njej. V Razodetju 18:4 je zapisano naslednje naročilo: »Izidite iz nje, ljudstvo moje, da se ne udeležite grehov njenih.« Če bi bil kdo redno zaposlen pri verski organizaciji, ki uči krivo čaščenje, bi sodeloval pri delih in grehih Babilona Velikega. Ne glede na to, ali bi bil zaposlen kot vrtnar, čistilec, hišnik ali računovodja, bi z delom podpiral oboževanje, ki je v nasprotju s pravo vero. Poleg tega bi ljudje, ki bi videli tega delavca opravljati olepševalna oziroma vzdrževalna dela na cerkvi ali verske posle, logično menili, da je povezan s to religijo.

Kako pa je z nekom, ki pri cerkveni ali verski organizaciji ni zaposlen redno? Morda ga pokličejo samo, ko je treba nujno zamenjati počeno vodovodno cev v cerkveni kleti. Ali ni to drugače od tega, da nekdo na podlagi razpisa odda ponudbo za denimo polaganje skódel ali izoliranje cerkvene strehe?

Okoliščine, ki si jih zamišljamo, so lahko spet zelo raznolike. Preglejmo torej še pet dejavnikov, opisanih v Stražnem stolpu:

1. Ali je to delo samo javna storitev, ki sama po sebi ni sporna? Poglejmo si na primer poštarja. Če raznaša pošto na področju, kjer je tudi cerkveno poslopje ali klinika za opravljanje splavov, bi bilo težko verjetno, da bi z dostavo podpiral ravnanje, ki ga Sveto pismo obsoja. Sončni žarki, ki jih priskrbuje Bog, svetijo skozi okna vseh zgradb, tudi cerkve in tovrstne klinike. (Dejanja 14:16, 17) Kristjan, ki je poštar, lahko sklene, da dan za dnem opravlja javno storitev za vse. Podobno je lahko s kristjanom, ki se odzove ob nujnih primerih: z vodovodnim inštalaterjem, ki so ga poklicali naj ustavi poplavljanje cerkve, ali bolničarjem, ki so ga poklicali, naj poskrbi za človeka, ki se je zgrudil med cerkvenim bogoslužjem. Na to lahko gleda kot na pomoč sočloveku v nesreči.

2. Kolikšno avtoriteto ima nekdo nad določenim delom? Kristjan, ki je lastnik trgovine, ne bo hotel naročevati in prodajati malikov, spiritističnih amuletov, cigaret ali krvavic. Ker je lastnik, ima nadzor. Mogoče ga drugi nagovarjajo, da bi zaslužil s prodajo cigaret ali malikov, toda on bo ravnal skladno s svojim svetopisemskim verovanjem. Po drugi strani pa je lahko neki kristjan zaposlen v veliki trgovini z živili, kjer ga določijo, naj dela pri blagajni, čisti tla ali vodi poslovne knjige. Četudi so nekateri izdelki v trgovini sporni, kot so cigarete ali predmeti za verska praznovanja, pa on nima nadzora nad tem, kaj se bo naročevalo ali prodajalo.a (Primerjaj Lukež 7:8; 17:7, 8.) S tem je povezana tudi naslednja točka.

3. Koliko je nekdo vpleten v to delo? Vrnimo se k primeru trgovine. Zaposleni, ki dela pri blagajni ali polni police, ima verjetno le tu in tam opravek s cigaretami ali verskimi predmeti. To je le delček vsega njegovega dela. Kako drugače je z nekom, ki je zaposlen v isti trgovini in dela za pultom s tobačnimi izdelki! Vse njegovo delo je dan za dnem osredinjeno na nekaj, kar nasprotuje krščanskemu verovanju. (2. Korinčanom 7:1) To ponazarja, zakaj je pred odločitvijo glede zaposlitve treba pretehtati mero vpletenosti oziroma stika s takšnim delom.

4. Kdo je plačnik oziroma kje se delo opravlja? Razmislimo o dveh okoliščinah. Neka klinika za opravljanje splavov se odloči, da bo izboljšala svoj ugled, zato najame človeka, da čisti ulice v soseščini. Tega delavca resda plačuje klinika, vendar sam ne dela v njej in ga tam ves dan ne vidi nihče. Ravno nasprotno, vidijo ga opravljati javno delo, ki ne glede na plačnika samo po sebi ne nasprotuje Svetemu pismu. Sedaj pa si poglejmo nasprotje. V državi, kjer je prostitucija zakonita, javna zdravstvena služba plačuje medicinsko sestro za delo po javnih (prostitucijskih) hišah, kjer opravlja zdravstvene preglede. S tem naj bi zmanjšali širjenje spolno prenosljivih bolezni. Resda jo plačuje javna zdravstvena služba, toda dela večinoma po hišah za prostitucijo in prispeva k varnejši nemorali, ki je zato sprejemljivejša. Ta primera ponazarjata, zakaj je treba premisliti tudi o plačniku ter o kraju dela.

5. Kako bo to delo na koga vplivalo; ali ga bo zaradi tega pekla vest oziroma ali se bodo ob to spotaknili drugi? Vest bi morali upoštevati in to velja tako za našo lastno kakor za vest drugih. Čeprav je denimo neko delo (pa tudi kraj in plačnik) za večino kristjanov sprejemljivo, pa lahko posameznik čuti, da bi to vznemirilo njegovo osebno vest. Apostol Pavel, ki je dajal dober zgled, je dejal: »Prepričani smo, da imamo dobro vest, ker hočemo pošteno živeti in ravnati v vsem.« (Hebrejcem 13:18) Morali bi se ogibati dela, ki bi vznemirjalo našo vest, obenem pa ne bi smeli biti kritični do drugih, katerih vest je drugačna. V nasprotnem primeru neki kristjan meni, da določeno delo ne nasprotuje Bibliji, vendar se zaveda, da bi to zelo vznemirilo mnoge v občini in skupnosti. Pravi nazor glede tega je odražal Pavel z besedami: »Nikomur v ničemer ne dajemo spotike, da se naši službi nič ne očita, temuč v vsem se izkazujemo kakor Božje služabnike.« (2. Korinčanom 6:3, 4)

Vrnimo se sedaj h glavnemu vprašanju o delu na cerkvenem objektu, kot je umeščanje novih oken, čiščenje preprog ali vzdrževanje peči. Kako bi to lahko povezali z gornjimi dejavniki?

Spomnimo se vidika avtoritete. Ali je neki kristjan lastnik ali direktor, ki lahko odloči, ali se bo lotil takšnega dela na cerkvi? Ali bi kristjan, ki ima avtoriteto, želel sodelovati z Babilonom Velikim, tako da odda ponudbo oziroma sklene pogodbo za delo, s katerim bo neki verski ustanovi pomagal širiti krivo čaščenje? Ali ne bi bilo to podobno odločitvi, da bo v svoji lastni trgovini prodajal cigarete oziroma malike? (2. Korinčanom 6:14–16)

Če je kristjan zaposlen in ne more odločati, kaj se bo opravljalo, bi moral premisliti o drugih dejavnikih, kot sta kraj dela in mera vpletenosti. Ali se od zaposlenega pričakuje samo to, da na določen kraj dostavi nove stole oziroma jih tam razpostavi, ali naredi človekoljubno dejanje in kot gasilec v cerkvi pogasi ogenj, preden se ta razširi? Mnogi menijo, da je to drugače od službe nekoga, ki veliko časa barva cerkev ali redno vrtnari, da bi bila cerkev privlačnejša. S takšnimi rednimi oziroma večkratnimi stiki bi kristjan pravzaprav zelo povečal možnost, da ga mnogi povežejo z religijo, za katero sam trdi, da je ne podpira, in se ob to tudi spotaknejo. (Matevž 13:41; 18:6, 7)

Spregovorili smo o mnogih pomembnih rečeh, ki bi jih morali upoštevati glede zaposlitve. Predstavili smo jih v zvezi s prav določenim vprašanjem, povezanim s krivo vero. Vendar lahko v luči teh vprašanj razmislimo tudi o drugih vrstah zaposlitve. Vsekakor naj bi vse razčlenili v molitvi in pri tem upoštevali določne, in verjetno edinstvene vidike položaja, v katerem se znajdemo. Tu zapisani dejavniki so že mnogim iskrenim kristjanom pomagali, da so s svojimi odločitvami po vesti pokazali željo hoditi naravnost in pokončno pred Jehovom. (Pregovori 3:5, 6; Izaija 2:3; Hebrejcem 12:12–14)

[Podčrtna opomba]