Kaj glede življenja po smrti verjamejo ljudje?
»Ko človek umre, bo li spet živel?« (JOB 14:14)
1., 2. Kako se skušajo mnogi potolažiti, kadar jim umre kdo od ljubljenih?
V POGREBNI hiši v mestu New York se prijatelji in družinski člani tiho vrstijo ob odprti krsti 17-letnega fanta, ki je umrl za rakom. Prizadeta mati v solzah znova in znova ponavlja: »Tommy je zdaj srečnejši. Bog ga je hotel pri sebi v nebesih.« Verjame namreč to, kar so jo naučili verjeti.
2 Kakih 11.000 kilometrov stran, v Jamnagarju v Indiji, najstarejši od treh sinov prižge drva grmade, na kateri leži njihov preminuli oče. Med prasketanjem ognja brahman ponavlja mantre v sanskrtu: »Naj se duša, ki nikoli ne umre, še naprej trudi postati eno s končno resničnostjo.«
3. O katerih vprašanjih ljudje premišljujejo že od nekdaj?
3 Dejstvo je, da ljudje umirajo, in to lahko vidimo povsod. (Rimljanom 5:12) Povsem normalno je, da se sprašujemo, ali se s smrtjo vse konča. Job, starodavni zvesti služabnik Boga Jehova, je premišljeval o naravnem ciklu rastlin in izjavil: »Za drevo je upanje: če ga posekajo, zopet požene odrastke, in njegovo mladje ne prestane.« Kako pa je z ljudmi? Job je vprašal: »Ko človek umre, bo li spet živel?« (Job 14:7, 14) Ljudje v vseh družbah se že od nekdaj sprašujejo: Ali obstaja življenje po smrti? In če obstaja, kakšno življenje je to? Kakšna verovanja so zato razvili ljudje? In zakaj?
Mnogo odgovorov, ista tema
4. Kaj ljudje različnih religij verjamejo glede življenja po smrti?
4 Mnogo nominalnih kristjanov verjame, da gredo po smrti ljudje ali v nebesa ali v pekel. Hindujci po drugi strani verjamejo v reinkarnacijo. Po islamskem verovanju po smrti nastopi sodni dan, ko Alah oceni življenje vsakega posameznika in ga pošlje v raj ali pa v peklenski ogenj. V nekaterih deželah so prepričanja glede mrtvih nenavadna mešanica krajevnih tradicij in nominalnega krščanstva. Na Šrilanki na primer tako budisti kakor katoličani takrat, ko jim v hiši kdo umre, pustijo vrata in okna nastežaj odprta, krsto pa položijo tako, da so stopala umrlega v smeri proti vhodnim vratom. Verjamejo namreč, da duh oziroma duša umrlega tako laže odide iz hiše. Med mnogimi katoličani in protestanti v zahodni Afriki je razširjena navada, da takrat, ko kdo umre, pokrijejo ogledala, da v njih nihče ne bi mogel videti duha umrlega. Štirideset dni kasneje pa družinski člani in prijatelji praznujejo dvig njegove duše v nebesa.
5. Katero osrednje verovanje sprejema večina religij?
5 Kljub tej raznolikosti se zdi, da ima večina religij vsaj eno skupno točko. Verjamejo, da je nekaj znotraj človeka – pa naj temu pravijo duša ali duh – neumrljivo in po smrti telesa živi naprej. Skoraj v vseh več sto religijah in ločinah tako imenovanega krščanstva verjamejo v nesmrtnost duše. To verovanje je tudi uradna doktrina v judovstvu. V hinduizmu je temelj nauka o reinkarnaciji. Muslimani verjamejo, da duša po smrti telesa živi naprej. Različice te iste teme pa učijo tudi avstralski Aboridžini, afriški animisti, šintoisti in celo budisti.
6. Kaj nekateri učenjaki menijo o zamisli, da je duša nesmrtna?
6 Po drugi strani pa nekateri menijo, da se s smrtjo zavestno življenje konča. Njim se zdi zamisel o tem, da se čustveno in intelektualno življenje nadaljuje v neosebni, nesnovni duši, ločeni od telesa, nerazumna. Miguel de Unamuno, španski učenjak iz 20. stoletja, piše: »Verjeti v nesmrtnost duše pomeni želeti si, da bi bila duša nesmrtna, toda želeti si to tako močno, da to hotenje pod sabo potepta razum in gre preko njega.« Podobno so menili tudi drugi, zelo raznoliki ljudje, na primer znana antična filozofa Aristotel in Epikur, zdravnik Hipokrat, škotski filozof David Hume, arabski učenjak Averroes in Džavaharlal Nehru, prvi indijski ministrski predsednik po neodvisnosti.
7. O katerih pomembnih vprašanjih glede verovanja v nesmrtnost duše moramo sedaj razmisliti?
7 Takšne nasprotujoče si zamisli in verovanja nas silijo, da se vprašamo: Ali imamo res nesmrtno dušo? Če namreč duša ni nesmrtna, kako je potem mogoče, da je takšen krivi nauk postal sestavni del tolikih današnjih religij? Od kod je prišla ta zamisel? Zelo pomembno je, da na ta vprašanja najdemo verodostojne in zadovoljive odgovore, saj je od tega odvisna naša prihodnost. (1. Korinčanom 15:19) Toda najprej raziščimo, kako je nauk o nesmrtnosti duše sploh nastal.
Rojstvo nauka
8. Kakšno vlogo sta pri pospeševanju zamisli o nesmrtnosti duše imela Sokrat in Platon?
8 Sokrat in Platon, grška filozofa iz 5. stoletja pr. n. š., veljata za ena od prvih, ki sta pospeševala zamisel o nesmrtnosti duše. Vendar pa ona nista bila njena začetnika. Zamisel sta samo izpilila in spremenila v filozofski nauk ter jo tako naredila privlačnejšo kultiviranim razredom svojih in kasnejših dni. Dejstvo je, da so v nesmrtnost duše verjeli že Egipčani, za njimi pa tudi Zaratustrovci iz stare Perzije. Vprašanje je torej: Od kod izvira ta nauk?
9. Od kod je izviral vpliv, ki je bil skupen staremu Egiptu, Perziji in Grčiji?
9 »V starem svetu,« pojasnjuje knjiga The Religion of Babylonia and Assyria »je bilo v Egiptu, Perziji in Grčiji čutiti vpliv babilonske religije.« Glede egipčanskih verskih prepričanj pa knjiga še pristavi: »Glede na zgodnji stik med Egiptom in Babilonijo, kot odkrivajo tablice iz Tell el-Amarne, je bilo prav gotovo veliko priložnosti za priliv babilonskih gledišč in običajev v egipčanske kulte.«a Precej podobno velja za staro perzijsko in grško kulturo.
10. Kako so Babilonci gledali na življenje po smrti?
10 Toda ali so stari Babilonci verjeli v nesmrtnost duše? Glede tega je profesor Morris Jastrow ml., z univerze v Pensilvaniji (ZDA), zapisal: »Ne ljudje ne voditelji religiozne misli [v Babiloniji] niso nikdar razmišljali o možnosti popolnega izničenja nečesa, kar je bilo nekdaj priklicano v obstoj. Smrt je bila [po njihovem mnenju] prehod v drugo obliko življenja in zanikanje nesmrtnosti [sedanjega življenja] je le poudarjalo, kako nemogoče je uiti spremembi v obstoj, ki nastopi s smrtjo.« Da, Babilonci so verjeli, da se neka vrsta življenja, v neki obliki nadaljuje še po smrti. To se vidi po tem, da so skupaj z mrtvimi zakopavali tudi predmete, da bi jih ti lahko uporabljali v onostranstvu.
11., 12. Kje se je po potopu rodil nauk o nesmrtnosti duše?
11 Jasno je, da nauk o nesmrtnosti duše izvira iz starega Babilona. Pa je to pomembno? Je, saj je po Bibliji mesto Babel oziroma Babilon ustanovil Nimrod, Noetov pravnuk. Po svetovnem potopu v Noetovih dneh so vsi ljudje govorili en jezik in imeli eno vero. Nimrod, ki ni le »nasprotoval Jehovu« (NW), temveč si je skupaj s svojimi privrženci hotel tudi ,narediti ime‘, pa je s tem, ko je ustanovil mesto in v njem gradil stolp, začel drugačno religijo. (1. Mojzesova 10:1, 6, 8–10; 11:1–4)
12 Izročilo pravi, da je Nimrod umrl nasilne smrti. Babilonci so ga po njegovi smrti po vsej verjetnosti zelo spoštovali kot ustanovitelja, graditelja in prvega kralja njihovega mesta. Ker so imeli boga Marduka za ustanovitelja Babilona in so se številni babilonski kralji imenovali po njem, nekateri učenjaki menijo, da Marduk predstavlja pobožanstvenega Nimroda. (2. kraljev 25:27; Izaija 39:1; Jeremija 50:2) Če je to res, potem je morala biti zamisel, da ima človek dušo, ki preživi smrt, splošno sprejeta vsaj ob Nimrodovi smrti. Kakor koli že, zgodovina odkriva, da se je nauk o nesmrtnosti duše rodil po potopu v Babelu oziroma Babilonu.
13. Kako se je nauk o nesmrtnosti duše razširil po vsej zemlji in kakšna je bila posledica tega?
13 Biblija nadalje kaže, da je Bog graditeljem stolpa v Babelu prekrižal račune, tako da jim je pomešal jezike. Ker se med seboj niso mogli več sporazumevati, so gradnjo opustili in se razkropili »odtod po vsej zemlji«. (1. Mojzesova 11:5–9) Pri tem ne smemo pozabiti, da se tem nekdanjim graditeljem stolpa, čeprav so sedaj govorili različne jezike, razmišljanje in zamisli niso prav nič spremenile. Tako so povsod, kamor so prišli, s sabo prinesli tudi te zamisli. Babilonski verski nauki, tudi nauk o nesmrtnosti duše, so se s tem razširili po vsej zemlji in postali temelj glavnih religij sveta. Tako je nastal svetovni imperij krive religije, ki je v Bibliji primerno opisan kot »Babilon véliki, mati nečistnic in gnusob zemlje«. (Razodetje 17:5)
Svetovni imperij krive religije se razširi na vzhod
14. Kako so se babilonski verski nauki razširili na indijsko podcelino?
14 Nekateri zgodovinarji pravijo, da so se pred dobrimi 3500 leti med valom preseljevanj svetlopolti Arijci preselili s severozahoda v Indsko dolino, ki se danes razprostira predvsem na področju Pakistana in Indije. Od tam so se Arijci razkropili po vsem Gangeškem nižavju in Indiji. Nekateri strokovnjaki pravijo, da so njihove verske zamisli temeljile na staroiranskih in starobabilonskih naukih. Te zamisli so tako postale osnova hinduizma.
15. Kako je zamisel o nesmrtnosti duše začela vplivati na današnji hinduizem?
15 V Indiji je zamisel o nesmrtnosti duše prevzela obliko nauka o reinkarnaciji. Hindujski modreci so se ubadali z univerzalnim problemom zla in trpljenja med človeštvom ter oblikovali zakon karme, zakon vzroka in posledice. Ta zakon so skupaj z verovanjem v nesmrtnost duše sestavili v nauk o reinkarnaciji, po katerem naj bi bila dobra in slaba dejanja iz enega življenja nagrajena ali kaznovana v naslednjem. Cilj zvestega je mokša oziroma osvoboditev iz kroga ponovnih rojstev in združitev s tako imenovano končno resničnostjo oziroma nirvano. Skozi stoletja se je skupaj s hinduizmom širil tudi nauk o reinkarnaciji. In ta nauk je postal temelj današnjega hinduizma.
16. Katero prepričanje o onostranstvu je začelo prevladovati v verskem razmišljanju in navadah precejšnega dela človeštva v vzhodni Aziji?
16 Iz hinduizma so izšla druga verstva, na primer budizem, džainizem in sikhizem. Tudi pri teh verjamejo v reinkarnacijo. In ker je budizem prodrl v večino vzhodne Azije – v Korejo, na Kitajsko, Japonsko in drugam – je močno vplival na kulturo in religijo vsega tistega področja. To je odprlo pot religijam, v katerih se kaže skupek verovanj z elementi budizma, spiritizma in čaščenja prednikov. Najbolj vplivne med temi so daoizem, konfucionizem in šintoizem. Tako je prepričanje, da se življenje nadaljuje tudi po smrti telesa, začelo prevladovati v verskem razmišljanju in navadah precejšnega dela človeštva v tem delu sveta.
Kaj pa judovstvo, krščanstvo in islam?
17. Kaj so stari Judje verjeli glede življenja po smrti?
17 Kaj verniki judovstva, krščanstva in islama verjamejo glede življenja po smrti? Od teh religij je judovstvo najstarejše. Njegove korenine segajo kakih 4000 let v zgodovino, do Abrahama – to je veliko prej, preden sta Sokrat in Platon oblikovala nauk o nesmrtnosti duše. Stari Judje so verjeli v vstajenje mrtvih in ne v prirojeno človeško nesmrtnost. (Matevž 22:31, 32; Hebrejcem 11:19) Kako je potem nauk o nesmrtnosti duše prišel v judovstvo? Na to odgovarja zgodovina.
18., 19. Kako je nauk o nesmrtnosti duše prišel v judovstvo?
18 Leta 332 pr. n. š. je Aleksander Veliki osvojil Bližnji vzhod, tudi Jeruzalem. Ko so Aleksandrovi nasledniki nadaljevali njegov program helenizacije, je prišlo do mešanja dveh kultur – grške in judovske. Tako so se Judje sčasoma seznanili z grško mislijo in nekateri od njih so celo postali filozofi.
19 En tak judovski filozof je bil Filon Aleksandrijski iz prvega stoletja našega štetja. Zelo je spoštoval Platona in si prizadeval judovstvo razložiti z grško filozofijo ter tako pripravil pot kasnejšim judovskim mislecem. Tudi na Talmud – pisne opombe rabinov k ustni postavi – je vplivala grška misel. »Rabini Talmuda,« pravi Encyclopaedia Judaica, »so verjeli, da duša po smrti obstaja naprej.« Kasnejša judovska mistična literatura, na primer kabala, gre celo tako daleč, da uči reinkarnacijo. Tako je zamisel o nesmrtnosti duše v judovstvo prišla posredno ob vplivu grške filozofije. Kako pa je prišla v krščanstvo?
20., 21. a) Kako so zgodnji kristjani gledali na Platonovo ali grško filozofijo? b) Kaj je vodilo do združitve Platonovih zamisli s krščanskimi nauki?
20 Pravo krščanstvo se je začelo z Jezusom Kristusom. Glede Jezusa je Miguel de Unamuno, ki smo ga že citirali, zapisal: »Verjel je v vstajenje mesa, v skladu z judovsko mislijo, ne pa v nesmrtnost duše po [grški] Platonovi misli.« Sklene pa takole: »Nesmrtnost duše [. . .] je poganska filozofska dogma.« Glede na vse to lahko razumemo, zakaj je apostol Pavel kristjane iz prvega stoletja odločno svaril pred »filozofijo in prazno prevaro, ravnaje se po človeškem izročilu in po prvinah tega sveta, ne pa po Kristusu«. (Kološanom 2:8, SSP)
21 Kdaj in kako je potem ta »poganska filozofska dogma« prišla v krščanstvo? The New Encyclopædia Britannica pojasnjuje: »Od srede 2. stoletja A. D. so kristjani, ki so se nekoliko poučili o grški filozofiji, začutili potrebo, da svojo vero izrazijo s to filozofijo – zaradi lastne intelektualne zadovoljitve in zato, da bi spreobrnili izobražene pogane. Najbolj jim je ustrezala Platonova filozofija.« Dva takšna zgodnja filozofa, ki sta močno vplivala na nauke krščanstva, sta bila Origen iz Aleksandrije in Avguštin iz Hipona. Na oba so zelo vplivale Platonove zamisli. Bila sta orodji pri združevanju teh zamisli z nauki krščanstva.
22. Kako je nauk o nesmrtnosti duše obdržal vidno vlogo v islamu?
22 Zamisel o nesmrtnosti duše se je v judovstvu in tako imenovanem krščanstvu pojavila zaradi Platonovega vpliva, vendar pa je bila v islamu že vse od njegovega začetka. Koran, sveta knjiga islama, uči, da ima človek dušo, ki po smrti živi naprej. Govori o končni usodi duše, ki naj bi bila ali življenje v nebeških vrtovih raja ali pa kazen v gorečem peklu. To ne pomeni, da arabski učenjaki niso skušali islamskih naukov spojiti z grško filozofijo. Pravzaprav je imelo Aristotelovo delo kar nekaj vpliva na arabski svet. Kakor koli že, muslimani še vedno verjamejo v nesmrtnost duše.
23. O katerih pomembnih vprašanjih glede življenja po smrti bomo razpravljali v naslednjem članku?
23 Jasno je torej, da so religije po svetu na temelju zamisli, da je duša nesmrtna, razvile begajočo množico verovanj o onostranstvu. In takšna verovanja vplivajo, da, celo nadvladujejo in zasužnjujejo milijarde ljudi. Ob vsem tem nas nekaj sili, da se vprašamo: Ali je mogoče izvedeti resnico o tem, kaj se zgodi, ko umremo? Ali obstaja življenje po smrti? Kaj o tem pravi Biblija? O tem bomo razpravljali v naslednjem članku.
[Podčrtna opomba]
a Tell el-Amarna je kraj, kjer so razvaline starega egipčanskega mesta Ahet-Aton, ki naj bi ga zgradili v 14. stoletju pr. n. š.
Ali lahko pojasnite?
◻ Katera tema je skupna verovanjem večine religij glede posmrtnega življenja?
◻ Kako zgodovina in Biblija kažeta, da je stari Babilon rojstni kraj nauka o nesmrtnosti duše?
◻ Kako je babilonski nauk o nesmrtnosti duše vplival na vzhodne religije?
◻ Kako se je nauk o nesmrtnosti duše prikradel v judovstvo, krščanstvo in islam?
[Slike na strani 12, 13]
Zaradi osvajanj Aleksandra Velikega je prišlo do mešanja grške in judovske kulture
Avguštin je skušal Platonovo filozofijo združiti s krščanstvom
[Vir slike]
Aleksander: Musei Capitolini, Roma; Avguštin: From the book Great Men and Famous Women