V iskanju raja

PRIPOVEDUJE PASCAL STISI

Bilo je že pozno ponoči in ulice južnofrancoskega mesta Beziers so samevale. S prijateljem sva odkrila sveže popleskan zid neke verske knjigarne in nanj z velikanskimi črnimi črkami načečkala besede nemškega filozofa Nietzscheja: ,Bog je mrtev. Naj dolgo živi nadčlovek!‘ Kaj me je navedlo na to?

RODIL sem se v Franciji 1951. leta, v katoliški družini italijanskega izvora. Ko sem bil otrok, smo hodili na počitnice v južno Italijo, kjer je vsaka vas imela svojo podobo Device Marije. Z dedom sva tem orjaškim oblečenim kipom sledila v neskončnih procesijah po hribih, čeprav nisem verjel nič. Osnovno izobrazbo sem si pridobil na neki verski šoli, ki so jo vodili jezuiti, toda ne morem se spomniti ničesar, kar bi mi pravzaprav gradilo vero v Boga.

Ko sem se vpisal na univerzo v Montpellierju, da bi študiral medicino, sem začel razmišljati o smislu življenja. Oče je bil med vojno ranjen in okrog njegove postelje so se stalno sukali zdravniki. Ali ne bi bilo boljše, da bi se ljudje nehali bojevati, kakor pa porabiti toliko denarja in truda za zdravljenje poškodovancev? Bilo je sredi vietnamske vojne. Zame je bilo denimo edino logično zdravljenje pljučnega raka to, da se odstrani njegov glavni vzrok: tobak. Kaj pa bolezni, ki so posledica nedohranjenosti v državah v razvoju, ali pa bolezni v bogatih državah, ki so posledica preobilnega hranjenja? Ali ne bi bilo boljše odstraniti vzroke, namesto skušati ozdraviti žalostne posledice? Zakaj je na svetu toliko trpljenja? Po mojem mišljenju je bilo s to samomorilsko družbo nekaj hudo narobe in za to sem krivil vlade.

Mojo najljubšo knjigo je napisal anarhist in iz nje sem jemal stavke ter jih pisal po zidovih. Pomalem sem naposled še sam postal anarhist, brez vere ali moralnih zakonov, odklanjal sem katerega koli Boga ali gospodarja. Boga in vero so si po mojem izmislili bogati in vplivni, da bi nam drugim gospodovali in nas izkoriščali. Zdelo se mi je, kakor da govorijo: ,Pridno delajte za nas na zemlji in bogato boste nagrajeni v raju v nebesih.‘ Toda čas bogov je minil. Ljudem je bilo treba to povedati. In to smo skušali narediti z grafiti.

Študij sem tako odrinil na drugo mesto. Vpisal sem se namreč na neko drugo montpelliersko univerzo, kjer je vladalo nekako uporništvo, ter se lotil študija geografije in ekologije. Bolj ko sem preučeval ekologijo, z večjim odporom sem gledal na onesnaževanje našega lepega planeta.

Vsako leto med poletnimi počitnicami sem šel z avtoštopom na več tisoč kilometrov dolga potovanja po vsej Evropi. Med popotovanjem in pogovori s stotinami voznikov sem na lastne oči videl, kolikšno zlo in propad sta zadela človeško družbo. Med iskanjem raja sem nekoč naletel na nekaj čudovitih plaž na lepem otoku Kreta, a ugotovil, da jih pokriva nafta. V srcu me je zabolelo. Ali je še kje na svetu kak košček raja?

Nazaj na deželo

V Franciji so ekologi za reševanje družbenih tegob zagovarjali vrnitev na deželo. Hotel sem delati z lastnimi rokami. V neki vasici ob vznožju gričevja Seveni v južni Franciji sem si zato kupil staro kamnito hišo. Na vrata sem napisal »Zdajšnji raj«, geslo ameriških hipijev. Pridružila se mi je mlada Nemka, ki je potovala prek področja. O tem, da bi se poročila pred županom, predstavnikom državnega sistema, ni bilo govora. In cerkev? Pa še kaj!

Hodila sva povečini bosa in nosil sem dolge lase ter razraslo brado. Gojenje sadja in zelenjave me je navduševalo. Poleti je bilo nebo sinje modro in peli so škržati. Na pokrajini, porasli z nizkim rastlinjem, so rože tako dehtele in sredozemsko sadje, ki sva ga pridelala – grozdje in fige – je bilo tako sočno! Zdelo se nama je, da sva našla najin rajski kotiček.

Prebudi se vera v Boga

Na univerzi sem študiral celično biologijo, embriologijo in anatomijo ter bil zelo prevzet nad kompleksnostjo in skladnostjo vseh teh mehanizmov. Zdaj, ko sem stvarstvo lahko motril in opazoval neposredno in vsak dan, so me njegova lepota in njegove sposobnosti navdajale z občudovanjem. Knjiga stvarstva mi je dan za dnem odpirala stran za stranjo. Ko sem se nekoč dolgo sprehajal po gričih, sem po poglobljenem razmišljanju o življenju sklenil, da neki Stvarnik mora obstajati. V srcu sem se odločil verovati v Boga. Predtem sem v sebi čutil praznino, motečo osamljenost. Tisti dan pa, ko sem začel verovati v Boga, sem si rekel: ,Pascal, nikoli več ne boš sam.‘ Občutek je bil izjemen.

Nedolgo za tem sva z dekletom dobila punčko – Amandine. Bila mi je največ na svetu. Odkar sem veroval v Boga, sem začel upoštevati tistih nekaj moralnih zakonov, kar sem jih poznal. Nehal sem krasti in lagati ter kmalu spoznal, da sem se s tem ognil številnim težavam z ljudmi okrog sebe. Da, imela sva svoje težave, in moj raj ni bil povsem tisto, kar sem upal. Krajevni vinogradniki so uporabljali insekticide in herbicide, s katerimi so onesnaževali tudi moje nasade. Še vedno nisem dobil odgovora na vprašanje o vzroku zla. Poleg tega sva se z dekletom hudo prepirala kljub temu, da sem veliko bral o družinskem življenju. Prijateljev nisva imela veliko in še ti niso bili pravi; nekateri so celo nagovarjali moje dekle, da bi me goljufalo. Moral je biti kje kak boljši raj.

Odgovor na moje molitve

Zelo pogosto sem po svoje molil k Bogu, da bi me vodil v življenju. Nekega nedeljskega dopoldneva je na naša vrata potrkala neka prijazna gospa, Irene Lopez, s svojim sinčkom. Bila je Jehovova priča. Poslušal sem, kar mi je govorila, in se strinjal, da me ponovno obišče. K meni sta prišla dva moška. Iz našega pogovora sem si zapomnil dvoje: raj in Božje kraljestvo. Te misli so se mi močno vtisnile v srce in z minevanjem mesecev sem doumel, da bom moral nekaj stvari še poravnati, če želim imeti pred Bogom čisto vest in pravo srečo.

Moja partnerka se je bila sprva pripravljena poročiti z mano, in tako bi svoje življenje uskladil z Božjo Besedo. Potem pa je zašla v slabo družbo, kjer so zasmehovali Boga in njegove zakone. Nekega spomladanskega večera sem ob prihodu domov doživel strašen šok. Hiša je bila prazna. Partnerka me je zapustila in s seboj vzela najino triletno deklico. Dneve in dneve sem čakal na njeno vrnitev, toda zaman. Za to nisem krivil Boga. Molil sem k njemu, da bi mi pomagal.

Nedolgo za tem sem vzel Biblijo, se usedel pod figovec in začel brati. Pravzaprav sem pil njene besede. Čeprav sem bral že vse vrste knjig psihoanalitikov in psihologov, še nikoli nisem naletel na tolikšno modrost. Ta knjiga je morala biti božanskega izvora. Osupnil sem nad Jezusovim poučevanjem in poznavanjem človeške narave. Psalmi so me tolažili in čudil sem se uporabni modrosti Pregovorov. Hitro sem spoznal, da preučevanje stvarstva človeka čudovito pritegne k Bogu, toda razodene lahko le »majhen obris dejanja Njegovega«. (Job 26:14)

Priče so mi tudi pustili knjigi Resnica, ki vodi do večnega življenja in Izgrajuj srečno družinsko življenje.a Ko sem ju bral, so se mi odprle oči. Knjiga Resnica mi je pomagala razumeti, zakaj se človek bode s pandemičnim onesnaževanjem, z vojnami, naraščanjem nasilja in grožnjo jedrskega uničenja. In kakor je rdeče ožarjeno nebo, ki sem ga opazoval s svojega vrta, naznanjalo lepo vreme za naslednji dan, ti dogodki dokazujejo, da je Božje kraljestvo skoraj tu. Knjigo Družinsko življenje pa sem želel pokazati svojemu dekletu in ji povedati, da bi z udejanjanjem biblijskih nasvetov lahko bila srečna. Toda to ni bilo več mogoče.

Duhovni napredek

Hotel sem vedeti še več, zato sem Pričevalca Roberta zaprosil, naj me obišče. Na njegovo veliko presenečenje sem mu rekel, da bi se želel krstiti in tako sem začel preučevati Biblijo. Nemudoma sem se o naučenem začel pogovarjati še z drugimi in pričel razdeljevati izdaje, ki sem jih dobil v kraljestveni dvorani.

Da bi se preživljal, sem se vpisal v tečaj zidarstva. Z zavestjo, koliko dobrega lahko Božja Beseda naredi za človeka, sem izkoristil vsako priložnost, da sem neformalno oznanjeval součencem in učiteljem. Nekega večera sem na hodniku srečal sošolca Sergeja. V rokah je držal neke revije. »Vidim, da rad bereš,« sem mu rekel. »Ja, vendar te me dolgočasijo.« »Ali bi želel brati nekaj res dobrega?« sem ga vprašal. Po sijajnem pogovoru o Božjem kraljestvu je sprejel nekaj biblijske literature. Naslednji teden je prišel z mano v kraljestveno dvorano in začel se je biblijski pouk.

Nekega dne sem Roberta vprašal, ali bi lahko oznanjeval po hišah. Stopil je k svoji omari in poiskal obleko zame. Naslednjo nedeljo sem z njim naredil prve korake v strežbi. Končno sem 7. marca 1981 javno simboliziral svojo posvetitev Bogu Jehovu s krstom v vodi.

Pomoč v stiski

Medtem sem odkril, kje v tujini živita Amandine in njena mati. A žal mi je slednja na temelju zakonov države, v kateri je živela, prepovedala videvati hčerko. To me je strlo. Amandinina mati se je poročila in, ko sem dobil uradno obvestilo, da je njen mož povsem brez moje privolitve posvojil mojo hčer, sem bil do dna potrt. Do svojega otroka nisem imel več nobenih pravic. Kljub pravdnemu postopku nisem mogel pridobiti pravice do obiskovanja. Moja bolečina je bila tolikšna, da sem se počutil, kakor da na hrbtu prenašam pol tone.

Vendar me je Jehovova Beseda tako in drugače podpirala. Ko me je nekega dne tlačila neznosna žalost, sem si vedno znova ponavljal besede iz Pregovorov 24:10: »Če ti srce upade v čas stiske, majhna je krepost tvoja.« Ta vrstica mi je pomagala, da me ni zlomilo. Nekoč drugič sem po ponovnem poskusu, da bi videl svojo hčer, šel v strežbo in z vso močjo stiskal ročaj svoje aktovke. V takih mučnih trenutkih sem lahko doživel, kako resničen je Psalm 126:6, kjer pravi: »Kdorkoli hodi semtertja z jokom, noseč seme za setev, vrne se domov z glasnim petjem, noseč snope svoje.« Naučil sem se nečesa pomembnega: ko si v hudih preizkušnjah in si za rešitev položaja naredil vse, kar lahko, jih moraš potem pustiti za seboj in odločno iti naprej v Jehovovi službi. Edino tako lahko ohraniš veselje.

Segati po nečem boljšem

Moja draga starša sta mi potem, ko sta pri meni videla spremembe, ponudila, da bi mi pomagala nadaljevati univerzitetni študij. Zahvalil sem se jima, vendar je bil moj cilj sedaj drugačen. Resnica me je osvobodila človeške filozofije, misticizma in astrologije. Sedaj sem imel prave prijatelje, ki se ne bi nikoli ubijali med sabo v kaki vojni. In končno sem dobil odgovor na vprašanje, zakaj je na svetu toliko trpljenja. Iz hvaležnosti sem želel služiti Bogu z vso svojo močjo. Jezus se je popolnoma posvetil strežbi in hotel sem posnemati njegov zgled.

Leta 1983 sem pustil zidarstvo in postal polnočasni strežnik. V odgovor na molitve sem v nekem parku dobil delo s polovičnim delovnim časom, da bi se lahko preživljal. Kako vesel sem bil, ko sem se udeležil pionirske šole skupaj s Sergejem, mladeničem, ki sem mu pričeval na gradbeni šoli! Po treh letih rednega pioniranja sem v Jehovovi službi želel narediti še več. Tako so me 1986. leta dodelili kot posebnega pionirja v slikovito mesto Provins, nedaleč od Pariza. Ko sem se zvečer vrnil domov, sem pogosto pokleknil in se v molitvi zahvalil Jehovu za čudovit dan, ki sem ga preživel v pripovedovanju drugim o njem. Pravzaprav mi je v življenju največje veselje govoriti z Bogom in o njem.

Naslednja velika radost je bil krst moje 68-letne matere, ki je živela v Cebazanu, vasici v južni Franciji. Ko je začela brati Biblijo, sem ji poslal naročnino na Stražni stolp in Prebudite se!. Bila je razmišljujoč človek in je v tem, kar je brala, kmalu razpoznala zven resnice.

Betel – izreden duhovni raj

Ko se je skupnost Watch Tower odločila zmanjšati število posebnih pionirjev, sem se prijavil za Strežnospopolnjevalno šolo in za Betel, podružnično pisarno Jehovovih prič v Franciji. Hotel sem prepustiti Jehovu, naj odloči o tem, kako mu bom lahko najbolje služil. Čez nekaj mesecev, decembra 1989. leta, so me povabili v Betel v Louviers, v severozahodni Franciji. To se je izkazalo za odlično, saj sem zaradi lokacije Betela bratu in njegovi ženi pomagal skrbeti za starša, ko sta hudo zbolela. Tega ne bi mogel narediti, če bi misijonaril na tisoče kilometrov stran.

Mati me je nekajkrat obiskala v Betelu. Čeprav je bilo zanjo živeti stran od mene žrtev, mi je pogosto rekla: »Ostani v Betelu, sin. Srečna sem, da tako služiš Jehovu.« Žal sta mi oba starša že umrla. Kako željno pričakujem čas, ko ju bom videl na zemlji, spremenjeni v dobesedni raj!

Zares verjamem, da če katera hiša zasluži opis »Zdajšnji raj«, je to Betel – »Božja hiša« – kajti pravi raj je predvsem duhovni in v Betelu vlada duhovnost. Možnost imamo razvijati sadove duha. (Galatom 5:22, 23) Bogata duhovna hrana, ki jo dobivamo med dnevno razpravo o biblijskem stavku in družinskim preučevanjem Stražnega stolpa, mi pomaga, da ostanem močan v betelski službi. Ker se vrhu tega tu lahko družimo z duhovno naravnanimi brati in sestrami, ki že desetletja zvesto služijo Jehovu, je Betel edinstven kraj za duhovno rast. Od hčerke sem sedaj ločen že 17 let, vendar je v Betelu veliko gorečih mladih, ki so mi kakor otroci in katerih duhovnega napredka se radostim. V preteklih osmih letih sem delal na sedmih dodelitvah. Spremembe niso bile vedno enostavne, toda tâko usposabljanje dolgoročno prinaša blagoslove.

Nekoč sem gojil vrsto fižola, ki rodi stokratno. Podobno sem doživel, da kadar seješ slabo, žanješ stokrat slabše – in ne le eno žetev. Izkušnja je šola z zelo dragimi lekcijami. Želim si, da v to šolo ne bi bil nikoli vpisan, temveč bi bil raje vzgojen na Jehovovih poteh. Kolikšna prednost je za mlade, ki jih vzgajajo krščanski starši! Ni dvoma, boljše je sejati dobro v Jehovovi službi ter žeti stokrat več miru in zadovoljstva. (Galatom 6:7, 8)

Ko sem bil pionir, sem kdaj pa kdaj šel mimo verske knjigarne, na katere zid smo napisali anarhistično geslo. Šel sem noter ter z lastnikom spregovoril o živem Bogu in Njegovem namenu. Da, Bog živi! In ne le to, Jehova, edini resnični Bog, je zvesti Oče, ki nikoli ne zapusti svojih otrok. (Razodetje 15:4) Naj še nadaljnje množice iz vseh narodov služijo živemu Bogu, Jehovu, in ga hvalijo ter tako najdejo današnji duhovni raj, v prihodnosti pa še obnovljeni raj!

[Podčrtna opomba]

[Slike na strani 26]

Ganjen od čudes stvarstva sem se v srcu odločil verovati v Boga. Danes v betelski službi (desno)